Sati

Kaj pa imajo drugi, česar jaz nimam? Kaj pa imajo drugi, kar bi si tudi sama želela? Kaj pa naredim, da dobim to, kar imajo drugi in si tudi sama želim? Čemu sem se pa pripravljena odpovedati, da dobim to, kar imajo drugi in kar si zelo želim? Ali sem pripravljena iti skozi zgodbe, skozi kakršne so šli drugi, da so dobili to, kar imajo in za kar si tudi sama želim, da bi imela? NIČ, NIČ, NIČ, NIČEMUR, NE!!!! Kljub temu, da nam uspe preslepiti same sebe. Uspe nam celo živeti v prepričanju, da smo sposobni se odreči ........ samo da dobimo to, kar imajo drugi in mi nimamo. Ko pa imamo svojih dobrih pet minut, ugotovimo, da temu ni tako. Radi bi svoje življenje zgolj "dopolnili" s stvarmi ali aduti, ki si jih tako želimo. Odrekanje je huda stvar. To ni v našem repertoarju.... Foušija ne gori...Hvalabogu NAJBOLJŠA KAZEN ZA "FOUŠNE" OKROG NAS JE TA, DA JIH NE OPAZIMO....

ABORTUS - JA? ABORTUS - NE? O tem - s kom smo intimni - naj ne bi nikogar zanimalo. O tem - ali bomo rodili - bodo pa vsi odločali? Osebna pravica in odgovornost. Vsak plačuje za svoja dejanja. Zdaj ali pa kdaj pozneje...

Po taki menaži bi morala stopiti z vsako nogo na eno tehtnico... Saj ne vem, ali si srečko ali smolko....

Poštni predal...

Sanjati pod grmom cvetočega jasmina.....mmmmmmmm (ni smeškota, ki bi prikazoval primernega razpoloženja) Ampak - pozor! - nikjer jasmin ne diši tako opojno kot na Primorskem. Sintetične vonjave so O.K., vendar to - jasmin (pa tudi španski bezeg)....

Hm, iz zanesljivih virov vem, da je "sanjska ženska" PP.... Ampak - zažiga pa (glede na to, koliko odziva ima). Vendar kljub vsemu ...PP... Buteljni

Nevednost se vedno plačuje... Smo že vsi šli čez to...izkušnje te pač naučijo, kako se jeklo kali....

Tebi v slovo...ki si šel, ne da bi vprašal, ali lahko greš... Nihče ne bi rekel - ja. Vsakdo bi rekel - povej, kaj te muči?! Pa nisi povedal in si šel. Na najbolj drastičen način, nečloveški..... In si pustil, da so drugi ostali z bremenom, ki ga ne morejo nositi. Tvoja parola...od trnja do zvezd... se ni izšla. Ali pač? In večno vprašanje "ZAKAJ???" ostaja in pridobiva z vsakim dnem neznansko težo.... Če bi vedela, da je teža tako velika, bi ti prisluhnila in naredila, kar želiš... Ali bi res...? Ne, ne bi. Danes razmišljam, da bi bil še tu, če bi ti podala roko takrat, kadar si me prosil zanjo. Ampak, prosil si preveč. Prevelika teža vsega.... Jaz bom zmogla. Ti nisi.... Žal.... Se vidiva.... Ali pa tudi ne.... Dolores

Helou vsi... Samo toliko, da se javim in da vam povem, da mislim na vas in da vas včasih tudi berem.... Obveznosti me bašejo, zato sem sama sebi zoprna, ampak bo že Grem malček prečekirat naokrog, da vidim, če je kaj novega, potem pa spet k novim obveznostim... Poleti, mogoče, če bo kaj več časa, vas bom spet gnjavila.... Cmokec vsem

Saj pravzaprav točno o tem govorim. Če si se voljan učiti, se učiš in s tem rasteš. Po mojem je napačen pogled na splošno izobrazbo. Če je s tem mišljena šolska izobrazba - valjda da za osebno rast ni tako zelo potrebna (dobrodošla ja, zelo potrebna pa ne), izobrazba v splošnem smislu pa je po mojem nujno potrebna. Saj si tudi ti izobražena, ker si sama tako hotela. Aborigini so pa razred zase (najbrž ne vsi) in prav rada bi menjala z njimi. Imajo vse znanje, ki ga potrebujejo. In celo oni so neko splošno izobrazbo imeli...

Lia, iz timijana, žajblja, materine dušice in mete pripraviš poparek - tako kot bi kuhala čaj - le da narediš zelo koncentriran poparek. Ta poparek potem dodaš ostalim sirupom ali medu.

Itak, da se strinjaš Marsa, samo razumela po mojem nisi.... Splošna izobrazba je nujna, da nekatere stvari sploh dojameš. Vseeno je, kako do splošne izobrazbe sploh prideš, skozi institucije ali samostojno. Glavno je, da prideš do nje. Vseeno je, ali poznaš svetovno zgodovino ali samo lokalno, vseeno je ali obvladaš algebro ali zgolj poštevanko... Splošna izobrazba je po mojem tista, ki ti omogoča nadaljnje učenje. Ampak, da ne bo delovalo tako zelo suhoparno....splošno izobrazbo danes povezujemo z IQ-jem. In tisti, ki ga ima primerno visokega, se je sposoben (in voljan) učiti, ostali pa obstanejo na nekem preživetvenem nivoju. Nekje sem zasledila en dober Kitajski pregovor: Ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.

Nič pozabit, nič tuhtat, nič potlačit... Govorit je treba, enkrat, dvakrat, stokrat, dokler ni bolečina manjša. Vseeno je ali govorimo ali napišemo, samo ven iz sebe je treba dat. Ubesedit je treba vse podrobnosti, ki se jih spomnimo in nič ni narobe, če začutimo sovražnost do tistega, ki je kakorkoli izkoriščal svojo premoč. Ta sovražnost sčasoma mine, obsojanje samega sebe izgine in ostane samo tisto, kar mora ostati: previdnost in lahkotnost, s katero zmoremo živeti...

Mogoče pa ne lažejo... Tam pri dvajsetih tudi jaz nisem nikogar pogrešala. Starši so mi bili bolj v breme kot pa dobrodošli. S sestro se nisva nikoli preveč dobro razumeli... Z leti pa se vrednote spremenijo. Danes sem navezana. Na moža, na svoja otroka. Zelo!!! Na starše niti ne, ampak je tako kot praviš ti Lia, ko vidiš, kako jim polepšaš dan, ko te začutijo, jim rad daš to, kar si želijo. Sicer pa z navezanostjo ni nič narobe. Narobe je to, da v skorajda vseh duhovnih knjigah lepo piše, da navezanosti ne bi smelo biti, če želimo doseči nek višji nivo. In vsi bi radi bili na tem nivoju. In prepričujemo sebe in druge, da smo tam, kjer si želimo biti, vendar najbrž še nismo. Morda nekateri so. Jaz nisem. In se niti ne trudim. Bom pa še ene 12.365 x prišla sem dol...

Thk, strelka Moram zaprašene bukve mal prelistat in pogledat, kdaj se to nabira.