dela si zalogo

Živjo, Marsa! Moram rečt, da je kar nekaj vode preteklo, vesela sem, da se iz izkušenj učim, upam, da če je bilo kaj slabega mišljeno še iz tistih časov, je to že razblinjeno v nič Zdaj pa šibam in se že veselim kakšnega novega komentarja.

Tehtnica:) saj se boš spomnila

Glede na to, da je pretrda, predtara in prezaplankana, je nemogoče razmišljat o tem, da bi se njo dalo spremenit. Torej, kot se mi je dozdevalo, se bom morala spremenit sama. Hja, sprejet to težko žensko... vem, da je to moja šola, moja preizkušnja, ki jo moram dat skoz. In še edina rešitev. Kok bi mi bilo lažje, če pomislim, uf. No, bom probala, hvala za vse koristne nasvete. Nisem sama:)

Meni je všeč tista o tašči, da mora bit tako daleč od tebe doma, da ne more prit na obisk v copatih. no moja sicer pride v čeveljcih, čepravje vhod izza vogla hvala za vse ideje, kok bi bilo fajn, če bi iz vseh vas lahko naredila eno snaho in jo poslala k njej pred vrata... ko bi imela malo več časa bi se predala meditaciji na to temo

Moj otroček je šele 16 mesecev star:) ampak njen otrok (moj mož) pa 31.... Na žalost pazi mojo hčerkico, tako da sem nekako vezana na odnos z njo; pri vseh teh mojih letih in nekemu samozavedanju še vedno stiskam usta in škrtam z zobmi zaradi nje - ona se pa zna nareedit tako ubogo kako ne more zakapirat, da ima njen sine svojo lastno družino, v kateri sva na prvem mestu medve s pupiko in šele daaaaaaaaaaaaaaaaaaleč spodaj je ona, ne pa obratno, kot zgleda da misli ona?!

vČASIH SMO PRECEJ ČASA viseli na četu in prav lepo nam je bilo, se spomniš, marsa? rabila bom par dni da vse preberem. Lep dan, s sončkom obsijan, z dežnimi kapljami pokaplan (čimmanj) m.

ZDAJ PA IMAM USTA DO UŠES:) Zabavno, dokler ne bom prišla DOMOV. Na žalost živimo v isti hiši, hvala bogu za vsaj lasten vhod, malo ozadja: ostala je brez moža (hitro umrl od bolezni) in hoče priklenit nase svoje otroke (vabi nas na kofetke pa vse sobote naj bi viseli tam; celo tisto vrsto kave je nabavila, ki jo jaz pijem, da bi le prihajala k njej - bljek). Hoče živet v nekakšni plemenski skupnosti, kjer si vsi vse delimo, jaz pa tega nočem, zlasti ji ne dam njenega sinčka, ki se hvala bogu že zna postavit zase, pa saj ni problem v njem, samo v tem, da jaz nje ne maram - niti ne sprejemam. Naj bo čim bolj jasno, torej, tole me moti: 1. je preveč sebična (ona, ona, ona in še enkrat ONA!!! je taglavna) 2. hoče imeti pregled nad življenjem vseh nas, ki tudi tu živimo (kdaj, kam, kako, zakaj ste šli) 3. preveč vsiljiva 4. NI ODBITA!!!! (ko bi bila, bi dobro shajali!) 5. malomeščanska klerikalka (da ja ne bodo sosedje kaj slabega rekli, videli...) 6. zavrta tradicionalistka 7. pobožnjakinja (ko bosta pa hčerkico krstila, bo pa rešena... pa daj no) 8. še kaj bi se našlo. Iz Ljubljane v vas sem se preselila in moje živjenje bi bilo idilično, če bi jo sprejela. NE VEM PA, KAKO NAJ TO NAREDIM.

Dan, nisem uspela prebrat vsega napisnega (pred leti je bilo ful manj, me veseli, da je uspelo, mimi čestitke:), zato če je o tem, kar bom napisala, že bilo kaj rečenega, ne bit hudi. Tudi sama ima dosti prijateljev in znancev, ki so istospolno usmerjeni. Redkokdaj so bile teme med nami ravno o tem - je pač še kaj drugega zanimivega za pogovarjat se kot o tej temi. Kar me zanima je tole: vsi tukaj govorimo o tem, kako sprejemamo homoseksualno usmerjene osebe. Toda, kako bi odreagirali, če bi spoznali, da je homoseksualen nekdo, ki nam je zelo blizu (na primer starši, naši lastni otroci)? Bi ta naša strpnost vzdržala tudi to preizkušnjo? Samo zanima me. Ker, dokler se ne tiče mene, je vse ok - v tem smislu. Sama moram rečt, da ne vem, kako bi odreagirala. Sem torej DEJANSKO strpna do teh ljudi? Ne vem, je moj odgovor. Strpna v tem smislu, da se mi ne zdi nič nenormalnega. Povejte še vi.

žIVJO in lep dan vsem! Odpiram eno zelo zelo banalno, zelo prežvečeno, tradicionalno temo, ki ji ne vidim rešitve (zaenkrat). Srž problema je, da NE MARAM SVOJE TAŠČE. Kaj pa bi rada dosegla? DA BI JO MARALA. Zaenkrat toliko, zdaj pa moram tole poslat, da vidim če sploh deluje. Lep dan vsem, za zdaj