Res so se mi odprla nova vrata, mi pokazala nova obzorja, porinila v nove nepozabne lepe doživljaje in mi omogočila uživanje v največji vrhunsko slastni sreči, kakršne poprej še nisem okusila.
Ampak!
Tudi ta vrata so se zdaj priprla. Saj ne morem verjeti, da se to ravno meni dogaja. Nič več ne razumem, življenje se je odločilo, da me bo imelo za poskusnega zajčka.
Drago življenje, tudi jaz sem samo človek in imam čustva, prosim, ne se več hecat z mano na tak način, preveč boli, moje telo je pa že tako izmučeno.
So se pa prejšnja vrata za sekundo odprla in spet zaloputnila. A jih ne pogrešam več, naj bodo zaprta.
Bolečini pa vendar ni konca ...