Skoči na vsebino

cashy

Lunatik
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    4.894

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    12

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a cashy

  1. cashy
    tu pišem sedaj svoje zadnje poglavje te izjemne izkušnje. V zadnjih nekaj dneh bivanja v Franciji sem, zavedajoč se skorajšnjega slovesa, želel užiti Francijo v vsej svoji lepoti. S kolegico, ki se sedaj tudi počasi poslavlja od Francije, sva naredila enodnevni obisk Pariza. Meni najpomembnejši razlog za ta obisk seveda ni bil Pariz sam po sebi, temveč srečanje s prijateljico in nekdanjo sodelavko v nekem ljubljanskem hotelčku, ki se je konec lanskega leta preselila k fantu v Pariz. In sva se dogovarjala o srečanju o Parizu že vso mojo izmenjavo. Zaradi napovedi čudnega, deževnega vremena in prepričanja, da bo petek, teden pred odhodom domov, gotovo zadnji lep sončen dan, sva se s kolegico odločila za obisk te kolegice in ogled Pariza. In točno tak izlet, kot sva ga naredila, si jaz predstavljam kot idealen turizem Ko sva avto parkirala v neko podzemno garažo, sva se sprehodila mimo pariške opere in po ulici Coco Chanel do Louvrskega parka, kjer se je sprehajalo in poležavalo na ležalnikih-stolih ob velikem bazenu in v senci krošenj dreves na stotine ljudi. Tudi midva s kolegico sva se ustavila ob bazenu, se zleknila na stol-ležalnik, ter se prepustila toplim sončnim žarkom...vmes sva si privoščila še lonček najboljšega sladoleda na svetu-Amorino se spet, uživajoč v okusu te sladke razvade ponovno predala sončku, čakajoč na prihod prijateljice. Ko je prišla, smo se počasi odpravili proti Slavoloku zmage. Izgledal je res blizu, za kakih 15 minut hoje. A vse stvari v Parizu so tako megalomanske, da izgledajo blizu, čeprav je do tja 3x toliko hoda, kot oceniš na prvi pogled Tu sem doživel hudo diskriminacijo svoje starosti. Namreč, na vrh slavoloka imajo "otroci" do 26 let vstop prost, jaz sem pa moral za vstop plačat 10€ pot navzgor je vodila po stotinah stopnic polžastega stopnišča in dekleti sta prisopihali do vrha povsem izmučeni. Punce, bo treba mal bolj telovadit Slavolok zmage je postavljen natanko v prometno središče Pariza, h kateremu se stekajo vse glavne prometne poti. In pogled z vrha tega centra po Parizu je res izjemen, čeprav višina slavoloka ne dosega višine balkona Eifflovega stolpa. Se mi zdi, da se tu vidi celo več in bolje, vsekakor pa se počutiš bolj "osrediščen". Tu smo se spet prepustili lenarjenju v objemu sončnih žarkov, čakajoč na prijateljičinega fanta, ki je ravnokar prihajal iz službe nam naproti...smo se kar načakali, saj je ravno ta dan javni promet štrajkal in ni vozil Ko je prispel, smo se odpravili peš še do Eifflovega stolpa...ponovno isti problem, ko od Slavoloka izgleda peš do tja kakih 20 minut, pa potem hodiš tja celo uro Na vrh Eifflovega stolpa se nismo odpravili, saj smo bili že nekoliko pozni, temnilo se je že, tako, da smo se samo usedli na klopco pod drevesi zraven stolpa in ga občudovali...Kmalu sta se prijateljica in fant poslovila, s kolegico pa sva šla na večerni sprehod ob Seni, nazaj proti Louvru. Pariz me ni dosedaj ni prav nič kaj posebno navdušil, a ko se je stemnilo, in se je Eifflov stolp prikazal osvetljen v soju tisočerih raznobarvnih lučk, je pa postalo fantastično Obrežje Sene se je napolnilo s tisočimi študenti, ki so si pripravljali piknike vzdolž obale, v parku Louvra, kjer pa sva pristala nazadnje, ob stekleni piramidi (ki se jo verjetno spomnite iz filma Da Vincijeva šifra, če še niste obiskali Pariza), pa se je na travnatih površinah zbirala mladina v skupinicah, ob kitarah in prepevala, ali pa se tudi samo pogovarjala...Tak Pariz pa obožujem
     
    Naslednji dan, uganite, sploh ni bil deževen, bilo je le nekoliko oblačno in malenkost hladneje. Na vrat na nos sva se s kolegico odločila, da narediva še izlet do bližnjega mesteca Eperney, ki slovi po odličnih šampanjcih. Pridružili so se nam še slovak Filip (super fant, zabaven, družaben in zelo dobrodušen), in oba Kolumbijca. Glavni plan je bil uživanje v sončnem zahodu. Sončni zahod smo na žalost zamudili, vendar smo pričakali večer in noč zleknjeni na deki ob šampanjskih trtah, s kozarcem vina v rokah. Debate so bile izjemno zanimive...kolumbijca sta nas učila španskih izrazov, kako hmmm..."očarati" punco/fanta, ki ti je všeč, z dokaj vulgarnim izrazoslovjem (ni za v javnost). Ob glasbi sta nas učila še plesa Reaggeton in Merenge. Čisti seks v oblekah
     
    Med tednom pa sem pridno zbiral udeležence za diplomsko raziskavo. Potrkal sem na vrata 250 sob, da sem pridobil od njih približno 50 ljudi, ki so rešili vprašalnike, ostale pa sem dobil ob teženju v knjižnici fakultete, ko so se učili za izpite. V zahvalo sem vsakemu udeležencu za njegov čas reševanja podaril Twix...Razdal pa sem okoli 90 twixov in tako se lahko pohvalim, da sem spoznal gotovo največ študentov v našem študentskem domu od vseh med njimi tudi eno Romunko, ki tekoče govori še angleško, francosko in špansko. Prekrasna deklina A žal je imela postavljen dead-line za diplomsko nalogo že v začetku junija, in je praktično dan in noč pripravljala svojo diplomo. Uspelo nama je iti en večer na pijačo, ki se je zavleklo v nekaj urno debatiranje, v kateri sem jih natrosil vse sorte psihološke bedarije, kaj vse lahko razberem o njej ne morem reči, da je bila ravno fascinirana
     
    Naslednji večer pa je bil moj zadnji v Franciji. S pomočjo vseh prijateljev smo pripravili poslovilno zabavo, na kateri smo imeli palačinke-party. Palačinke z bananami, jagodami, sladoledom, smetano in nutello In seveda zdravica s šampanjcem, nato vino itd. prejel sem še poslovilno vizitko z lepimi mislimi vseh prijateljev, slovak Branjo pa mi je za slovo kupil modelček Porscheja. No, z njim sem se večinoma res pogovarjal samo o avtomobilih Na tem večeru pa me je na žalost izdala kitara, ki ni želela ohraniti napetih strun, in se je razglašala vsakih 10 sekund Najbolj vesel pa sem bil tega, da si je za to zabavo vzela čas tudi Romunka. Škoda, da sva se spoznala šele tako pozno
     
    Nasledni dan pa celodnevno čiščenje sobe, in odhod domov. Iz tega nepozabnega mesta. Pa ne zaradi mesta samega in francozov. Temveč zaradi prijateljev...izmed katerih ni prav noben Francoz. Namreč, za Francoze vedno ostaneš tujec, čeprav govoriš perfektno francosko. Francozi bodo vedno raje zaposlili svojega, kljub temu, da si mogoče bolj primeren za delo kot Francoz. Francija je zelo protektivna in zaprta družba za svoje, tu nikoli ne postaneš domač. A domač postaneš v srcih vseh ostalih tujcev v Franciji. In oni najdejo svoj dom v tvojem srcu. In to je lepota te izkušnje bivanja v Franciji
     
    Zdaj pa novim izkušnjam naproti
  2. cashy
    Spet me kar nekaj časa ni bilo slišat na teh straneh...razen, če ste ljubitelji teme za šloganje iz kart
    Moje bivanje tu se počasi izteka, verjetno je to eden zadnjih objav, mogoče bo sledila še kakšna...
     
    Preživeli smo 2 tedna počitnic. Nobenega folka nikjer, prazen študentski dom, razen nekaterih tujih študentov, ki bi rabili več kot dva tedna, da bi prišli domov in nazaj v Francijo Poleg nekaj dela za faks sem se končno lotil spet tudi šloganja, odgovoril na povpraševanja zadnjih 3 mesecev...k sreči so vsi spraševalci toliko brihtni, da vidijo, če en mesec ne odpisujem, da nimam časa in ne sprašujejo in tiščijo dalje Dobil sem tudi obisk od doma, starša sta prišla na ogled za 3 dni. No še sreča, ker tu se je zaradi lepega vremena in vročine že obetala suša, in sta nam prinesla dva dni dežja, da se je narava mal opomogla...ogledali smo si vse, kar je bilo vredno videti, in ko sta odšla, se je vrnilo sonce in vročina
    iz potovanja po sloveniji sta se vrnila tudi Kolumbijca, vsa navdušena nad Slovenijo, pokrajino, ljudmi. No, Kolumbijec je nekoliko potarnal, da so v Parizu lepše punce Kolumbijka pa se je zapalila v brata od kolegice in se seveda po novem želi preseliti v Slovenijo takoj, ko bo mogoče
    Med počitnicami sva šla z Slovakinjo (z urgence) tudi na izlet v Troyes...kolk je to zmedena deklina...jao sicer ful luštna in brihtna, ampak totalno "neuporabna"
    Počitnice so mimo, začeli so se izpiti, kolegi študirajo sedaj na polno, kar se vidi po praznih telovadnicah, ko skoraj več ni dobit ljudi za igrat odbojko in badminton, pred počitnicami je bila pa taka gužva, da sploh placa nisi dobil za igrat tale četrtek sva s slovaškim kolegom poleg lokostrelstva preizkusila tudi streljanje z zračno puško. Jako zanimiva stvar Ta dva tedna, kar bom še tu, bova verjetno eno uro namenila lokostrelstvu, drugo pa odslej tudi puški si bom pa moral nujno popravit oči, ker pri merjenju gledam vedno z desnim očesom (ker sem desničar) in ravno ta je precej slabši od levega. Resno bom premislil o operaciji...upam, da bo kaj v to smer možno že drugo leto
    V četrtek smo imeli predstavitveni dan mednarodnih študentov, kjer so se mednarodni predstavljali v parku z nacionalnimi igrami in jedmi. Kolumbijca sta predstavila eno igro Žaba, kjer se meče neke težke kovance na površje mize, ki je prepredeno z luknjami in pastmi. Če pade kovanec skozi kakšno luknjo v predale pod površjem dobiš toliko točk, kolikor zahtevno luknjo si zadel...smo se ful zabavali, in punce res niso od muh pri zadevanju lukenj mogoče imamo pa samo fantje premalo prakse (Klemen, vzdrži se komentarja ). Zvečer je sledil še koncert DJ-ja, ki pa je res nonstop, kar sem bil tam (kake 2 ure) vrtel same srbske trubače! Pa to ne moreš verjet Kar je še najbolj čudno, je to, da med študenti ni bilo nobenih srbov, niti hrvatov, Slovenci smo bili pa trije...vse ostalo študentje drugih držav no, ja, noreli so pa vsi na to muziko. Očitno se da boro plesat nanjo.
    Včeraj pa še veliki spektakel za 800 letnico katedrale. Spektakel, ki traja 20 minut, ki ima le eno točko: res huda animacija s projekcijo reflektorjev na pročelje katedrale. Bilo je 8 reflektorjev, ki so pokrivali vsak svoj kos katedrale in pred reflektorjev so bili očitno filmski filtri, ki so predvajali animacijo tako, da se je vseh 8 reflektorjev združilo v celoto, res je bilo noro! In kar mi je bilo najbolj všeč...samo spektakel, brez kakšnih govornikov, ki bi težili folku
     
    Hja, diploma pa...jah. Dobil sem odgovor profesorja informatike, ki mi je povedal, da študente v živo ne morem dobit, ker so vsi na praksi v podjetjih in ni predavanj. No, potem sem od mentorice dobil dovoljenje (po tehtnih argumentih), da lahko poiščem tudi študente z delovnimi izkušnjami katerih koli študijskih smeri. Bo kar olajšanje Se bom naslednji teden sprehodil po hodnikih, potrkal po sobah in študentom potalal vprašalnike, za nagrado pa kako čokoladico...(pa ne bo Gorenjka, tako, da s promocijo Slovenije ne bo nič )
    Zadnji teden v maju pa bom verjetno že v Sloveniji iskal udeležence za diplomo...verjetno jih bo večinoma s FERI-ja, te bom pa privabljal z zastonj pivom upam, da bodo prijeli za vabo
     
