Florijan Cvetko

Drži, mačona. Ampak svoje delo delaš zase, v otroke pa vlagaš zaradi njih. Ne vem, če sem to uspel čisto razložiti ... Veš, pač ena (a bi bila zelo užaljena, če bi te dajal med navednice, npr. "pač ena"???, ker mi tvoj nick čisto razbije strukturo stavka), tudi meni se zdi, objektivno, trditev, da potrebuješ za sledi otroke, bedarija. Veseli pa me, da jih imam. Ker so neobladljivi, ker imajo svojo pamet, in ker bodo sledili svoji poti. Zdi se mi, da so otroci dokončen test sposobnosti. Malo nakladam, zadeve še nisem premlel. Bom čez par let, ko bom sedemdeset, pa povem... Seveda, Marsa, ampak če primerjaš sina s slikami (ali pek s kruhom, ali pisatelj s knjigo, ali ključavničar z navojem ali ...) verjetno ugotoviš, da ni primerjave. Ni ga lepšega trenutka na svetu kot če ga razsvetli brezzobi nasmeh. Zakaj? Ker človek niti približno ne ve, s čim si ga je zaslužil. Pride, ali ne, kakor je vreme. Nič ne pomaga, če se trudiš, če plešeš, če skačeš. Po tem je precej podobno božji volji. Ker pa je naslov te teme Blond, Brunete pa Rdeče si dovolim zapisati še ugovor Mattelu, naj za božjo voljo ne dela toliko variant Barbik, ker moji živci, denarnica in naše stanovanje takega spektra punčk ne prenesejo dobro. Živijo blond Barbie!

Enkrat sem že pisal o nekem gospodu, gotovo v 1% najpametnejših svetovne populacije, ki mi je pri sedemdesetih zaupal, da mu je žal, da ne bo zapustil za seboj otrok. Da ima občutek, da je "biological failure", po njegovih besedah. Da je to bila, po mojem mnenju, eklatantna neumnost (kar sem mu seveda tudi povedal), je obrobno, saj je njegova sled v njegovih knjigah in njegovih študentih, pomembno je le, da je on tako mislil. In to je dalo misliti tudi meni ... Otroci, pač ena, so sol zemlje. Ne gre zato, da jih "imaš rad", gre zato, da vidiš v njih nadaljevanje. Da umevaš, da svet ne bo ugasnil s tabo. Da imaš komu kaj zapustiti. Brez otrok umre upanje. Zato sem pač malo obseden s tamalimi ... Ampak to seveda ne leti na tvojo konkretno situacijo. Jaz sem dobil otroke, ko sem se naveličal klatiti po svetu, ko ni lepšega prostora pod soncem, kot je moj fotelj. A so lahko starejši ali mlajši pari boljši starši, je brezpredmetno, ker se uspeh staršev po mojem meri samo v enem: v sreči njihovih otrok. In če kdo sreče ne more ali ne zna nuditi, potem je res boljše, da otrok nima.

Seveda imaš prav, Marsa. Saj zato pa sem napisal tisto o favšiji. Mogoče pa bi jaz tudi, če bi si upal. Kdo pa sem, da bi postavljal omejitve ljubezni????

Ja, itak, Mick. Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks Ko boš ti 70, bo tvoja žena 46. Hmmm, hmmm, boljše da res nisi ljubosumen Eh, mogoče pa sem le favš ... Slovencelj, pač. Zenkrat še z nekaj malega ostanka rjavih las, mešanih s sivimi. Kmalu pa še to ne več ...

Tjazy, ravnokar si Sri Lankarja zreduciral na raven kombajna za riž. Tudi kombajn za riž nič ne misli, ampak samo dela. Pa še več riža požanje, kot katerikoli Sri Lankar. Ne verjamem ti! Kolikokrat pa si bil na Sri Lanki? In koliko Sri Lankarjev si spoznal tako dobro, da bi ti zaupali podrobnosti o svojem spolnem življenju.

