Pohorje je bilo nekoč poraščeno z bukvami. Bukov les je trd in daje visoko temperaturo pri izgorevanju. Zaradi glažut se je posekalo pred nekaj sto leti večino pohorskih gozdov. Ljudje pa smo potem Pohorje pogozdili in bukev nadomestili z mehkejšim in hitreje rastočim drevesom – smreko. Odnos do Pohorja se tako je vzpostavil že davno in to mi govori, da je Pohorje tudi kulturna krajina. Tako edinstveno naravno in bogato okolje lahko živi v harmoniji s človekom, če le to želimo in se za to tudi trudimo. In naš trud pomeni predvsem občutenje Pohorja kot živega bitja, kot delujočega organa naše države in naše Zemlje. Pohorje ni brezosebno gmota, ki stoji ob Mariboru, nasproti Kozjaka in je na voljo le za trenuten zaslužek in izkoriščanje naravnih dobrin. Pohorje je živ in biotsko raznovrsten organizem, ki potrebuje poseben odnos in nego. Poskušajmo se zavedati, da je naše okolje naš partner, naš prijatelj in tudi učitelj in le skupaj lahko rastemo in doživljamo srečo. Upajmo, da bodo tudi državne in lokalne institucije ter turistično-smučarski lobiji to začutili naslednji četrtek, ko se v hotelu Piramida v Mariboru dogovarjamo o usodi Pohorja (turizma na Pohorju). Že to, da je bil Forum za Pohorje povabljen na posvet, mi vliva upanje. Lahko le zaupam v zdravo človeško pamet in verjamem, da le morda ne bo sla po denarju in trenutnem zaslužku zameglila razum sodelujočih in naredila iz Pohorja mrtvo, žalostno bitje, v katerem nedrjih gomazijo brezosebni hoteli za množice hitečih turistov (v čim krajšem času čim več), smučišča z umetnim snegom in asfaltne povezave med razdrobljenimi smučarsko-turističnimi centri. Narava je živ organizem, ki ogromno daje – spoštujmo in zavedajmo se tega. Matej Kos, Forum za Pohorje, Maribor