    Toliko zaenkrat, upam, da se slišimo še kdaj...če bo kaj zanimivega za povedat
  3. cashy
    Moram priznat, da se je v Reimsu pomlad povsem razbohotila. Čisto vsak dan je krasen, sončen, topel, temperature presegajo 20°C. Ne vem, če je to za sredino aprila povsem normalno? Me skrbi, kaj bo maja...dosedanje izkušnje mi pravijo, če je april lep, bo maj gotovo mrzel in deževen in obratno, seveda...Letos bi prav rad izjemo, ki bo potrdila to pravilo
    Pri nas so sedaj 2-tedenske velikonočne počitnice...kolegica in kolumbijca so se odpravili na izlet v Slovenijo, in po dosedanjih izkušnjah se imajo res super, Slovenijo pa opisujeta kot raj na zemlji in da je s tem podobna Kolumbiji Priznam pa, da mi kar paše nekoliko miru...mislim, da nisem te vrste človek, ki bi venomer potreboval družbo okoli sebe in nonstop dogajanje...sem takole kar Ok, si lahko vzamem več časa za učenje francoščine, tudi za faks sem delal več, sploh včeraj, ko sem postavil še elektronske vprašalnike v slovenski verziji ter jih po vezah (hvala Marko in Uroš ) poslal v obtok slovenskim študentom informatike...
    Ko je naslov ravno v zvezi s spektakli, naj omenim dva...v četrtek se je v neki veliki dvorani odvil grandiozni žur...že vstopnina je bila grandiozna (12€), a smo si rekli, da je to pač "must see" stvar, saj je bila v takšnem obsegu organizirano prvič po letu 2005...Žur z elektronsko glasbo, ki jo je vrtelo 5 DJ-ev, postavljenih na okrogel oder sredi ogromne dvorane, pred odrom pa zbiti študentje kot sardelice...verjetno jih je bilo par tisoč. Že prihod do dvorane je bil vreden opisa spektakel. Varnostniki so te pred vhodom pretipali in preiskali bolj podrobno kot na ameriških letališčih po 11/9 in nato prihod v nabito polno polovico dvorane pred odrom...škoda le, ker je bila dvorana slabo akustična...bilo je neznonsno glasno, basi so se valili po dvorani, a vseeno si komaj razločil, kakšna glasba igra. Ljudje so skakali, opletali z rokami nad glavo, se prerivali mimo tebe...no, bil sem kar nekajkrat hudo pohojen od ne ravno najlažjih osebkov, pa tudi polit s pivom smo si kar kmalu poiskali svež zrak zunaj dvorane in se vrnili raje za oder, kjer je bila dvorana dokaj prazna, zvok pa neverjetno boljši sem užival mnogo bolj kot prej pred odrom. Nek DJ pa se je izkazal še za super pevca A pazite, glavna atrakcija so bile 3 Playboy zajčice, ki so imele nekaj točk sprehajanja po odru, plesa in deljenja majic in kap...na žalost jih v smer za odrom niso metale
    No, celoten vtis žura ni bil ravno pozitiven, smo se imeli na žuru St. Patricka mnogo bolje...sicer pa sem ves čas imel vtis, da so bili najbolj množični žurerji dijaki...pa komaj komu na žuru bi pripisal, da je polnoleten
    Drugi veliki spektakel pa se je zgodil v soboto, ko se je znočilo. Namreč odprtje nove tramvajske proge v Reimsu, menda se je za celoten projekt odprtja namenilo več kot milijon evrov, res veličastna zadeva v park, kjer se je to dogajalo, se je zgrnilo verjetno nekaj deset tisoč ljudi, celoten spektakel je trajal le kake pol ure, bil pa je neverjeten...že ko smo prihajali, se je začel ples ognjenih zubljev in plamenov, ki so švigali usklajeno iz cevi in iz visoko postavljenega "žerjava", ki je imel na vrhu pripeto nekakšno zvezdo iz cevi, iz katerih so šibali ognjeni zublji...in vse skupaj je spremljala huda, nekakšna filmska glasba za trilerje druga točka je bila neka čudna glasba z enim saksofonistom in improvizacijo, katero je spremljal ples ognja, ljudi, oblečene v neke oklepe, ki so bruhali ogenj, in sledil je veličasten ognjemet...v tretji točki pa se je prikazal na odru ogromen, kakih 10 metrov velik mehanični pajek...v temi je izgledal zelo samostojno, šele po koncu predstave pa smo uvideli, da je dejansko pritrjen na hidravlično dvigalki bagerja v glavnem, izgledal je fenomenalno z vsemi osmimi premičnimi hidravličnimi nogami in seveda ponovno res hud ognjemet...take pirotehnike nisem še v življenju videl nikjer...to niso bile kar neke random usmerjene rakete...vse je bilo tako sinhronizirano in usmerjeno, da je bilo kot nek ples raket in pokov, svetlobe...na srečo je kolegica del tega posnela na fotoaparat, upam, da kmalu pridobim te filmčke potem smo odšli v Killbery, nek irski pub, ki se je izkazal za izredno privlačen barček prijetno domače vzdušje, polno sproščene mladine in ljudi srednjih let, in kar je najbolje, živa glasba z petčlansko zasedbo, ki je igrala rock-blues-soul glasbo...in bila je res kul
    ob polnoči smo se vračali domov, ko me preseneti klic ene slovakinje. Z zelo šibkim glasom me je prosila, če jo lahko pridem z avtomobilom iskat čez nekaj časa na urgenco in jo odpeljem v njen študentski dom čisti šok! no, kmalu po vrnitvi domov sem vzel ključe in komajda preprosil vratarja, da mi je odprl vrata parkirišča, da sem odpeljal proti urgenci...namreč pri nas se parkirišče zapira ob 10. uri zvečer, odpira pa ob 6. uri zjutraj...in vmes nima kdo kaj hodit z avtom noter ali ven in jaz tako lepo ob enih zjutraj k vratarju moledovat, naj me spusti ven...on pa v pižami!?!
    no, navsezadnje me je spustil...do urgence seveda brez navigacije ni šlo in potem sem čakal do treh zjutraj v čakalnici, prebirajoč francoske časopise-mimogrede sem naletel na članek, ki obravnava stres na delovnem mestu-mojo diplomsko temo. In ob treh se punca pojavi, povsem izčrpana, komaj se je še držala na nogah...no, po treh urah preiskav in ležanja na postelji verjetno ni kaj drugega pričakovat...menda je dobila neko bakterijo, ali kaj...no, odpeljal sem jo domov, v zahvalo pa mi je rekla, da imam z njo v dobrem en zmenek no, lepa reč...jaz ne vem, kaj si te moderne punce mislijo...da se z uslugami, zmenki itd. takole kupčuje kot s kako kramo? očitno vse več mladih partnerske odnose, ljubezen itd. res jemlje vedno bolj "potrošniško" usmerjeno...
    nič, zdaj se pa vržem še malo v francoščino...bi jo bilo fajn čimbolj in čimprej obvladat
  4. cashy
    zakaj tak naslov tokrat?
    Zato, ker se je v soboto zgodila prava štala. Naslednji teden bi moral pripotovati domov, da se v drugi polovici tedna udeležim naslednje stopnje izobraževalnega programa iz NLP. In tako sem tuhtal in tuhtal, kako priti domov, da bi bilo čim ceneje, udobno in varno. Moj prvi plan je bil priti domov z avtomobilom. A po dobrem premisleku, da bi vozil sam, 12 ur, verjetno ponoči, da bi samo za bencin in cestnine (ki so v Franciji res zasoljene), pustil v eno smer okrog 160€, sem se odločil raje za let z EasyJetom, ki je konec prejšnjega leta odprl linijo od Pariza do Ljubljane že od 25€ dalje. Res je hitreje, ceneje, udobneje in verjetno bolj varno . Tako sem se na vrat na nos v petek zvečer spravil k rezervaciji letalske karte. Seveda zaradi študentskega staža nimam kreditne kartice, in sem prek skypea pozno zvečer zatežil domov, naj mi nekdo posodi številko kreditne kartice, da si kupim letalsko karto. Seveda ni šlo brez komplikacij...pri dnarju se vedno more kaj zakomplicirat In tako se mi je mudilo, ker bi se v naslednjih dneh, bolj, ko bi se bližal dan odhoda, povratna karta gotovo podražila. In sem jo dobil za 115€ V primerjavi z vsaj 320€, ki bi jih skuril z avtom, neprimerno bolje. A pazi tole!
    Naslednje jutro po rezervaciji, sem na mail dobil obvestilo, da mi seminar iz NLP-ja zaradi premajhnega števila prijav odpade! In mi sploh ni treba iti domov. Marš!!! Kot sem uspel izvedeti, je moč nakup karte preklicati v 24 urah po nakupu, in tako sem se lotil klicarjenja na številke, ki so bile objavljene na spletu EasyJeta za preklic nakupa...nobena številka ni delala. Po prošnji domačim, naj povprašaju na Brniški izpostavi EasyJeta pa sem izvedel, da zaradi nizkocenovnosti preklic nakupa sploh ni mogoč! :xx!: in tako je nakup karte dokončen. Torej, ali ostanem tu in plačan sedež odleti brez mene, ali pa vseeno odletim domov, s tem, da si naredim še stroške za prevoz do letališča in parking avtomobila za en teden na letališču Dolgo časa že premišljujem o tej dilemi. Ker pa sem pristen Gorenjc, pa res ne bom pustil EasyJetu, da se okoristi na moj račun, in bom avion zaradi tele šlamparije glede odpovedi presedel po dolgem in počez res bo pa tudi moj prvi let z avionom...ena izkušnja več torej Kar rabim ugotovit, je, kako se pusti avto na letališču in koliko stane
    Zadnje dni pa vsi v skupini rihtamo še administracijo, kako priti do "socialne pomoči" s strani francoske vlade za subvencioniranje našega bivanja tule...tako sem si danes že odprl račun na BNP Paribasu, in ker sem si malo prej uredil še mesečno BUS vozovnico za 25€, mi BNP za to časti 50€ na račun Tele Francoze bom počasi še vzljubil. 25€ profita bom imel, ko se bom lahko vozil cel mesec z busom po Reimsu Se mi je pa zamerilo, ker nihče v banki ne zna skoraj besedice angleško. Sem se moral kar v francoščini znajti mislim, največja banka na svetu, pa uslužbenci ne znajo najbolj univerzalnega jezika...je bila pa uslužbenka, pri kateri sem odpiral račun, ful luštna
    Kar se mi je pa zamerilo, ob prihodu sem moral plačati kavcijo v znesku mesečne najemnine. A kavcije ti ob odhodu ne plačajo na roko, temveč na bančni račun, ki pa mora biti na francoski banki. To je bil poleg "socialne pomoči" tudi razlog, da sem odprl račun...res pa ne vem, kdaj bodo to finančno pomoč nakazali...štala je potem zapirat račun v Franciji, ko si enkrat že doma v Sloveniji...
    Verjetno vas zanima še, kako je z žurkami...na zadnjih dveh, ko sem bil, beda na prvi je bila naša skupinica ob DJ-ju in zraven zvočnika, ki je nabijal v ušesa, DJ je vsako minuto zamenjal pesem...komaj se je ena pesem začela, jo je že zamenjal Pa itak je bilo vse preglasno. Aja, pa tipov je bilo 5x več, kot punc...beda :xx!: isto na drugi žurki...čist preveč tipov in nič luštnih bejb glasba pa povsem elektronska, meni povsem nevšečna in neplesna
    In končno, se pomlad prebuja tudi pri nas...drevje je dobilo prve zelene poganjke, ki se še sramežljivo stiskajo k vejicam, a verjetno se bo že čez kak teden vse razcvetelo vreme je bilo zadnje dni jasno, sončno in tudi že precej toplo. Tudi veter ni več hladen, temveč že, hmmm, osvežilen
    jah, diploma pa gre bolj počasi...od profesorice sem prejel en vprašalnik, drugega pa tale faks sploh nima. Ravnokar sem pisal nekemu profesorju v Lille, če imajo oni na zalogi vprašalnik, ki ga še potrebujem. Potem pa v lov za delovnimi študenti informatike...upam, da jih kaj je...res pa so pravi delovni francozi tule bolj kot ne ogrožena vrsta...res jih je malo
  5. cashy
    od mojega zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, tako, da se niti ne spomnim več vsega, kar se je dogajalo. Pa ne zato, ker bi bil "koma" od alkohola, temveč bolj zato, ker se je življenje postavilo v neko običajno rutino, da se ti marsikatere stvari niti ne zdi več vredno zapomniti
    Prešnjo nedeljo smo se s še štirimi kolegi (kolumbijka, kolegica in dva slovaka) odločili, da gremo na drsanje. Sprva sem bil skeptičen, ker sem glede zimskih športov bolj štorast od štora, a vseeno sem sprejel izziv In zadeva je relativno poceni, če dobiš grupni popust...4 evre vred z izposojo drsalk, drsaš pa kolikor časa želiš...no, mi smo lahko drsali le dobro uro, ker so za nami začeli trenirati hokejisti. Sicer me ni skrbelo, kako bom drsal, najbolj me je skrbelo, da ne bom prvi izmed naše skupine, ki se bom zložil po ledu, kot sem dolg in širok. In hvala Bogu, je vsem ostalim ta podvig uspel prej kot meni in razen ene so vsi boljši drsalci. Ja, no, kaj pa lahko pričakujete, če sem šel na led prvič po 18 letih kakorkoli, takoj po tem sem sklenil, da bom šel še večkrat...in plan je bil iti danes...pa smo se zakvačkali s časom, tako, da smo organizirali le izletek v park, ker je bilo vreme prekrasno...park je bil poln sprehajalcev, otrok, ki so igrali nogomet...mi smo imeli pa Aerobie (neke sorte frizbi, le da je 100x boljši ) Z njim smo se zabavali polni 2 uri, fantastično, res
    Kaj pa se je vmes zgodilo? V tem tednu 3 žurke...vsaka nekoliko drugačna od druge. Prvo je organizirala mednarodna pisarna za Erasmusovce. Imenovala se je Soiree de bonbon- večer bonbonov. Uradni del je predstavljal okušanje bonbonov, ki jih nisem maral niti malo...vse je bilo preplastično in presladko...nobenih pralinejev itd...sama cukrana guma prav tako je potekalo tekmovanje fotografij na določene tematske besede, katere smo ocenjevali, zmagovalec pa je prejel neko nagrado, pa se ne spomnim, katera je bila...raje sem se zapletel v pogovor z eno čedno visoko vitko Slovakinjo Potem je sledilo presenečenje, ko je vstopila mala zasedba jazzovskega pihalnega orkestrčka s trobento, pozavno, baritonom in dvema bobnarjema In kar je bil v resnici namen te skupine, peljala nas je v spremstvu glasbe po ulicah preko četrt mesta do lokala, kjer je bil organiziran žur naprej preko DJ-ja To se mi je zdela fantastična poteza organizatorja, da je na tak način z glasbo poskrbel, da smo se udeleženci tega večera kot v procesiji za glasbeniki pomaknili s te dvorane v lokal, ki je bil precej oddaljen...drugače bi se verjetno že po uradnem večeru porazgubili domov in v lokalu ne bi bil niti Ž od žura Tam je naš Kolumbijec (verjetno se ga spomnite, ko je imel štalo z Slovakinjo, ker jo ni pospremil v dežju do doma) spoznal eno domačinko in se zatrapal vanjo vendar na njegovo smolo, je že zasedena
    Četrtek, nova žurka na Saint Patricks day, tokrat v organizaciji neke študentske zavarovalnice...plačaš 10€, in piješ neomejeno. Kako so študentje to pravilo sprejeli za sveto, smo lahko spoznali že, ko smo prišli na žur sicer že eno uro po začetku, pa so bila tla vsega prostora mokra, polita s pijačo, folk pa že prbit do daske Žur in glasba sta bili kul, dve punci sta me potegnili v neko skupinico, kjer sem spoznal verjetno najbolj všečno bejbo na celem žuru. A vraga, ko je bila zasedena z enim tipom, s katerim je plesala cel večer...sicer sta bila pa že oba prbita in sta se komaj držala na nogah... bolj, ko se je žur bližal koncu, bolj je bil folk podivjan...nastajalo je vedno več parčkov, ki so se poljubljani, grickali, otipavali...kjer se je za njim čas ustavil in sploh niso več registrirali, da se še kaj drugega okrog njih dogaja...so se posvetili samo še drug drugemu in čutnim užitkom
    Verjetno sem naredil pametno potezo, ko je DJ napovedal, da ostaja le še 5 min do konca, in sem hitro vzel jakno iz garderobe in odšel, še preden bi se usul stampedo po koncu žura v garderobo in na izhod...ker je to res bil hudo masovni žur...verjetno par 100 ljudi...
    Sobota je bila nekoliko bolj kulturno obarvana. organiziran je bil voden ogled bazilike in muzeja Saint Remy. Saint Remy je bil francoski škof v Reimsu v 5. stoletju, ki je krstil francoskega kralja Clovisa...s tem je postala frankovska država krščanska in zaradi njih je verjetno cela Evropa krščanska...Če ne bi bilo St. Remija, bi tudi mi po vsej verjetnosti verovali v Peruna, Svaruna, Morano, Vesno itd Bazilika je res veličastna, hkrati pa smo videli še prazgodovinske najdbe, Reims v rimskih časih...Veste, da je bil Reims v času rimskega cesarstva 2. največje mesto takoj za Rimom? Mesto naj bi obsegalo okrog 6 kvadratnih kilometrov...Rim jih je imel 18
    tekom ogleda smo spoznali še dve simpatični punci, mehičanko in turkinjo, ki sta se nam pridružili še na včerjašnjem žuru...v tem lokalu je bil napovedan Večer Rock'n'rolla, pa ni bilo niti sledu o čem takem...Lokal je bil celo sumljivo slabo obiskan, glasba glasna, tako, da sem se le s težavo pogovarjal z ostalimi...no, danes sem celo hripav zaradi teh pogovorov...smo se pa sicer lepo zabavali...
    Edino, kar me moti, so hude spremembe razpoloženja...včasih si ful želim biti sam, ne govorim nič...kmalu pa se mi obrne čisto na kontra in sem ful družaben in zabaven itd...me je kar malo strah samega sebe...
    Počasi pa napredujem tudi z pisanjem diplome...sicer še vedno čakam, da iz Belgije dobim vprašalnike, ne vem, kje so ostali Napisal pa sem že dispozicijo, jo dal v pregled, dobil nazaj komentarje, jo popravil, kar sem znal, za ostale stvari pa ponovno vprašal mentorico, kako jih razrešiti...še čakam odgovor.
    Sicer pa že vidim, kako zaj...bo vse skupaj, ker se tovrstna problematika pri nas še ni reševala in zaradi tega svoje diplome mogoče ne bom zmogel dobro podpreti s preteklimi raziskavami...
    Bomo videli, kakšen šmorn bo nastal iz teh jajc

