Sem nov na forumu, zato lep pozdrav vsem. Moje razmišljanje: etika in morala vsekakor spadata v šolski izobraževalni sistem, duhovnost pa je globoko individualna stvar vsakega posameznika, zato jo morajo otroku privzgojiti starši. Ne morem si predstavljati, kako bi ob različnih pogledih in različnih praksah duhovnosti to lahko poučevali v šolah, da nebi prišlo do zlorab, poskusov pranja možganov in podobnega. Še najbližje duhovnosti, kar bi lahko bil del izobraževalnega programa, je neko splošno znanje o vseh pomembnejših svetovnih religijah, njihovih naukih, razlikah med njimi in njihov vpliv na zgodovino. Ne vem sicer, kdo bi bil primeren za predavanje takega predmeta, sem pa prepričan, da to nebi smeli biti duhovniki, ali pripadniki drugih verskih institucij. Se pa zavedam, da žal tudi vsi starši niso sposobni vzgajati otrok v duhovnosti, saj so, npr. tako kot duhovniki, preveč zaverovani v svoj pogled duhovnosti, niso, ali celo ne želijo, v otroku vzpodbujati volje do iskanja svoje poti, jim stati ob strani pri tem iskanju, tudi v primerih, ko se ti oddaljujejo od vere svojih staršev. Zato prihaja v pogledu duhovnosti žal tudi s strani staršev do zlorab otrok. Po moje je ena takih zlorab pri kristjanih že krst. Mnogi ga jemljejo zgolj kot tradicijo, pri tem pa se premalo zavedajo, da z njim otroka vpišejo med kristjane, pripadnike neke vere in ti bodo pozneje imeli kar precejšnje probleme, če bodo iz te vere želeli uradno izstopiti. O pripadnosti neki veri, bi se po moje moral vsak odločati sam, starši ga lahko s pravilno duhovno vzgojo pri tej odločitvi le usmerjajo, za tako odločitev pa mora biti človek zrel, torej vsaj polnoleten. Zato bi morali biti vsi zakramenti, oziroma drugi obredi sprejetja neke vere, opravljeni šele pri polnoletnosti.