No, posebne želje, da bi mi bilo odpuščeno ne čutim, ne nosim nič tako zelo obremenjujočega v sebi. Kakšne vsakdanje male neumnosti že, kot pač vsak... Ko se mi sanja o cerkvi, se zraven vedno pojavlja tudi voda - morje ali pa bazen, v katerem plavam. Voda je običajno čista. Pa okna so vedno odprta. Ni neke posebne meje med znotraj in zunaj. Okolje mi je čist domače, se ne počutim neprijetno. Vendar sem vedno bolj v ozadju (opazujem dogajanje), če pa sem v akciji, sem vedno sama. In mi je fajn, ker je tolko zanimivega in izpolnjujočega. Ja, pa mal nenavadnosti v zvezi s tem. Npr. duhovnik, ki je med obredom oblečen kar v civilno obleko. Tak (v srajci in kravati) mašuje, deli hostije. In nenavadno (fascinantno) izrezljane omare...