  6. cashy
    Od izleta in zadnjega zapisa je minil že cel teden. Zdi pa se mi, kot da bi bilo včeraj. Čas teče neverjetno hitro, sploh, kadar ga občutiš kot neproduktivnega in izgubljenega.
    Še dva dni po izletu smo se počutili povožene in izčrpane, jaz sem robec držal na nosu non-stop 24 ur na dan...tako smo večere preživljali bolj kot ne bolj lenobno. Moja sobica je postala večerno zbirališče za družbico, ko se nas je zbralo nekaj ljudi, se posedlo na posteljo, si izbrali kak film, ki smo si ga pogledali na laptopu. Le sobota se je raztegnila v nekoliko podaljšan večer, ko se nam je pridružil tudi slovaški študent Branjo. kaj naj povem o njem...je povsod, poln energije, še bolj poln besedičenja o tem in onem...skoraj ni priložnosti, da bi mu sploh lahko skočil v besedo...poln teorij in mnenj o vsem, kar obstaja na svetu...no, pač, kjer koli je, prostor zelo "zapolni" s svojo prisotnostjo no, in seveda, po sobotnem filmskem večeru smo se spraševali, kaj zdaj...sicer še vedno utrujeni, nekoliko naveličani. In sem bleknil, da pa pojdimo v center v nočni klub mal na žur. Seveda sem si mislil, kako se nikomur ne bo dalo. V bistvu sem računal na to, saj se meni tudi ni dalo. Ne, ampak Branjo je takoj potegnil zraven: Ja, pojdimo!!! Dekleta sicer nejevoljna, pa smo jih le nekako spravili zraven. Prvi klub, ki smo ga obiskali, kjer smo srečali še dve kolegici (slovakinja in poljakinja) je bil na smrt dolgočasen. Preselili smo se v nekega mehiškega, ki je bil pa kar solidna izbira z mixem latino in elektronske glasbe. Sicer med našim kolumbijcem in eno poljakinjo poteka neka skrivna, zadržana simpatija, romanca ali kaj, sicer verjetno nihče razen njiju ne ve, kaj točno je med njima...a kekec kolumbijec se je po plesnem večeru odpeljal z mano domov (avto je bil poln ljudi) svojo deklico pa je pustil s prijateljico pešačiti iz centra v dežju domov in to mu je kar krepko zamerila...ostala dekleta v družbi pa tudi...kako ga je vest pekla naslednji dan pa čisto prav mu je no, sedaj sta že ok...
    v soboto sem si že kupil novo bundo. Moram reči, da ima CA zelo ugodno ponudbo in kar fajno robo. Vsaj tu v Franciji, pri nas nimam pojma, kako jim gre
    No, kakorkoli, sem se odločil, da sedaj resno začnem z študijem, diplomo, in francoščino...a tu sem se malo nasankal. Odkar nimam več res nujnih, z datumi in roki zastavljenih obveznosti, kot so bili izpiti, mi je vsa motivacija in energija izpuhtela neznano kam. Životarim iz dneva v dan, in čakam, da me razsvetli sveti duh z ogromno porcijo motivacije in energije, da se resno lotim dela za faks in francoščine. A tega ni od nikoder nekako se prebijamo samo do žura do žura. V torek je bil spet eden v stanovanju sirske kolegice, kjer se je na veliko plesalo salso in arabske trebušne plese jaz še nekoliko utrujen od odbojke. Pa ne toliko od igre, kot od dolgcajta, ker prave igre sploh ni bilo...dolgčas :xx!: v sredo je bil badminton neprimerno bolj zanimiv in dinamičen
    Danes pa naju je s kolegico čakalo štiri ure predavanj. Razumevanje je šlo nekako po Gaussovi krivulji. Na začetku čista tema, blage veze nisem imel, kaj je profesorca pripovedovala, sčasoma pa sem se ufural v jezik, a je terjalo precejšnjo pozornost in energijo. In ko je te zmanjkalo, nisem bil zmožen več slediti...in je nadme in moje razumevanje spet zgrnila tema. in ne samo to, zgrnila se je še obveznost, namreč profesorca me je kar določila, da naj pomagam kolegici pri pripravi prezentacije, ki jo rabi opraviti kot študijsko obveznost. Mi je rekla, da, ker nimam nobenih obveznosti (razen pisanja diplome), ali to tudi pomeni, da "naj kar lenobo pasem"? Saj me je mikalo, da bi tej izjavi pritrdil
    A se mi potem ne bi dobro pisalo, vsaj, kar je navezovanja kontaktov za izpeljavo diplomske raziskave...no, stvari so se nekoliko premaknile naprej. Sem že v postopku povpraševanja po vprašalnikih, ki jih bom potreboval za diplomo, enega mi je profesorica že obljubila, da ga dobim, drugega pa faks (še) nima. Upam, da ga kmalu dobim...Sta se pa dve kolegici iz letnika lepo ponudili k pomoči z zapiski s predavanj, mogoče se bomo pa še bolj spoznali, spoprijateljili
    Danes zvečer pa sledi tequilla party...pa se mi prav ne da. Bom videl, kakšna bo družba, mogoče me pa "sveti duh" razsvetli z novo porcijo energije še pred začetkom žurke. A nekako dvomim v to
  7. cashy

