Duhovnost lahko kmalu postane materializem. Pri materializmu gre za ohranjanje ega - v strahu pred svojo minljivostjo se oklepa materialnih stvari, tudi ljudi, ima potrebo po pohvali, priznanju. Duhovnost bi bila temu nasprotje, saj gre za preseganje vzorcev ega, oziroma zbujanje iz morastih sanj v resničnost. Materializem kot slab trip in duhovnost kot jasnost, resnica. Kaj se pa dejansko v večini primerov zgodi, je pa to, da se začne duhovnost uporabljat kot nek egotrip. Zdaj jaz, ki sem dvignjen nad materialno in spoznal resnico, jaz, ki sem se dvignil nad ostale, jaz ki sem zdaj pač še bolj pomemben, saj sem postal nekak duhovni učitelj mnogim, jaz, ki sem prebral vse te knjige in tudi Castanedo razumem, vse mi je jasno in srečen sem v svojem zagrajenem svetu. Ker dejansko je zagrajen. Stopil sem na kup knjig iz DZSja (hehehe) in zdaj vidim dlje! in bolj jasno! Višji sem od ostalih ljudi. Tam vidim še enega na takem kupu knjig, on je moj prijatelj, sorodna duša, o, in glej, tam še eden, pa še en:))!!! Ja, cel forum jih jeeee!!!!! juhuuuuu!!!!
