radolca

...no pa smo prišli do "point of no return"..črna luknja požri vse moje tegobe, bolečino, izgubljene iluzije in daj mi moč da bom nekoč spet verjel v ljubezen, zaupanje, čustva, spoštovanje...

res je, a ko se znajdeš v vrtincu je zelo težko ohraniti bistro glavo in vleči prave poteze v pravem času...še posebno če te življenje ni tega naučilo. Drugič je verjetno že lažje..ne vem...upam pa, da mi nebo treba nikoli več iti skozi ta pekel..pa mi ne manjka samozavesti...samo če resnično ljubiš te tudi resnično prizadane, podre...v dno srca

Welcome to the club...

Vedno...

Lea, Tu smo, Vzel sem si malo časa, da razmislim o vsem, vključno s tem fomrumom. Pomagal mi je, hvaležen sem vam za take in drugačne nasvete, izkušnje, nasvete, besede podpore, resnico. POmagal mi je da sem spoznal tudi plat sebe, ki jo do sedaj nisem poznal ali pa sem jo (pod)zavestno tlačil v sebi. A prišel sem do zaklučka, da se moram sam spraviti s seboj, da moram sam najti pot naprej, po naravi sem borec, poln energije in vedno dosežem cilje ki si jih zastavim. Po svej tej agoniji, obupu, lažeh, si nisem več čisto na jasnem kakšni so moji cilji a se z vsakim dnem, z vsakim spoznanjem bolj gradijo, rastejo. Težko se sprijaznim s tem, da na nekatere stvari v življenju pač nimamo vpliva, da je vse odvisno od tistega nekoga zgoraj in tudi težko to sprejmem kot rešitev za vse. Dojel sem, da je treba tiste reči na katere nimaš vpliva sprejeti tako kot so, a naj mi nekdo jasno pove na ketere reči v življenju nimaš nobenega vpliva, za katere reči v življenju se ne moreš boriti, katere vreči v življenju moraš enostavno prepustiti toku. Tu mi še ni vse čisto jasno. Še vedno mi je hudo, še vedno doživljam šoke doma v odnosih z ženo, ki me je popolnoma izolirala iz svojega sveta. A se spravljam pokonc, še posebej ker mi je nekdo z zlatim nasmehom poslal nekaj sončnih žarkov, mi pomagal premagati del teh strahov, obupa in mi dal zagon da verjamem, da bo jutri boljši, lepši, da zna biti tudi jesen lepa... Še berem forum, še vedno sem v pričakovanju besed, stavkov, a v meni raste odločenost, da se bom sam spoprijel s sabo, da se bom sam poskušal spoznati s strani, s katere se dosedaj nisem poznal, da bom sam prišel do zaključkov.. Dekle z zlatim nasmehom mi stoji ob strani in njeni sočni žarki mi kažejo pot naprej... Upam,da tudi jaz njej... Srečko

Bravo Mestro, Vesel sem da so še ljudje ne tem svetu, ki mislijo podobno kot jaz glede varanja. Mislim da gre tu za spoštovanje samega sebe, in če spoštuješ sebe boš tudi partnerja za katerega si se zavestno odločil in je ni deklice ki bi te premamila.

Selene, Enako...

Dobra vprašanja, a odogovor ni lahko najti. Moja razmišljanja: Če gre, jo ljubiti ne bom nehal, nikoli. Vedno bo v mojem srcu. Želim da je srečna, ljubim jo, če ne bo z menej bo s kom drugim; ali bo res ali bodo to samo sanje? - misel na to boli a jo sprejemam. Objokujem trenutke, ki se ne bodo zgodili, hvaležen sem ji za vse ki sva jih preživela. Zakaj se bojim prenehati ljubiti? Ker bom potem mrtev - zombi, robot, mašina, ki bo delala kot jo bodo programirali; tega si ne želim, vem da to ne morem biti. Če preneham ljubiti njo, ali bom lahko še kdaj tako močno ljubil? Težko in bil bi nepošten. Tega si ne želim. Začaran krog iz katerega bo potrebo stopiti. Nisem volk samotar.