    izletek

    Avtor: cashy,

    tale teden so na faksu počitnice. Kaj to pomeni? Nič predavanj, nič tečajev, faksa, francoski študenti (in študentke tudi, ja) odidejo domov, študentski dom je na 3/4 prazen, ostanejo samo tuji študenti. In je potem dolgcajt. Tako se je naša družba s kolegico in kolumbijcema odločila splanirati en izlet. Po priporočilu prijateljice, ki se je pred kratkim preselila v Pariz, smo se odločili, da obiščemo Mont St. Michele. Priljubljena francoska turistična točka v Normandiji. Otok, ki je včasih otok, včasih pa ni. Bom še kasneje razložil, če se bom spomnil Izlet smo planirali že v ponedeljek, a se nam ni izšlo s prenošiščem, saj smo planirali obiskati tudi Pariz, a nismo našli ugodne variante, kjer bi lahko prespali vsi štirje skupaj. Pondeljek smo zato še preživeli doma in se dokončno odločili, da se odpravimo v torek in da Pariz izpustimo in samo zanj pripravimo bolj podrobne plane za izlet kdaj drugič Kot prvo, nam je ena iz slovaške družbice zamerila, ker ji za izlet nismo povedali, ker bi tako srčno rada šla zraven...a žal, moj avtoček za dolgo in udobno vožnjo ne prenese več kot 4 osebice...je imela nekoliko dolg nos. Naš Sergio pa rad zamuja vse dogovorjene ure, zato smo mu rekli, da je odhod ob 7.30, čeprav smo ga v resnici planirali med 8-9 uro...a Sergio je presenetil, na moja vrata je ves pripravljen potrkal že ob 7.45. Čudeži se še dogajajo Da nisem izpadel kekec, sem bil na srečo tudi sam že (skoraj) pripravljen na odhod...poklical sem kolegico...nobenega odgovora...pokličem jo čez pol ure, in mi reče,d a rabi še pol ure za pripravo...no, rezultat je bil, da smo krenili še nekaj po 9.uri.
    In pot se je začela...seveda z navigacijo na telefonu...in res, brez nje bi bili izgubljeni kot piščeta...verjetno brez nje ne bi našli niti kafiča 2m za prvim vogalom... to se je potrjevalo ves čas izleta...po zbeganem začetku navigacije se nam je le uspelo izmotati iz Reimsa na pot proti cilju...a kdo bi si mislil, navigacija je vključila obvoznice Pariza...in kje so te obvoznice v Parizu? Pod zemljo! kaj to pomeni za GPS signal navigacije? Točno to! Ni ga!!! Tako nam je na obvoznicah pri Parizu crknil GPS, zato smo po nesreči zašli v Pariz, povsem neplanirano...in smo jo ubrali lepo čez center, predvsem po enosmernih ulicah, kjer se je GPS na srečo spet našel...še dobro, da ves Pariz ni pod zemljo. Peljali smo se po ulici mimo Louvra, v bližini Eifflovega stolpa in potem spet po obvoznici mimo Tower of Defense... Na srečo smo se lahko orientirali že po tablah...in tele francoske cestnine! kako te oberejo! Sploh ni primerjave z slovensko vinjeto!...Že zdaj lahko povem, da nas je tale izletek stal več kot pol slovenske celoletne vinjete samo na cestninskih postajah. In hec pri prvi postaji. Slabo smo prečekirali razvrstitve po pasovih, pa smo se zapeljali na pas, kjer je plačilo cestnine možno le s kreditno kartico. Jasno,d a jo nihče od nas, študentov, ni imel. Nismo čisto točno vedeli, kaj naj, pa nam avtomat pobere listek, ki smo ga dobili eno postajo pred tem in čaka na kreditno...za nami se nabere cela kolona, pri nas pa panika, kaj naj naredimo...tisti za nami so sčasoma ugotovili, kakšni bedaki zadržujejo kolono, in da rabimo zapeljati nazaj od rampe po pasu, da bomo lahko zamenjali pas za tistega, kjer je možno plačilo z gotovino. In se je tako cela kolona umikala vzvratno, da smo lahko mi pršli ven s tega pasu in se zapeljali na "gotovinski" pas. Štala in pol!
    Prva postaja na poti so bili vrtovi slikarja Clauda Moneta v Vergnonu. No, nihče od nas inteligentnih študentov ni ugotovil, da severno od Pariza ne uspevajo zimzeleni vrtovi, in da so ti vrtovi verjetno povsem sezonski...ja in mi se odpravimo sredi zime, sredi februarja gledat te vrtove. Kaj mislite, kaj je bilo videti? Točno to, nič!. Vrtovi se odprejo šele 1. aprila....in jasno, da vasica je bila, kot mesto duhov, nikjer nikogar. Na žalost je bila zaprta tudi spominska hiša, kjer je Claude Monet deloval in živel. Kar pa je bilo moč videti čez kamnite ograje v vrtove, pa je bilo bolj podobno neki razraščeni džungli, kjer ni nihče že leta nič obrezal in oplel. Ideja za te vrtove je seveda padla od moje kolegice...tako, kot tudi ideja, na kateri pas sprva zapeljati za plačilo cestnine.
     
    Nadalje nas je pot vodila proti Normandiji, ki je znana predvsem po izkrcanju zavezniških vojakov - Dan D. (pa nima veze s slovenskim bendom ) Proti večeru smo prišli do Juno plaže (5 plaž je, kjer so se izkrcavali)...v bistvu ni bilo kaj videti...ocean, trd pesek, nekaj kamnov, alg in klifov...pa veter, vlaga in mraz februar res ni najboljši čas za obiskovanje takšnih krajev Posledice čutim še danes z prehladom, smrkanjem in oteklim grlom, da ne omenjam, da sem na zelo slabem glasu
    V skrbeh, kako je s prenočevanjem v hostlih, smo se odpravili v bližnji Caen najti prenočišče....nekateri hostli namreč ne oddajajo več sob po 18. uri. V prvem hostlu, kjer smo se ustavili, F1, je bilo vse polno. Mislim, kako je lahko hostel izven sezone sredi februarja povsem poln? meni ni jasno A nam je šla receptorka toliko na roko, da je poklicala še po drugih hostlih glede možnosti prenočevanja...nazadnje je dobila prosto mesto v nekem drugem hostlu, 10 minut stran od tega...a je rezervacija držala le 15 minut, saj smo bili že po 19.uri, ko ni več dovoljeno jemati novih gostov (ne vem, kakšna čudna pravila so to). Mi na vrat na nos odletimo iz hotela in se mrzlično spokamo v avto, iskat pravi hostel...zapeljemo do enega, ki je oddaljen le minuto vožnje...je iz iste verige. Ta ni bil pravi, bil je tudi poln. Nam pa poda smernice, kam je potrebno iti, da pridemo do rezerviranega hotela. Hitro se odpravimo po teh napotkih. A glej ga vraga, ne najdemo pravega izvoza iz avtoceste...in tako kar vozimo in vozimo, pridemo v en kraj, kjer že od daleč zagledamo hostel, k spada v to verigo hostlov...se hitro zglasimo na recepciji, z vprašanjem, če je to pravi naslov. Seveda receptorka komaj zadržuje smeh, odkimavajoč, da to ni to...a na srečo so imeli proste sobe, zelo ugodno...in naslednje vprašanje je bilo, kje sploh smo In smo bili v enem mestu, povsem stran od Caena, kjer smo želeli prenočiti Lušten hostelček Že tisti večer mi je zateklo grlo, solzile so se mi oči in le s težavo sem zaspal, kljub temu,d a sem bil utrujen od celodnevne vožnje (pač vozil sem samo jaz ) Naslednji dan se spet z nekolikšno zamudo spokamo ven, v smeri proti ostalim plažam D-day...predvsem nas je zanimala Omaha beach, ki je menda najbolj znana... sicer pa so bili po teh plažah raztreseni muzeji na vsakih 2 km po eden...nekje med 5 in 10 muzejev vse skupaj sprva smo se odpravili na pokopališče ameriških vojakov...veliko polje belih križev in velika sprejemna in spominska dvorana, kjer te pregledajo kot na letališču...pač senzor za kovinske predmete, pregled osebne prtljage, vse in potem razstava, kako je potekalo izkrcanje, nekaj osebnih pripovedi in zgodb vojakov, vrteli so se razni filmi o teh dogodkih...v bistvu nisem bil kaj preveč prevzet. Veliko več je ponudil mali muzejček o življenju vojakov ob izkrcanju... kakšno opremo so imeli, orožje, vozila, čelade, odlikovanja, vsakodnevne potrebščine itd
    Nato pa še zadnja destinacija, Mont Saint Michele. Otok, ki to včasih je, včasih pa ni No, fora je v plimi in oseki. Ko je plima, je bil otok (včasih) odrezan od kopnega, dokler niso vzpostavili ceste do njega...ob oseki, pa se je morska voda odmaknila tako globoko nazaj, da se je ta hribček avtomatsko povezal s kopnim, kjer ga je prej zalivala morska voda...menda je višinska razlika med plimo in oseko (bibavica) kar okrog 8 metrov. Krasen otoček, kjer se je vzpostavilo pravo srednjeveško mestece z mogočnim samostanom na vrhu. Predstavljajte si ga kot tisto kraljevo mestece v Gospodarju prstanov tako nekako je izgledalo...in znotraj mesteca, kup japonskih turistov turistične informacije so se podajale le v francoskem, angleškem in japonskem jeziku Na žalost nas je kmalu zajel dež, razgleda pa zaradi oblačnosti ni bilo prav nikakršnega Ulice pa polne malih trgovinic in barčkov za turiste, v mestu pa se najdejo celo hotelčki v starodavnih hičicah pod samostanom v samostanski muzej nismo vstopili, vstopnina je bila namreč kar 9€...no, pa je kar prav, saj smo parkirali v mestu pred otokom, in smo imeli pol ure pešačenja do avtomobila...v vetru in dežju seveda No, ostala nam je še pot domov, a smo navigaciji naročili, da mimo Pariza, da ne bi spet kake nepotrebne ure izgubili v manevriranju skozi Pariz...pa je bila ta odločitev kar pravšnja...kolegici pa se moram zahvaliti, je za dve urici prevzela vozniški sedež, da sem se nekoliko odpočil...tako smo se nazaj odpravili čez pristanišče Le Havre, ki ima res izjemen viseči most smo se zapeljali čezenj, sicer ne zastonj, je stalo 5€ na "mostnini"... med živahno debato smo nekje peljali tudi če znek drugi most, za katerega se hitrostna omejitev iz avtocestnih 130 zmanjša na 70. Zaradi debate nisem bil povsem pozoren na omejitve, tako mi je nek "kekec" skočil iz voznega pasu na prehitevalnega direktno pred moj nos...res se moral močno zavreti, da ga nisem zabil v rit ne vem, kakšna je bila takrat moja hitrost...vendar v trenutku zaviranja, ko, se je tisti kekec znašel pred mano, so kolegi zagledali nek flash...ali je bila kaka radarska naprava ali kaj...postavljean je bila vzporedno z voznim pasom, jaz sem bil na prehitevalnem, most je bil precej poln vozil, s tem, da sem imel "kekca" zelo blizu pred seboj...kakšna je možnost, da je flash slikal ravno mene? In ne vem, koliko sem takrat prekoračil...pred zaviranjem sem vozil verjetno okrog 100 km/h, po zaviranju pa nekje 80km/h...ali je sploh slikal mene, glede na pozicijo flasha in mene? No, domači, ne bit presenečeni, če dobim kakšno prometno kazen za prehitro vožnjo domov.
    no, pot domov je trajala 7 ur in 550km, srečno in varno smo prispeli ob pol dveh danes zjutraj...in vam smrkajoč ter kihajoč pišem tele vrstice...in čist btw, že na začetku poti se mi je pokvarila zadrga na bundi, z šnolo na riti kavbojk pa sem po nesreči strgal tudi vozniški sedež.
    Mah, izlet je uspel tako ali drugače cestnine so drage kot žafran, bencin pa tudi...za zadnji tank smo plačevali že po 1.60€ za liter. Še dobro, da je moj avto šparovček.
    upam, da ste uživali ob branju, se "beremo" naslednjič.
  8. cashy

