Prijazen pozdrav vsem, sem nova na tem forumu, če tema ne spada sem, me prosim popravite ali preusmerite. Razlog za mojo prijavo je osebna stiska, o kateri se ne pogovarjam z nikomer, ker v grobem niti nimam ob sebi ljudi, s katerimi bi o tem želela debatirati, druga stvar pa je tudi to, da o tem - vsaj zaenkrat - ne morem govoriti, ker zmrznem. Konec oktobra bodo minila tri leta, kar sem izgubila relativno mlado mamo po težki bolezni, s katero se je intenzivno borila pet let. S tem se nikakor ne morem sprijazniti in si priznati, da je ni več. Občutka sploh ne znam razložiti ... seveda se zavedam, da je ni, ampak nekako ne morem tega ponotranjiti, se pomiriti s tem, si na glas priznati ... sadim rože na grobu in imam ob tem blokado v glavi, kot da to počnem na grobu nekoga, ki mi nič ne pomeni. Najlažje mi je, če o njej sploh ne mislim (po naravi sem taka, da stvari, ki me obremenujejo, potlačim globoko vase in o tem ne razmišljam, zaradi česar morda delujem hladna in ljudje mislijo, da mi je vseeno, meni pa je to tako grozno in obremenjujoče, da ne morem niti misliti na to). Znorim in postanem napadalna, če kdo od bližnjih omeni mamo ali spomin nanjo, ker me vsaka misel nanjo uničuje. Ko bližnji sanjajo o njej, vedno pravijo, da je bila v sanjah zdrava in vesela, meni pa se sanje o njej, bolje rečeno nočne more, pojavljajo (redko sicer) zadnje leto, v njej pa je vedno v bolečinah, trpi, je žalostna ... točno taka, kot je bila zadnje leto. Danes me je tlačila mora o tem, kako bolna je in kako dolgo je že v bolnici, ko sem se zbudila, sem bila tako pod vplivom sanj, da sem si rekla, da jo grem danes obiskat v bolnico, ker že dolgo nisem bila in sem nato budna razmišljala o tem, kje se že nahaja, nakar mi je šele čez čas prebilo, da je ni več in sem planila v histerični jok. Dve uri sem potrebovala, da sem nekako pomirila tresenje, mravljince po celem obrazu, lovljenje zraka itd. Ko sem to napisala, mi je že postalo mučno, saj razumem, da ljudi načeloma ne zanimajo stiske drugih in ima vsak svoje težave, ki se mu zdijo najhujše. Mori me, ker se nikamor ne premaknem, ker ne vidim smisla v življenju, vse se mi zdi brezpredmetno, zdi se mi, da so šli vsi bližnji nekako naprej, kar verjetno mislijo tudi zame, jaz pa sem šele v zadnjem letu tu pa tam bolj pomislila nanjo, ker sem imela prej totalno blokado. Te izgube sem se bala celo življenje in naposled se mi je to zgodilo. Zanima me, zakaj vsi drugi sanjajo o mami kot o veselem in zdravem človeku, meni pa se prikazuje v najbolj žalostni luči, v sanjah jo iščem po nekih neznanih krajih in je ne morem najti, ne oglasi se na telefon ... Sploh se ne znam spopapsti s to izgubo, iskreno vam bom hvaležna za kakršen koli nasvet, kako si lahko olajšam življenje.