Kje si bla do sedaj. Povedala si mi zelo jasno. Niti sam ne vem od kje mi je padlo titih 6 mesecev. Odmaknil sem se se od nje, dal sem ji prostor, da zadiha, da se odloči, da dela kar hoče (čeprav se moram v sebi pošteno boriti s strahovi, razno raznimi). Vrata sva pustila priprta, bomo videli, ni lažnega upanja. Glede ljubezni imaš prav, bojim se nehati ljubiti jo, ker se lahko zgodi točno to, da se bo vrnila, ljubezen v meni pa bo mrtva. saj poznaš tisto pesem "I don't want you back". Ta strah je v meni. Besede. še tako trde ne bolijo če so iskrene, če niso laž..

Šibkost je res hudič, pa ne da sam ne bi bil kdaj šibak, a vedno postavljam poštenje na prvo mesto, pa naj še tako boli. Jaz vem, da bi me manj prizadela, če bi mi povedala rasnico v obraz, lahko bi ji še zaupal, verjel, cenil. Tako pa me je dvakrat prizadela...in ni slaba ženska, daleč od tega.

Ja Janja, v tem je bistvo...ima pravico vedeti za spremmebe...zvedeti od partnerja in ne priti sam do teh zaklučkov na osnovi prozornih laži...

Janja, Jaz vem v sebi da je ona TA PRAVA, da se je vredno boriti in boril sem se, boril bi se, pa mi ne dopusti...Njen mir pomeni da se jaz popolnoma umaknem...ali je to borba za TA PRAVO

Zadnje dneve sem se večkrat spraševal to isto vprašanje - v kaj sem bil zaljubjen, v njo ali v mojo predstavo o njej.. Bolj razmišljam, in vedno bolj vem da v njo, saj sem si predstavo o njej ustvaril iz milijon resničnih stvari v njej in na njej, stvari ki sem jih čutil stvari ki mi jih je poklonila, v njen nasmeh, obnašanje, njeno duhovnost, v njeno hojo, karmo, razmišljanje, oči, pogled, zaupanje, odnos, resnico, občutek za lepoto...bila je kemija ki se je ne da z besedami opisati. Obojestransko, bila sva v vrtincu, dopolnjevala sva se, predvsem pa si delila čustva in življenske radosti. Vem, da nisem bil zaljubljen v predstavo o njej, ker je bila to ona in ne kar bi si jaz zamišljal. Bila je živa, bila je tu z menoj, ne predstava in zato sem jo ljubil, ji zaupal in dal svoje srce. Bili so občutki, ki jih doživiš samo enkrat v življenju, saj zase lahko to rečem. Verjel sem da bodo trajali večno, a sem se prevaral. Sprejemam svoj del odgovornosti, zato se poskušam pomiriti sam s seboj. Zakaj ji ne dovolim, da sedi na dveh stolih? Bolj je vprašanje zakaj sebi ne dovolim, da bi sedel na dveh stolih. Ker v svoji duši verjamem da je ljubezen med dvema tisto kozmično doživetje, ki je kulminacija obojestranskih čustev, duhovnosti, ljubezni in ne golo praznjenje mošnje ali zadovoljevanje seksualnih potreb. Verjamem, da smo ljudje vseeno na malo višji stopnji od živali in da je ljubezen med dvema malo več kot gola reprodukcija. V problemih nikdar nisem bežal k drugim stolom, nikoli nebi sedel še na drugi stol (pa sem imel mnogo priložnosti v teh 13-h letih), ker bi s tem ubil svoje prepričanje, svojo ljubezen (lahko rečeš predstavo o ljubezni), ubil bi sebe in ubil bi njo v sebi...tako kot je ona ubila mene v Toscani s svojim prijateljem in se skrila za mnogo bolečih laži. Zato me boli, saj lahko sedi na dveh stolih, a jaz ne bom/ne morem biti eden izmed teh dveh stolov. Enostvno mi je ubila iluzijo o ljubezni s katero sem živel celo življenje. Morda je bila to napačna iluzija, morda pa ne.... Verjamem da so na svetu ljudje, ki razmišljajo podobno kot jaz, ki imajo podobne predstave o ljubezni, a na žalost se redko tudi srečamo v življenju in zato moramo živeti in se sproprijeti s svojimi zablodami. Je hudo, zelo hudo, boli, a verjemi mi, da sem v teh dneh marsikaj razčistil pri sebi, v sebi, o sebi. Morda sem nor ker sem si naprtil še dodatno breme teh 6-h mesecev njenega miru, da sva še vedno v najini hiši, v zakonski postelji a verjemi mi, da imam občutek kot da je med nama nevidna stena, ki naju je ločila za milijon let. Želim si, a v meni ni več lažnega upanja, da bi bila še kdaj skupaj. Lahko pa iskreno priznam, da je v meni še vedno ljubezen do nje, tega mi ne more nihče vzeti. Odpustil sem ji , a oprostiti bo zelo težko.... saj sem na koncu koncev samo človek z vsemi svojimi idelali, iluzijami, željami, sanjami in zablodami. Življenje bo prineslo svoje in se vedno manj obremenjujem s tem, kaj bo to...