    osebnostna kriza

    Avtor: cashy,

    No, žurka je bila in je uspela. Pa recimo, da kar za vse po njihovih željah
    Še ko sem pisal prejšnji zapis v blogu, sta začeli kolegica in Kolumbijka žurat in piti vodko. Počasi so prikapljali tudi drugi, in ko sem končal z zapisom in se jim pridružil je bila prva flaša vodke (od dveh) že skoraj prazna. Predvsem po zaslugi teh dveh deklet Sam sem si privoščil le "recimo" 0.03 s izdatno mešanico oranžade. Pridružile so se tudi ostale "slovanske" kolegice, vsaka s svojo pijačo...hja, ampak ena je imela s sabo čaj, druga vino, tretja flaško vode ,Pridružil se nam je indijec Ravi, prišla je še Sirijka Hamsa, nazadnje pa še Borisova kolegica Christina. Ta dva sta vodko pila kar na suho...dobro ga neseta, ja Ta predparty je bil že zelo živahen, poln smeha, zdravic v 10 jezikih, glasne glasbe itd...posledice se poznajo še danes, saj smo na kuhinjska vrata dobili napis, da kuhinja ni diskoteka in naj upoštevamo tudi ostale študente, ki želijo mir Kolegici, ki sta začeli z vodko, sta pri stopnji pribitosti krepko prednjačili pred ostalimi Malo pred polnoči smo se pripravili na odhod v nočni klub, a se je četvorka ljudi zgubila v Borisovo sobo, kjer jih ni bilo kake pol ure na spregled, mi pa smo kot bedaki čakali pri izhodnih vratih in se tresli za zadnji bus...no, končno so se prikazali, moja kolegica pa je znala rečt samo: jest sm zmatrana, jest hočem spat...in to v treh jezikih Nekako sem jo uspel podpreti in naju "dostaviti" na avtobusno postajo, kjer pa sem sprevidel, da bi bilo mogoče res bolje, ko bi jo raje peljal nazaj v njeno sobo, kjer se bo naspala in bo kolikor toliko pri sebi za kosilo, za katerega je bila zmenjena z njeno simpatijo (mislim, da sem o njem že pisal ) Izgleda, da sta si res všeč...sam sem potem odkorakal do centra, kjer me je kolumbijec skupaj z eno Poljakinjo (iz slovanske grupice) pričakal, da me odpelje v klub, saj nisem vedel, kje točno je...no, prišli smo do kluba, kjer smo v dolgi vrsti čakali za vstop, ki naj bi bil brezplačen...ja vraga, brezplačen treba bi bilo dati 5€ za garderobo in 2€ še za nekaj, en welcome drink, ali kaj že...no, smo se raje obrnili in se sprehodili domov...pa se mi zdi, da sem jima bil kar nekoliko v napoto...ker sta si očitno všeč drug drugemu, jaz sem jima pa tam "svečo držal" no, sta danes nadoknadila, ko sta šla skupaj na razprodaje v center, ker je kao zadnji dan No, kolegica se je danes zjutraj zbudila sama, čeprav sem za vsak slučaj šel do njene sobe preverit, če je ne bo premagal maček in bo prespala zmenek s kosilom No, bila je kolikortoliko OK, z izjemo, da ni imela svojega mobilca in da se ni spomnila ničesar več od včerajšnjega odhoda od predpartija proti centru...kot sva izvedela, je imel mobitel Boris, ki pa ga dopoldne ni bilo, saj je prišel zjutraj ob šestih domov, odspal eno urico, potem pa že, pribit, ko mamba, odšel z nadrejenim nekam na službeno pot menda pa je ta Boris v tem klubu že zvezda, ki ga vsak žurer pozna...vsaj tako je izgledalo včeraj, Christina pa je glavna plesna atrakcija, ki bi jo vsi tipi tam najraje....khm...menda pa je bil dober žur...
    No, kar pa me je vrglo v osebnostno krizo, pa so pogovori, ki so potekali danes popoldan..ko je prišla kolegica po kosilu k meni, kasneje pa se je pridružila še kolumbijka, in sta razmišljali, kdo bi bil rad s kom, kdo je komu všeč, kateri tipi so všeč njima, kako bi se lahko spravila skupaj z njimi... hjao...jaz sem se pa res že počutil kot ena "prijateljica", ena megla, kot nek izločenec iz vseh teh procesov, ki se dogajajo znotraj te skupine ljudi...kot da preprosto ne spadam več zraven, čeprav sem dejansko ljudi med seboj spoznal jaz...
    In kot da te stvari in to dogajanje ni v skladu s tem, kar sem...ker mogoče sem res megla... in bi se ta trenutek najraje povlekel vase, in se začel nekoliko bolj brigati zase, za faks, francoščino, diplomo...
    Ker imam občutek, da vlagam veliko časa, pozornosti in energije (vsaj meni se tako zdi) v to družbo, pa sem taka čudna oseba, da ne znam iz vsega tega potegniti ničesar zase...in sem v tej družbi kot nek nezanimiv, neviden člen brez pravega karakterja, za katerega nihče ne ve, kaj naj si misli o njem...
    In zato se ta trenutek res počutim kot...mah, ne bom napisal :xx!:
  9. cashy

    kje je bremza!?

    Avtor: cashy,

    Uh, hudooo!!!
    Stvari so se čist preveč žurersko obrnile. Pa sam sem si kriv, ker sem spravil to kolesje v pogon Dva dni nazaj se je naši družbi kolegice, kolumbijcev, poljakinj in slovakinje, pridružil še stari znanec Boris, ki je naenkrat iz pridnega fantka postal velik žurer, Malek se nam vedno bolj pogosto pridružuje, zraven pa sta prišli še Borisova stara kolegica Christina iz Moldavije in Lenka iz Slovaške. Obe ful kjut punce Zadnji dve sta v našo družbo zašli dva večera nazaj, ko se je v našem študentskem domu pripravil ples z dj-em. Žurka je bila total poden, pa ne organizacijsko, temveč z obiskom ljudi, ki ne vedo, kaj je žur. Sicer jih je bilo že tako malo, pa še tisti, ki so bili, so bili večinoma tipi, ki so se postavili drug zraven drugega ob steno, s pirom v roki, ter so gledali skupinico 7 ljudi, ki so plesali na sredini prostora...od tega jih je bilo 5 tipov in 2 ženski
    Ozvočenje je bilo slabo...čist tko (profesionalna deformacija ) Hitro smo se skidali ven s prostora in si pri "slovanskih" dekletih v kuhinji pripravili privat žurko s vročo čokolado, Boris pa je od nekod privlekel steklenico dobrega whiskeya...ker nisem vajen pijače, sem hitro "ugotovil", da je to zelo močna zadeva, in sem raje sledil zgledu nekaterih drugih, ki so ga pridno zalivali s kokakolo...je bilo bolj znosno
    Včeraj smo si šli z našo "skupinico" (ki mimogrede res postaja vse večja in večja), ogledat neko staro francosko komedijo z Louisom de Funesov (se še spomnite legendarnega Žandarja iz St. Tropeza, in Žandarja, ki je preganjal Marsovce? ) Super filmček, res! Danes pa je z neba priletela ideja, da naredimo mali žur pred odhodom v nek nočni klub, kot poslovilna žurka pred počitnicami. In seveda, ker je pijača v tistem fancy klubu menda draga kot žafran (govori se, da je malo pivo okrog 9€ )se je pijača nakupila že za tole predparty srečanje, kjer se bo ravno toliko "nazdravilo", da bomo našli pot do kluba...ker bi v tistem klubu verjetno s pijančevanjem obubožal še Bill Gates
    Samo tole res postaja že mal preveč žurersko za mojo mirno naravo...pa sam sem zakuhal "obstoj" tele žurerske skupine samo kaj, ko so tako krasni ljudje
    mah...bomo že nekak
  10. cashy

    naša družba je vedno širša

    Avtor: cashy,

    Ob koncu prejšnjega poglavja sem že omenil, da se odpravljamo na kebab ob malo jezerce in potem na sprejem tujih študentov. Kebab je bil, za uživanje te prečudovite turške hrane ob jezeru je pa zmanjkalo časa Na kosilo smo se odpravili tako pozno, da smo morali tisti kebab čimhitreje vreči vase in se podvizati pred Reimško mestno hišo.
    Začelo se je z pozdravnim govorom nekega mestnega svetnika, ki je zadolžen za tuje študente in nočno življenje študentov. Kaka huda funkcija Nabralo se nas je kar nekaj tujih študentov, menda kar iz 18 različnih držav. Še Kongo je bil vmes, da o Korejcih, Sircih, Rusih, in nekaterih drugih evropejskih državah sploh ne izgubljam besed. Po pozdravnem govoru smo se odpravili na avtobusni ogled Reimsa, tekom vožnje pa nam je vodič predstavil tipične stavbe, nekaj zgodovinskih dejstev itd. Večino povedanega tako nisem razumel
    Predvsem meni je bil zanimiv muzej druge svetovne vojne, ki je postavljen v stavbi, kjer je nemška vojska podpisala kapitulacijo in s čimer se je končala 2. svetovna vojna na evropskih tleh. Majhen muzejček, a vreden ogleda Bilo je nekaj simpatičnih deklic na tem sprejemu, v mislih imam predvsem eno skupino ruskih kolegic, ki pa niso bile najbolj razpoložene za spoznavanje novih (simpatičnih )kolegov. Po nesreči sem eno skupinico treh deklet zamenjal z nekimi nemkami in sem jim začel šprehat nekaj po nemško, pa so me samo mutavo gledale. No, bile so dve poljakinje in ena slovakinja, ki pa so znale vse angleško in francosko, samo nemško ne Kmalu smo se fajn zaštekali, jih povabili v našo skupinico, pridružili še sirski parček in se dogovorili, da se zvečer srečamo v centru, kjer bomo našli kak nočni klub. Seveda smo se dobili že ob sedmih, šli v nek lokal na "happy hours" znižanih cen piva-katerega sem se rešil z izgovorom, da vozim - nato pa je naša mala skupinica začela iskat kak lušten nočni klub. Našli smo dva, v enem se nismo ravno najbolje počutili, ker je res čudne sorte ambient, v drugem pa smo posedeli nekoliko dlje, začenši že pred deveto uro zvečer, seveda, ko nikogar drugega razen nas ni bilo v klubu nekoliko bolje smo spoznali nove koleg(ic)e, se celo malo naplesali, pa so nas vsi ostali obiskovalci gledali, kot da smo padli z marsa. Vsi ti klubi obiskujejo neki "wanabeji", ki verjetno še niso slišali za ples Ker ni bilo pravega vzdušja, smo se kmalu pobrali proti domu, kjer smo se v kuhinji spet družili pozno v noč, ob klepetu, smehu, in sirčku brieju . Nedelja je bila bolj zaspana, drug drugemu smo dali mir, ker si človek rabi tudi odpočiti drug od drugega, če je družbe že preveč smo si nabrali moči za današnji dan...s kolegico sva šla do univerzitetne knjižnice, ki je res super stavba, založena z milijoni knjig, mnogo prostori za mirno branje in študij, res krasna stvar Precej manj krasno pa je bilo kosilo v tamkajšnji menzi, precej neokusna hrana, katere namen je očitno le nasititi lakoto, ne pa uživati ob hrani. Nato sva skočila na tečaj francoščine, bilo je precej bolje, kot prejšnji teden, povedala sva že kar nekaj stvari več in bolje Napredek je
    Zvečer smo si s kolumbijskimi kolegi spet pripravili "valentinov" večer, ko smo si skuhali vročo čokolado, vanjo potopili hmmm, mushmallows...kaj ti jaz vem, kaj je to v slovenščini...neke penaste klobučke, debatirali o nam všečnih zvezdnikih in zvezdnicah, se smejali na ves glas, lep večer je bil
    Marko in Klemen, če to bereta, v našem supermarketu sem našel Mange v francoščini od Dragon Balla S tako literaturo se bom pa res z veseljem lotil učenja francoščine
  11. cashy