1. Volčje solze my foot. Tisto so bile manjše teniške žoge. 2. Zelo natančno pazim, kako kontaminiram okolico s svojim genetskim materialom. Navsezadnje prostata dela le z omejeno sposobnostjo, ne glede na kvaliteto mojega zapisa ... Pa ne bi rad, da bi moji otroci na dan zapuščinske obravnave (po meni) spoznali kakega svojega brata ali sestro...

haha, čas za maščevanje: če bi primerjali vino in ljudi, ste dame črno vino, gospodje pa belo vino. Belemu vinu cena s starostjo raste, skoraj čisto do bridkega konca, ko postane nepitno. Črno vino je dobro nekaj sezon, potem pa mu cena pade. Ampak, ko je dobro, je najslajše. Mick, ti si somellier. Ponižno snemam klobuk in prosim za učne ure.

Saj to je moj problem. Temeljni. Zdaj, ko se drsam navzdol, in vidim temno jezero daleč daleč v daljavi, se sprašujem, kako mi bo, ko bom spet sam. Čisto sam. Ampak, Lia, nimaš prav, da so zapisano floskule. Kaj pa če niso? Jaz verjamem, da je vsak od nas zapisal točno to, kar je čutil. In, kot ni Zoran Predin poklican za ocenjevanje, kaj je umetnost tudi nisem jaz (ali ti) poklican za to, da bi ocenjeval, kaj so primerni odgovori, ali ne? Največja floskula vseh časov je stavek "Ljubim te." Ampak, ko si zaljubljen, ni lepšega stavka. In ni bolj zaželenega stavka, ki bi ga želel slišati, ali ne?

"I'm too jung ..." Mogoče pa too Freud ... Da odgovorim na začetno vprašanje: meni brez dvoma moji trije mladiči.

Seveda Volk. V vrtec. Še zdaj se spomnim, kako si stal sredi dvorišča in točil krokodilje solze, ker je vzela vzgojiteljica mene na kolena. Absolutno sem naredil DNK test očetovstva. In to sam. Eni pač znamo, drugi se boste morali še malo učiti ...

Duško, naj ti bo. Saj bom počasi pisal, boš lahko sledil: Torej, stamina se spravi name. to je zame OK. Zakaj? Ker je punca. In puncam je včasih všeč, če se spravijo na koga. Viš, saj ni težko, duško. Saj boš zmogel, ne skrbi.

Duško, znaš ti tole malo bolj pojasnit. Ali si običajen kimavec, ki ne obvlada drugega kot pritiskati ikonice na levi? Pa napisat kakšen invektiv tu in tamle. Tipičen Slovencelj... Material za Godino. Živijo Godina!

haha, Stamina, si se spravila name. Še dobro, da si punca... Pa vseeno: enostavna reprodukcija zahteva dva otroka, Stamina. Enega zate, enega za darovalca semena. In dva otrokva vzgajati solo je zahtevno opravilo. Enega tudi, da ne bo pomote, ampak dva je težje kot tri. Ker pri treh se dva starejša medseboj zamotita. Živel Miklavčič! Živel ZPIZ! Živel KAD!

Ja, to si pa sigurno napisala, ker se bojiš, da nisi normalna. Nič ne skrbi, čisto normalna si: NOR(a) MAL NA drugačne. Glede homoseksualcev je pa tako: meni je v družbi s homoseksualci neprijetno. Priznam. Ne vem, kam bi gledal, ne vem, kaj bi si mislil. Ondan sem se vozil na podzemski s parčkom. "Atejom" in "mamo". OK, ata je bil normalen, ampak mamo sem si pa moral predstavljati kot žensko. Kar je bilo težko, ker je bil plešast... Stvar navade, verjetno... Glede poroke: absolutno proti. V tem primeru gre njihovo premoženje po smrti, z malo sreče, v državno blagajno, mi pa plačamo manj davkov.

Ja, draga Stamina, tebe bodo pa na sramotilni steber pribili. Na tretjega. Kaj bo le z našo pokojninsko reformo, če ne bo malih mladih Slovenčkov in Slovenčic, ki nam bodo služili pokojnine. A misliš, da bom jaz do devetdesetega delal? Tudi JAZ hočem svojo Mehiko po osemdesetem. Ola! Živijo nataliteta! Živijo rodnost! Živijo omladina!