Zemljani smo omejeni z zemeljskimi mejami in nismo sposobni dojemati vse kar je nezemeljsko, tazen nekaterih pravih in pa cel kup šarlatanov. Ko in če bomo sposobni dojeti vse izza naših omejenosti (mislenih in drugačnih) tudi ne bomo potrebovali rakete za obiske drugih planetov (raketa je tako ali tako samo prevozno sredstvo za živo težo, payload kokr se temu reče). Morda pa se da potovati tudi brez telesa, samo duhovno in vedevati druge svetove, srečevati druga bitja (ali kaj podobnega, ni nujno da je definicija življana samo ta ki jo imamao na zemlji). TO so pokušali že v 2. vojni z ladjo - grozljiv eksperiment, ko so celo ladjo hoteli mpresviti v drug kraj.. čas, pa se jim je en malo zalomilo in so potem vse tisti žive poskusne kunce (mornarje) po celi ameriki razterali z grožnjami da naj bodo tiho. no enih par je spregovorilo (celo film je posnet, a je knjiga veliko boljša, bom zbrskal naslov, ker imam blank v glavi) Morda so sanje tako potovanje, pa za jutro potlači v zemeljeske okvire. Sam sem dostikrat sanjal zadeve, ki so se potem nekega dne uresničile, pa sem se šele tisti trenutek, ko se je zadeva začela odvijati zavedel, da sem to že nekje videl, vedel, spoznal...včasih me je prav groza ker se spomnim kako se bo zadeva končala, pa poskušam z malimi spremembami v scenariju zadevo zavrteti drugam, včasi uspe, največkrat pa je grozljivo, kako vem kaj bodo ljudne naredili, rekli, reagirali. No to ni vsak dan, ampak parkrat v življenju do sedaj se je to zgodilo. ne nalagam. čisto iskreno. Si pa resnično želim srečati s nezemljskimi bitji (ali stroji, ali kaj je že tam zunaj). Filmi pa so plod sprevržene domišljije, ker v galvem prikazujejo te nezemljane kot sovražnike (razen E.T. ja) in se vedno najde kkšn amerikanc ki potem svet reši - kako patetično, ko pa vsak dan gledamo in slišimo kako amerikanci svojo demokracijo prodajajo po svetu z ognjem in mečem. Danyken ti da misliti, da le ni vse tako kot nas učijo v šolah, univerzi, da je morda tudi kakšna drugačna razlaga za kakšno nelogičnost ki se pojavlja tu in tam. Vsakdo bi ga moral prebrati in si potem ustvariti svoje mnenje. Torej nezemljani " Welcome"

janja, tvoj misel mi je ali jo lahko vzamem za svoj moto