    stvari se počasi poklapljajo

    Avtor: cashy,

    ja, stvari počasi prihajajo na svoje mesto. Včeraj zjutraj sva se s kolegico prvič javila na svojem faksu in dobila napotke za napjrej, na koga se lahko obrneva, kar bova potrebovala za faks. Odpeljala sva se tudi na drugo stran mesta, kjer sva se prijavila za obiskovanje tečaja francoščine in športno vzgojo. Me je kar malo presenetilo, ko je bilo za športno vzgojo potrebno odšteti 25€ Ne, da nisem vedel, samo pozabil sem. Na srečo sem ravno toliko imel s seboj. Tekom lutanja po faksih na tem ali onem kraju sva srečala tudi "moja" kolumbijca, Meliso in Sergia, ter se odpravili na kosilo. Našla sta namreč (sicer spet na tretjem koncu mesta) eno Kebab zadevo, kjer za 4€ dobiš kebab in še pomfrit . Pa je kar fajn zadeva, nasitna in okusna. Kolegica je samo stokala, ker ni mogla ničesar odnesti domov za večerjo in zajtrk. Ponavadi v naši menzi dobi še kako sadje, jogurt in kruhek poleg glavne jedi (ki je nikoli ne poje do konca ), ki jih odnese v sobo in prihrani za kasneje. Nikoli ne bom razumel, kako lahko ženske tako malo pojedo in preživijo Ne samo preživijo, celo zrediti se jim še uspe
    Zvečer pa sva že imela najino prvo uro francoščine. IN kar je še bolj čudno, prvič, ko sva se šla prijavit, sva plac našla takoj. Drugič, ko sva šla tja, pa sva zalutala v tri krasne in se iskala toliko časa, da sva zamudila 15 minut na predavanje. No, na tečajo smo bili celo štirje, čeprav sva mislila, da bova sama. Poleg naju je bil še nek Alžirec, ki vsak dan obiskuje vse stopnje tečaja, ampak začetniškega res ne bi rabil več ter ena Indijka, ki pa je popolna začetnica. No, v četrtek bom šel spet, menda je nekoliko bolj zahtevno, pa me zanima, kako se bo obneslo Po tečaju sva se odpravila v bližnji študentski dom, kjer je imela koncert ena skupina, Pina Colada. Mogoče sem jo že omenjal, kot skupina, ki je nastopala v našem domu tisti dan, ko sva prišla v Francijo, pa sva bila s kolegico preveč utrujena, da bi jo šla poslušat. Kolumbijca pa sta jo poslušala, ter pokomentirala, da so dolgočasni. No, nista se dosti zmotila. Prišla sva pol ure prezgodaj, ko so imeli še tonsko probo. In na tonski probi so bili obupni Mi je bilo skoraj žal, da sem prišel...no, ko se je koncert začel, pa so nekako za silo zvozili program. nekoliko plašno, zadržano, vodja je izgledal kot Marjan Novina, pel je fajn, imeli pa so še zasedbo treh afriških bobenčkov, in tisto so res igrali super...bi raje ves čas poslušal te bobne, kot pa pevce No, res, ene par komadov bi rabli še temeljito zvadit, preden bi šli z njimi nastopat. peli pa so nekaj afriških, nekaj ameriških, kako francosko in kako špansko...Je pa ta urica koncerta minila kar hitro. In spet, potom nazaj, sva se spet zgubila In to tako zelo, da se sama z zemljevidom nisva več našla, zato sva rabila vklopit Garmina, ki naju je privedel iz krajev Bogu za hrbtom domov
    Danes pa je bil dopoldan nekoliko len...ja, točno, prejšnji torek sem nekje v centru staknil parkirno kazen, katero ne znam poravnat. Rekli so mi, naj grem na pošto po znamko, ki je vredna toliko kot znaša kazen (na srečo je simboličnih 11€, a še to je odveč, če ni treba, a ne ). Pridem na pošto, kjer mi dajo znamko za ene pol evra in pravijo, da rabim iti do nekega kioska, ali ne vem kakšnega biroja, kjer mi bodo dali tisto pravo znamko za v vrednosti kazni, ki jo napopam na listek s kaznijo in odpošljem. A jaz v Reimsu se ne spomnim, da bi že videl kak biro takšne sorte...kaj jaz vem, kam iti Zaenkrat sem obupal, bom jutri poskušal dalje...popoldan sem nekoliko prespal, proti večeru pa sem sem odpravil na prvo uro telovadbe, in to namreč na odbojko (kam pa drugam)2 urci odbojke, pa sem bil čisto preč ne vem, kdaj sem bil že tako brez kondicije...se nekako ne sklada z mojo samopodobo jutri se verjetno spravim še na badminton, če se mi bo dalo...odbojka pa je porazna...nihče nima pojma od pojma, čeprav nas je igralo 7 ekip, skoraj vsaka proti vsaki...in moja ekipa je bila tako slaba, da nas trener sploh ni upal dati igrati proti najboljši ekipi...tam so bili namreč eni trije kitajčki, ki so izgleda odbojko že trenirali, čeprav spet niso bili kaj preveč posebnega...dobri, a ne profiji... igra na 3 podaje je bila našim skoraj španska vas Sicer pa verjamem, da bo naslednjič že boljše...
    Mi pa manjka znanje francoščine, da bi se čimbolje vklopil v ekipo in komunikacijo v ekipi. moram pa reči, da so vsi soigralci zelo uvidevni, prijazni, kolegialni...fajn so teli francozi Samo tele francozinje v našem štuku v domu se nekaj zase držijo
    In po telovadbi sem se počutil utrujeno, a vseeno predihano, in poln elana, da se spravim na delo, učit, ali karkoli aktivnega početi, čeprav me je po večerji nekoliko minilo...med večerjo je bilo nekaj debate z indijcem Ravijem (je razložil, da njegovo ime pomeni sonce), ki si je kuhal večerjo o astrologiji, ki jo je opredelil za znanost, ki zagotovo velja, in da astrologija lahko napove celoten potek življenja. Nam "običajnim" ljudem je znano le kakih 5%, ker bi v primeru,d a bi vedeli vse o našem življenju, to pač ne imelo več smisla. No, glede zadnjega ima vsekakor prav...našega Moldavca Borisa pa je zvil prehlad...res škoda, ko je tak talent za jezike. Pravi, da govori Moldavsko, Romunsko, Rusko, Kitajsko, Angleško in Francosko... in potem ga zvije prehlad, da ne more govort
    takle imamo...
  12. cashy

    francoščina, ajajaj!

    Avtor: cashy,

    S francoščino si še nisva postala ravno najboljša prijatelja.
    To je bilo zadnjih nekaj dni več kot očitno. Začenši s sredo, ko sem se po torkovi odbojki odpravil še na igro badmintona. Priključil sem se skupinici treh fantov, s katero si več francoščine od predstavitve in pohvale lepo odigranih iger nisem znal izmenjati. Na srečo je eden od njih govoril malo angleško, tako, da smo si osnovne stvari lahko povedali. Igra je bila za en k... in sem si tudi sam kriv za to. Nisem si mislil, da se bodo leta neigranja tako poznala na kvaliteti igre. ubranil nisem skoraj nobene hitre žoge, še nekateri res lahki udarci so šli popolnoma mimo. Se tolažim, da je to šele ogrevanje in vpeljevanje stare norme, ki se bo naslednji teden pokazala v polnem sijaju Naslednji dan sem seveda imel musklfiber Kriza francoščine se je nadaljevala v četrtek, ko sva s kolegico obiskala prvo predavanje iz socialne psihologije. Seveda v dobri veri, kako dobro obiskana predavanja so to in kako se bova dobro potuhnila v množico študentov in ostala tiho. Pa je resnična situacija postala vse prej kot to. Najprej sva pol ure sedela pred napačno in prazno dvorano, preden sva se odpravila po tajnico in vprašala, kje sploh so predavanja. Neka študentka naju je odpeljala v pravo predavalnico (ki je naslednjič verjetno sploh ne bova več našla ), vstopila v razred in Voila!, je bilo tam v mali sobici poleg profesorice še 11 študentov. Seveda se je profesorica začela takoj intenzivno ukvarjati z nama. V njeni hitri francoščini, ki si ji težko sledil in debatami z ostalimi študenti, komentarji, vprašanji Predavanja sicer tematsko zelo zanimiva, a če ne moreš slediti niti rdeči niti...je bila pa razlika med začetkom in koncem predavanja, ki mi daje nekoliko optimizma za naprej Na začetku nisem razumel ničesar, proti koncu pa sem se očitno toliko ufural v jezik, da je kak stavek že dobil smisel Predavanja so se zavlekla kakih 10-15 minut preko ure, a to očitno ni motilo nikogar, razen naju, ki se nama je strašno mudilo na tečaj francoščine, katerega sva zaradi predolgega predavanja spet zamudila za 10 minut. Tokrat nama ni pomagal niti tek od parkirišča čez gradbišče in travnike, polnih blata do hišice, kjer je potekal tečaj, da bi prišla ob uri na predavanje. In zlomka, tudi tale začetniški tečaj je bil ravno tako zahteven, kot predavanje, saj je zahteval že odlično razumevanje, poleg tega pa te je profesorica silila k izražanju mnenj, argumentiranju itd....Uh Večer, ki je sledil temu tečaju, je bil pa sploh specialen. Kolegica se je zmenila z nekim francozom za večerjo...ne vem, kje preko erasmus strani sta se našla, ker on sploh ni erasmusovec...vendar dela neko bančno prakso v Reimsu. NO, v glavnem, vanj se je ža na prvi pogled povsem zatrapala...kako fino izgleda, kako lepo diši, najraje bi ga takoj pojedla itd, itd in tekom večerje, je od zagledanosti pozabila skoraj vso francoščino, ki jo zna bolje od mene, in sem služil nekajkrat moral služit kot prevajalec v francoščino, da je tip pokapiral, kaj ga kolegica sprašuje...ker ni razumel skoraj nič angleščine, jasno pa, da tudi slovenščine ne In celo pot domov je sanjala o njem, kako je hud in oh in sploh, še bolj pa to, kako je prišlo tole čist ob napačnem času, ker si želi do konca mesca imeti mir, da se lepo pripravi na študijsko delo na izmenjavi Očitno je neke sorte mazohistka, tale kolegica...dela vse tako, da se ima čimbolj na trnih
    Včerajšnji petek pa spet dan, ležernega pohajkovanja po mestu, popoldan sva šla s kolumbijskim kolegom v center, pogledat razprodaje...in se nisem mogel upreti, da ne bi kupil ene majce, srajce in pulija, ki so bili res ugodni...vse skupaj za 38€...ah, moja stroga racionalnost popušča, mehkužim se Nakupili smo si še nekaj vina, sira, klobasic in bagetk, ter si zvečer s kolumbijskimi prijatelji pripravili eno prijetno večerjo, ki je trajala vse do treh zjutraj krasen večer, poln smeha, zmešanih jezikov...govorili smo po slovensko, angleško, francosko, špansko, nemško.......na koncu nisem vedel več, v katerem jeziku naj kaj povem Spoznal sem se z raznovrstno latino glasbo, španskimi frazami, pridružil se nam je še Malek iz Sirije, ki je s želiščnim čajem pozno v noč praznoval odstop Mubaraka pa je padlo še nekaj političnih debat Kako dober večer lahko pričara flaša rdečega za 1,5€, šampanjec za 5€, klobasice in razni plemeniti sirčki po 2€. Kolumbijcema sta se sira zdela sicer totalno ogabna...no, vrhunec kulinarike verjetno res nista Sta pa francoska!
    Danes pa nas čez eno urico čaka že nek sprejem Erasmusovcev v nekem hotelu ali mestni hiši, ali kaj vem, kaj je to...še prej pa skočimo s kolumbijci še na hiter kebab, katerega se bomo lotili na "piknik placu" ob jezerčku pri stadionu
    Joj, joj, kje je še diploma
  13. cashy
    hja, najprej bi vam rad toplo položil na srce: nikar ne odlašajte z nobeno stvarjo, katero boste prej ali slej morali naredit Ker se mi ravno sedaj dogaja ena komplikacija, ki bi bila mnogo manj komplicirana, če bi jo opravil, še preden sem se podal v Francijo. Namreč urejanje štipendij...če si ob prejemu obvestila o odobritvi štipendije, ki zahteva predhodno še pošiljanje dveh potrdil in podpis pogodbe, ne bi rekel, da imam še čas in da lahko kasneje urejam. No, pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se le, da te štipendije še nisem prejel, čudno pa se mi je zdelo, zakaj ne. In mi lepo po mailu sporočijo, da jim nisem poslal potrdil o vpisu in študijske pogodbe. Ja halo Aleš!? Sedaj pa rabim ta potrdila pošiljati iz Francije, pogodbo pa bo podpisovala moja pooblaščenka in niti ne vem, ali naj listine pošiljam z navadno pošto ali s kako priporočeno, ker niti ne vem, koliko priporočena stane, ker je lahko to drag štos...poleg tega pa niti ne bom znal povedat po francosko, da želim bolj sigurno varianto pošte
     
    Drugič, ne odlašajte z prisvajanjem znanja, ki ga za nekaj potrebujete...sam sem preveč odlašal z učenjem francoščine, zdaj pa imam...tako na pošti kot pri socialnih stikih ko bi se je lotil bolj temeljito že lansko pomlad in delal na njej, bi imel že kup znancev, tako pa sem čisto preveč zaprt vase. Za primer danes, ko sem si šel v skupno kuhinjo naredit večerjo ( pogret jogurt s kakavom in narezanimi bananimi v njem, standard pač ) 5 minut sva kuhala z eno študentko, in razen: dober večer in dober tek, rekla ničesar...preprosto nisem vedel, kaj naj rečem, ker po francosko ne bi nikamor prilezel, hkrati pa me je bilo sram govorit angleško Pa ko je res izgledala povsem odprto, dostopno in vse, samo ziniti bi bilo kaj treba najbolj čudno pa je, da sem celo nekoliko zadovoljen z majhno zmago, da sem se upal izpostavit in iti v kuhinjo, kjer se srečujejo študenti. Naslednjič bo pa kaj več Pogrešam le tisto svojo drznost in prepotentnost, ki sem jo včasih ob dobrem razpoloženju imel in me ni bilo strah pristopiti h kateremu koli človeku, čeprav ga nisem poznal, in začeti debato...le v pravo razpoloženje se rabim dati. In tu v Franciji naj bi bilo navezovanje stikov še toliko lažje. Ljudje so zelo odprti, prijazni nasploh...če se po ulicah ustavim z zemljevidom v roki in gledam okoli, ljudje kar sami pristopijo in vprašajo, če lahko kako pomagajo. V študentskem domu je pozdravljanje med študenti, pridržavanje vrat in ostala vljudnost nekaj običajnega
    No, lažem, da še nisem nikogar spoznal...včeraj sva se v kuhinji srečala z nekim Sircem, z njim sem potem čisto malo govoril nekoliko po angleško, nekoliko po francosko...tudi on se še uči francoščine...mislim, da mu je ime Marik, če se prav spomnim, nisem pa povsem gotov. In, kar je nadvse čudno zame, je on več zvedel o meni, kot jaz o njem...premalo sem ga spraševal Ponavadi so zadeve kontra
    res fascinantno Reims mi je res všeč kot kraj. Umirjen, prijazen, zanimiv, sproščen
    Odličen kraj za moj tip človeka - penzionističen tip
  14. cashy

    socialni preboj

    Avtor: cashy,

    no, pa se je le zgodilo
    Tale vikend za prvega tu v Franciji sploh ni bil napačen v soboto sva šla s kolegico v mesto, šnofat za kakimi informacijami, vodiči itd, našla turistično info točko in se nekoliko zasedela pred Tv-jem, ki je prikazoval filmske odlomke o Reimsu. O katedrali, zgodovini, kulinariki, kulturi. Prav kul je bilo- sploh zgodovinski del (poklicna deformacija). Nato sva si šla iskat nek prijeten plac za kosilce. A glej ga zlomka, nič nisva našla! Pa ne zato, ker nama ne bi bilo nič všeč, ker tako izbirčna pa spet nisva Ampak zato, ker je bilo vse zaprto! V soboto popoldne vse zaprto! Očitno se zgledujejo po špancih in so si francozi omislili še svojo siesto in tako lepo zaprejo svoje gostilnice ob 14.uri in so potem do 17. ure zaprte. Na srečo so v boulangerijah (pekarne) nekoliko bolj uvidevni do lačnih turistov in se odpovedo svoji siesti, zato, da nam potešijo sestradane želodčke In v teh pekarnah so kar vrste, non-stop. Dobro jim gre, in tudi zelo dobro pečejo
    Vzela sva si po en kruhek in pecivo, ter šla mimo stadiona do parka...kot ena manjša izvedba Tivolija Na stadionu je bila ravno fuzbal tekma, zaparkiran je bil ves parkirplac, avtomobili pa so bili parkirani še na odstavnem pasu vpadnice v center mesta in na prehitevalnem pasu te vpadnice TAle prometna ureditev je zelo hecna Sedla sva na klopco zraven jezerčka, kjer je plavala cela garda račk, jedla najino kosilce, vmes pa poslušala hurikansko navijanje s stadiona. Slišal se je, kot da so "naši" zmagal sicer pa rabim še na net preverit rezultate, če je to res
    Večer pa je bil tudi kul...že kar pozno se je v naši kuhinji začelo nekaj dogajat, glasni pogovori, nekoliko glasbe v ozadju itd. Moja soba leži točno nasproti kuhinje, da sem vse to lahko slišal. In nato sem se spraševal, naj uletim v kuhinjo, da vidim, kdo to je in se s kom spoznam, ali ne...pa francosko ne znam dobro itd, itd...no, potem sem le zbral pogum, za izgovor vzel vrečko mandarin, kot, da sem jih vzel zato,d a bom večerjal v kuhinji, ter se odpravil notri...No, bila sta nek fant in dekle, ki sta med sabo govorilo špansko a na srečo, smo se lahko sporazumeli še v angleščini. Prijatelja, ki prihajata iz Kolumbije, in tu študirata nekaj, kar bi lahko rekli Geopolitologija Fuuuuuul sta OK, prijazna, odprta...in sta mi povedala celo reč o Kolumbiji, njihovi državi, hrani, kulturi, glasbi, politiki in me že vabita na obisk tja v Kolumbijo Res, nasmejana in odprta kolega Zato sta toliko bolj "razočarana" nad Reimsom, ker sta ravnotako, kot jaz, odkrila, da je to bolj zaspano, penzionistično mestece. Čisto res še nisem odkril nobenega nočnega kluba Francozi pa sicer prijazni, vendar nekoliko zaprti vase. V Reims sta prišla en dan pred nama s kolegico in menda sem bil jaz prvi človek, ki sta ga lahko tako bolj "prijateljsko" spoznala in sta bila čist vesela in že načrtujemo skupna druženja za vikend, ob večerih
    Naslednji dan, v nedeljo, pa sem si šel pripravljat kosilo v kuhinjo, in se je kar usulo kolegov s štuka Tako sem imel čast spoznati dva indijca, ki študirata management, Maročana in Moldavijca, no, pa že prej omenjeni Sirec se je oglasil Z enim od indijcev je stekla debata (no, govoril je bolj on, v eni težko razumljivi verziji angleščine), kako ga zanima psihologija, kje bi se jo lahko kaj naučil (predvsem uporabno psihologijo), kako zelo pomembna je za dobre poslovne odnose, in kakšne plane ima za življenje, ko se bo vrnil v Indijo...no, pol stvari ga nisem razumel, pa bo še šansa, da mi kako stvar še enkrat pove Francozi in Francozinje pa se še kar naprej držijo bolj zase...zaenkrat sem v kuhinji opazilo štiri kolegice, pa niso kaj dosti odprte za druženje...bomo poskrbeli, da se bo to sčasoma spremenilo
    Danes pa s kolegico stopiva na drugi konec mesta pogledat, kaj bo z najinim tečajem francoščine, zvečer pa se mogoče odpravim na koncert enega zborčka (Pina Collada), ki sta ga kolumbijca že skritizirala, da jima je bil njihov prejšnji koncert (ravno v našem bloku)zeloooo dolgočasen Bomo videli
  15. cashy

    prihod in nastanitev

    Avtor: cashy,

    No, pa smo tu a kako smo prišli do sem?
    Z avtom, kako pa drugače no, možnost bi bil tudi avion, vendar s 10x manj prtljage, kot jo imam. S tem, da za kitaro v avtu sploh ni bilo več prostora Se sprašujem, če ni bilo treba kitaro vzeti bolj nujno kot hmm, obešalnike, par knjigic, posodo, pralni prašek, mehčalec, WC papir itd.? No, pogrešam jo veliko bolj, kot te naštete stvari, ki jih imam s sabo.
    Sem pa presenečen, da je moja kolegica, ki se je peljala z mano, imela manj prtljage kot jaz mene to dejansko skrbi...se spreminjam v žensko? No, ni čudno, če sem že 5 let na "ženskem" faksu. Ta vpliv se pač mora nekje poznati. in očitno je udaril na plan pri prtljagi
     
    pot je bila dolga, predvsem pa hladna, sploh okrog Avstrijskih in Nemških alp, ki so še vedno bogato založene s snegom. Proti Franciji se je pa pokrajina spremenila v gričevnato živahnost do kamor seže pogled. In jutro, v katerem sva se vozila po francoski pokrajini Champagne Ardenne se je prebudilo po zaslugi krasnega sončnega vzhoda, ki je bleščal skozi prednjo umazano avtomobilsko steklo, ki se ni hotelo očistiti, saj je vsak brizg vode na steklo zamrznil, še predno so ga utegnili brisalci odriniti vstran
    Noč vožnje za nama je bila naporna, vozil sem predvsem jaz, saj se kolegica ni najbolje znašla na avtocesti, polni šleparjev in ostalih tovornjakov. Tako sem recimo od 14 ur potovanja vozil sam okrog 13 ur. Navsezadnje sva s pomočjo Garmina in druge navigacije z mobitela dosegla Reims v poznih dopoldanskih urah. Dan je minil v iskanju študentske službe za mednarodne odnose. Po pripovedovanju lanskih študentov, ki so bivali v Reimsu, kako zelo ne znajo ali ne marajo angleškega jezika, sva bila prijetno presenečena, ko naju ob nerazumevanju določenih francoskih izjav, nagovorijo v dokaj dobri angleščini in to čisto prijazno, brez znakov nejevolje. Od tam dalje sva krenila proti študentskemu domu, kjer sva dobila sobico...res mikro sobica, velika 9 m2. In presenečenje je seveda dejstvo, da je kopalnica všteta v kvadraturo. in še večje presenečenje je dejstvo, da je kvadratura kopalnice manjša od kvadrature postelje
    Sledilo je presenečenje, ko sem ugotovil, da bi bilo fino od doma vzeti kak razdelilec, ki bi lahko služil večim napravam, vštekan pa bi bil samo v eno električno vtičnico. Namreč vtičnice niso takšne kot v Sloveniji, temveč drugačen standard. Ki zahteva adapter, ki jo pripravi za slovenski standard. In ta stane 20€. Za vsako vtičnico pa res ne nameravam kupovati svoj adapter
    No, današnji dan je minil v urejanju zavarovanja študentske sobe...ja tudi to potrebuješ zavarovati posebej , kupovanju SIMM kartice francoskega operaterja, in nakupovanju moje kolegice, ki je potrebovala kupiti kup stvari, ki se meni seveda zdijo v najboljšem primeru estetske in ne praktične vrednosti...no, to ne velja za grelnik vode...tega mogoče še sam kupim, ker tale voda iz pipe je obupna...bi jo bilo dobro prekuhati...prav tako, kakor obupno spečejo pleskavice v naši menzi, ki nimajo prav nobenega okusa...pa taka francoska kuhinja :xx!: No, kaj pa lahko pričakujem od kosila za 3€
    Samo še vtis, da je Reims lepo mesto, s prekrasnim centrom, in kar je precej čudno za mesto, prometa sploh ni veliko, in še v centru mesta je precej prostih parkirnih prostorov, ki so za povrhu večinoma še brezplačni...
    zanimivo mesto, všeč mi je...čeprav pa so osnovna živila precej draga...še v Sparu je kila jabolk 3€, prav tako kila mandarin treba bo najti kako varianto poceni prehranjevanja, ki bo vzdržna na dolgi rok...pa magari spet jogurt in banane zjutraj in zvečer...klasika, pač
     
    se beremo ob naslednjih prigodah...če jih bo kaj...in upam, da bodo že kaj socialno obarvani
     
    lp, Aleš
  16. cashy

    specialno jutro

    Avtor: cashy,

    Današnje jutro se ni začelo popolnoma po moji volji. Že čas, ko sem se zbudil, ni ustrezal moji volji. Pa nisem imel izbire Zbudil me je namreč hišni alarm, ki je tulil, ko zmešan Ob osmih zjutraj. Nisem imel pojma, kaj se dogaja! No, v resnici se ni dogajalo nič, kot sem zvedel kasneje od kolegice, je šlo za požarno vajo. Oglasil se je še ob devetih in še enkrat ob desetih dopoldan. V našem štuku se kljub alarmu ni dogajalo nič, folku se ni zdelo vredno niti pokukati skozi vrata sobe, kaj se dogaja. Drugačna zgodba z alarmom, pa se je dogajala pri kolegici. Prvega ob osmih je prespala s čepki v ušesih, drugi ob devetih pa jo je vrgel s tira. Pogledala je ven, poleg nje tudi njena soseda, in sta se kar v pižami in copatih odpravili dol do vratarnice pri izhodu iz stavbe. Ona in še približno pet drugih deklet, nikjer nič fantov. Tam so jim razložili, da je šlo za požarno vajo...No, kolegica je ključ pustila v sobi, vrata sobe pa se avtomatsko zaklenejo, kadarkoli se zaprejo. Brez ključa torej ni mogla nazaj notri. Seveda ni mogla rešiti zadeve, ne da bi se družila s hišnikom. Ta hišnik pa je imel prav zabavne pripombe čez Slovenijo. Čudil se je namreč, kako, da je v Sloveniji tako veliko prometa, avtomobilov in vsega, ko pa je Slovenija tako majhna, da bi lahko vse obredli peš
     
    Odkril sem tudi ogromen supermarket, le kakih 100m stran od našega bloka imajo vse, kar se spomniš in še več...le navadnih jogurtov v pollitrskih ali litrskih flašah ne...najbolj ugodni so še 125g, ki so pakirani skupaj po 16 lončkov v 2 kg...1 kg stane manj kot euro, kar je ceneje kot pri nas...čeprav so stvari na splošno malenkost dražje In tudi banane so cenejše kot pri nas (v mercatorju) tu so po 95centov...verjetno se bom oprijel stare klasike jogurtov z narezanimi koleščki banane moja standardna zajtrk in večerja že tekom bivanja v ljubljani več kot eno leto
     
    No, že, ko sem se zjutraj odpravil "odkrit" ta supermarket, se je začela štala, ko sem stopil iz bloka na dvorišče. Že s prvim korakom sem se pridrsal skoraj do ceste kakih 10 m naprej. No, nekoliko pretiravam, vendar take poledice že dolgo, ali še nikoli nisem doživel. Tu je tak vlažen mraz, da je vlaga čez noč zmrznila na tleh. Vse dvorišče, vse ulice in ceste so bile povsem ledene. Avtomobili so vozili 10 km/h, v ovinkih pa so se komaj premikali, da previdno in počasi so vozili. Ljudje na sprehajalnih poteh so bili kot marionetne lutke plesali in akrobatizirali so kot najhujši atleti
    Sam sem se takoj obrnil, ter si šel v sobo teniske preobuti v gojzarje, vsi ostali pešči pa so bili v teniskah, in spoliranih čevljih, ter se ubijali preko sprehajalnih stez in ulic...
    je pa zanimivo, z mentorico moje diplomske bova na vezi kar preko skypea Danes sva že imela prvo seanso...in že vidim, kako se mi bo diplomska zakomplicirala to bo še štala, če bom želel vse uresničiti. Pa mi niti ne bi bilo hudo, če bi dobro znal francosko, tako, se bom pa ubijal z razlaganjem in iskanjem ustreznih ljudi in vsega ostalega...
    No, kolegico (danes so skoraj vse prigode njene, skoraj nič mojih) je danes spremljala nekakšna smola, skozi cel dan...elektrika ji ni delala kar nekaj časa, interneta pa tudi ni mogla vzpostaviti. Kot, da pri njej vtič za kabelski internet sploh ne dela...Revica, odvisnica od komuniciranja in zavzeta aktivistka 1001 stvari, ki mora biti z vsem na tekočem, in potem nima interneta? No, zato je pri meni visela kake 2-3 urce in si prisvojila moj računalnik. Potem pa sva se odpravila v moj novo odkriti supermarket...in mi je bilo žal, da sem šel z njo tako picajzlasto nakupuje, da je joj, in povrhu še ne gleda na praktičnost in smiselnost nakupa, temveč ji je prvo merilo, kako estetsko izgleda, in kako se bo ujelo z stilom sobe in ostalih pohištvom, opremo itd...verjetno mi ni treba dodati, da je bikica po horoskopu...za konec pa je sanjala še o razvajanju s plemenitim sirom in šampanjcem...na srečo se ni odločila za nakup šampanjca, ker ob polnih rokah vsega, kar se je odločila nakupit, res ni bilo prostora še za flašo šampanjca
    In tako sva se za eno košaro izdelkov po trgovini potikala kakšne 2 uri...in tako je minil še en dan...
    saj ne vem, ali je bil koristen, ali izgubljen...cesar Tit je ob izgubljenem dnevu rekel: Diem perdidi...izgubil sem dan. Zase pa se še ne morem odločiti...Bomo videli, kaj bo prinesel jutrišnji dan
  17. cashy
    en bonjour vsem,
    tile dnevi v Reimsu so bili prekrasni. Menda pa se bo tako, kot na sončni strani alp, "končno" začelo pravo aprilsko vreme. Tole je bil že čisti junij tule. Sem sam dokaz za tole, s svojo ožgano faco Tako, kot tale smeško, imam nos rdeč, kot jelenček Rudolf
    Seveda, kdo bi pričakoval, da bo na začetku aprila sonce že tako močno, da te lahko ožge, kot julija kje na južni, vroči plaži ob morju nekje okrog poldneva očitno se to da. Pa mi ni žal, saj je bil ta dan prav lepo preživet, na izletu v Troyesu. Ta izlet je sicer organizirala Erasmus organizacija za tuje študente, ki jih je pobrala z busom. No, kolegica, jaz, oba kolumbijca in ena Sirijka pa smo se odločili iti kar z avtom. Nas je prišlo pol ceneje, pa še bolj svobodni smo bili glede urnika. Na GPS-u nam je uspelo najti pot do vmesne postaje nekje na pol poti v mestecu Chalon. In kako mestece je to! Tako lepo zgodovinsko, z nekaj prekrasnimi cerkvami, katedralo...vse to v gotskem stilu. Nekatere ulice so še takšne, kot da bi obstale v času iz kakega 18. stoletja...res izjemno lepo, umirjeno, pa kljub soncu v dopoldnevu še dokaj hladno.
    Naslednja postaja pa je bila že Troyes. To mesto pa me močno spominja na Reims, saj je staro mesto jedro precej obsežno, a za razliko od modernih trgovinic v Reimsu, se tam bohotijo tradicionalne trgovinice z spominki, veliko restavracij s tradicionalnimi Trojanskimi klobasami (ne krofi ) in palačinkarnice. V času kosila smo srečali skupino, ki je potovala z busom. So nam povedali znaimivo zgodbico s potovanja. Kmalu po štartu busa se jim je iz klimatizacijskega sistema začelo kaditi, po tleh pa jih je zalila voda. In šofer ni mogel nič drugega, kot da je obrnil, odpeljal domov in zamenjal avtobus Kaj takega pa še ne, da se ti "vžge" klima No, oni so sledili načrtu potovanja, šli na voden ogled katedrale, kjer jim je predaval isti stari gospod, kot nam pri obisku Katedrale v Reimsu. Pač gospod sicer prijazen, a ga nisem razumel nič. V tistem momentu sem bil hvaležen, da smo šli privat in se nam ni bilo treba držat skupinice in vodiča. Na poti do katedrale smo našli en mali parkec z vodometom, se posedli na klopice, v opoldanski vročini pa že malo čofotali po bazenčku vodometa...za kako urico smo se tudi polegli po klopcah kot kaki klošarji...no in najverjetneje tam sem staknil "Rudolfov kompleks" .
    popoldne smo še nekoliko pohajkovali po mestu, proti večeru pa se odpravili domov. In bučko jaz nisem znal nastaviti GPS-a tako, da bi ignoriral cestninske avtoceste. Tako smo se jim poskušali izogibati po avtokarti, bolj ali manj uspešno smo ovinkarili nekaj časa, ponesreči pristali v čistem centru mesta Vitry pred njihovo katedralo...no, ne bom komentiral dejstva, da sem danes na GPS-u nalašč šel gledat, kako najti nastavitve za odklop avtocest...ja, in uspel v 10 sekundah...v soboto na izletu pa po najboljši volji nisem uspel najti teh nastavitev...in smo križarili sem in tja, na koncu pa se vseeno nismo izognili 2 cestninama Na srečo sta bili poceni Zaradi prepiha ob odprtem oknu, da smo hitreje hladili avto, sem med vožnjo staknil še glavobol...in po vrnitvi domov sem samo še padel v posteljo, brez lekadola pa ni šlo, da bi zaspal...in 15 minut po tem, ko sem se spravil v posteljo začne kolumbijec trkat na moja vrata. Meni pa je v glavi razbijalo, kot da bi stal ob delujočem zvonu v zvoniku katedrale ne, ni se mi dalo vstati, sem bil preveč ckrnjen. A potem me pokliče po mobitelu..AAAaA, moja glava!!! Seveda me je spraševal, če grem kaj ven na žur mislim, da je bil odgovor jasen
    naslednji dan sem bil že čisto ok. dopoldne prelenaril, popoldan pa me je slovak Branjo povabil na drsanje. Ni mi bilo treba dvakrat reči...super je bilo. Zatem pa sva šla še na obisk v lunapark (ja, neverjetno, še kar je tam! ) In tokrat sva celo skupaj riskirala 15€ v eno igro z žetoni, kjer sva naštudirala strategijo, kako morava igrati, da bova dobila čimveč...prodajalka nama je celo dala nekaj ekstra žetonov in že eno tablico s kreditnimi točkami, ki se jih zbira pri tej igri na žetone...in uganite kaj?! Popušila sva ne veliko!!! Dobila čisto nič, za tisto kreditno tablico, ki nama je bila podarjena, pa sva dobila en vžigalnik...verjetno najdražji vžigalnik, kar bi jih kdaj kupil, pa še tega ima sedaj Branjo no, kakorkoli, tolažim se z mislijo, da me je tale (dokaj poceni) izkušnja še bolj utrdila, da v casino ne zavijem nikoli in ne zapravim za te zadeve čisto nič. Jasno, da so narejene tako, da v vsakem primeru popušiš, razen, če imaš res ogromno srečo Mogoče me ta izkušnja v prihodnje obvaruje kakih večjih izgub v igralništvu Na poti nazaj pa sva srečala kolumbijko in mojo kolegico, nakar nama kolumbijka postreže z zgodbo o svoji prijateljici, ki vedno dobi na igralnih avtomatih, kadar gre igrat...a to gre redko, ker verjame, da bi jo ob pretiranem pohlepu sreča hitro zapustila...in jaz to verjamem no, je pa Kolumbijki za rojstni dan pri vložku 5€ priigrala 100€ in ji za to priložnost kupila lepo jakno
    tudi z diplomo se lepo razvija. Nekoliko sem bil presenečen, ker sem iz Bruslja dobil pošto z angleško verzijo vprašalnika, ko sem bil prepričan, da dobim francosko...no, vprašalnik sem dal prevesti in ga že dobil nazaj (hvala, Marko ), dobil pa sem že tudi prve kontakte študentov informatike...upam, da mi bodo ti dale kontakte tudi svojih kolegov...
    Danes pa sem začel že pripravljati spletni vprašalnik v francoščini, ki ga bom poslal tem francoskim študentom...zaenkrat se vse razvija v pravo smer...naj tako tudi ostane (in hkrati potrkam na les).
  18. cashy
    Sploh ne dvomim, da ste že opazili, da se moji zapisi na tem blogu pojavljajo vse bolj poredko. Temu botruje predvsem en razlog. Življenje v tem mestecu je postalo že precej rutinsko. Vsakdanje dogajanje je postalo, jah, "vsakdanje", novih vtisov, doživetij in obrazov ni več toliko, kot ob prihodu v Reims. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da sem se namesto spoznavanju novih ljudi, žuriranju in druženju sedaj bolj posvetil izdelavi diplomske naloge. Ne vem, če na srečo ali na žalost, mi ravno diplomska naloga razbija to vsakdanjo dolgočasje s svojimi zadregami, ki me medejo. Zato tudi takšen naslov. Zadeve se obračajo nadvse čudno. Diplomske dispozicije (najava diplome, s kratkim opisom, ki jo more potrditi profesorski zbor) še vedno nisem oddal v obravnavo, ker ostaja še nekaj vprašanj odprtih in jih potrebujem še nekoliko obdelati. Prejšnjo verzijo dispozicije sem dal mentorici v branje, zraven pa ji napisal še kup vprašanj in pomislekov v zvezi z diplomsko nalogo. In sem čakal na odgovor, in čakal in čakal. Zbal sem se že, da je profesorica obupala nad menoj, zato sem začel že z razmišljanjem o drugi temi za diplomsko, iskal vire in literaturo zanjo, in jo poskušal organizirati tako, da mi bo izvedba delala čimmanj težav. In dobim odgovor mentorice čez kakih 10 dni...s kratkimi komentarji o vprašanjih, a bolj kot ne sem prišel žejen čez vodo. Vse kar sem vedel, je, da je najbolje vztrajati pri stari temi. A bo še precej težav. Prva težava je, dobiti vprašalnik, ki ga iz Bruslja čakam že kake 3 tedne, a še vedno ni prišel. Zato sem v petek razposlal vprašanja in prošnje za vprašalnik še v Poitier, Toulouse in Lyon. DRugo vprašanje je, da v Franciji ne poznajo študentskega dela kot pri nas, in da zato ni nobenih raziskav o študentskem delu, ki bi jih lahko vzel za teoretsko podporo mojim hipotezam v diplomi. Tretja stvar, dobiti študente informatike, katerim bom razdelil vprašalnik, je izjemno zahtevna naloga...sicer pa tega tako ne morem narediti, preden ne dobim še tistega vprašalnika
    In super bi bilo, da se mi to razreši v roku 2 tednov, da izpeljem raziskavo, ker potem imajo tu 2 tedna počitnic...vso drugo polovico aprila, namreč...jaz pa naj bi šel ob koncu aprila že domov...zato bom poskusil še za en mesec podaljšati bivanje, če se bo dalo urediti v Erasmus pisarni...da izkoristim še maj za izvedbo raziskave, če mi ne uspe v 2 tednih...Pa še jezika se bom bolj navadil.
    Sedaj v namen učenja francoščine vedno bolj poslušam francoski radio (ravno sedaj sem ga priključil, ko to pišem,sem sam sebe opomnil na to )Je pa križ z njo, sploh, če se z vsemi ostalimi pogovarjaš angleško.
    Dnevi pa so si kar podobni med seboj...v torek imam odbojko, sredo badminton, četrtke imam sedaj lokostrelstvo in seveda (prostovoljna) predavanja glede na čas pisanja, grem čez eno uro na drsanje
    včeraj smo s še štirimi dekleti naredili en "kratek" izlet v Bruselj. Seveda niso mogle brez mene, sem namreč edini, ki ima avto tokrat smo navigacijo uredili tako, da izključi vse avtoceste, kjer bi plačevali cestnino. Tako smo ubrali bolj "podeželske" variante in v 3 uricah prišli do Bruslja. Seveda z zamudo, ker se punce ne morejo zrihtat do dogovorjene ure za odhod In potem iskanje odprte bencinske črpalke, ki bi bila odprta... in kaka vmesna pavzica, da so šle gospodične na WC. IN to skoraj vsako uro... verjetno še dojenčki dalj zdržijo, kot one Je pa Bruselj veliko bolj prijazen za vožnjo kot Pariz, veliko bolj urejen promet, logičen, pa še ne tako obljuden. V dobrih osmih uricah smo si ogledali vse, kar je vredno videti: glavni trg z mestno hišo, katedralo, slavnim lulajočim dečkom, evropskim parlament in atomium. Sicer nikamor nismo zavili za dalj časa, razen v trgovinice s slavno belgijsko čokolado, ter na piknik na svežo zeleno travo v park pred nekim slavolokom, ki izgleda kot polkrožna palača...in so ga zgradili prej kot v enem letu
    Tudi cenovno se nam je super izšlo, stroški goriva in parkinga za cel dan so znesli le kakih 15€ na osebo, več smo zapravili za spominke in čokoladice
    lušten izlet je bil, čeprav od deklet nisem bil deležen obljubljenega razvajanja in zabavanja tekom izleta, kakor sem se bil dogovoril pred potovanjem v zameno za vožnjo in avto jih bom še opomnil na to
×
×
  • Objavi novo...