Yvonne

Upam, da imaš prav, res upam!!

Imam eno knjigo Molitve od Dona Miguela Ruiza in jih potem naglas berem, ne morem pa jih začutiti, na žalost. Pojem vsega po malo, ponavadi ko hodim po gozdu. Včasih se ustavim pod enim podhodom kjer je ful dobra akustika pa sm svojo pesem sestavla, da si želim občutke pa sanje nazaj. Joj da bi našla to povezavo, pa sem na konju! Ne, je bila suha in siva. O čem govoriš? Ja občutki totalnega strahu so bili izvor, antidepresive pa sem dobila po tem, pa mi ne pomagajo... Ko bi še enkrat lahko šla v njih in jih predihala, si želim najbolj na svetu, pa na žalost ne gre.

Najbolj me pa moti, da sem izgubila sposobnost da sanjarim, vsa ustvarjalna in kakršnakoli energija je nekam šla....

Ja, sem ja. Babico. Je umrla, ko sem bila zraven. Sam ne vem, če je to kej povezano. Ker sem jo lepo spustila, da gre, še da jo imam rada sem ji rekla. Že pred tem se mi je nekaj začelo dogajati, potem pa so prišle same slabe misli, ki so me pahnile v tak strah, da ga sploh ne morem opisati. Spreminjala sem se iz minute v minuto. Ploh več nisem vedla, kdo sem. Takorekoč se mi je mešalo, dobesedno. Groza. In še grozovitejše posledice. Hvala za lepe besede. Molim, pojem, plešem in poslušam glasbo. Ki me je vedno spravila iz vseh različnih čustev. Sedaj pa ne gre. Ni več povezave um - srce ki je bila prej tako močna. Ampak sem optimist. Sigurno se da ven iz tega pridt! Ja, dali so me na antipsihotike in antidepresive, pa se mi zdi da mi nič ne pomagajo. Tako da moram psihiatrinjo prepričati, da mi jih počasi ukine.

Zgodila se mi je podobna izkušnja kot tebi, Hollowself, pa ne vem kaj naj naredim. Grozno v glavnem. Bila sem res empatično, ustvarjalno, veselo, zgovorno, občutljivo, ljubeznivo, izredno čustveno, dojemljivo, bistro in srečno bitje, zaljubljeno v življenje. Vedno sem veliko sanjala in svojim sanjam tudi sledila, naredila sem dva faksa in se usmerila v to, kar sem si res želela. Kjub vzponom in padcem sem ohranjala otroka v sebi, imela velik krog tesnih prijateljev, katerim sem lahko res zaupala. Poleti pa se mi je zgodilo nekaj strašnega. Napadle so me grozne misli, res zelo grozne. Od tega, da sem nesposobna, nedojemljiva, v glavnem same take napadalne. Nekaj dni sem živela v tako močnem strahu in grozi, da si je kar težko predstavljati, potem pa se je v mojih možganih zgodil klik. O takrat naprej sem povsem drugačna oseba. Tako je, kot da bi nekdo izsesal iz mene moje bistvo. Tako se počutim že skoraj eno leto in nimam pojma kaj naj naredim, da se to spremeni. Nimam ne strahov, ne skrbi, ne veselja, ne nič. Sem povsem brez čustev. Glava se mi je čisto spremenila. Nimam nobene motivacije, želje, vizije, cilja, ni stvari, ki bi me zares veselila. Prej pa sem bila tako radovedna, vse me je zanimalo. Glavo imam povsem prazno, lahko ure in ure strmim v strop pa sem povsem brez misli. Ni ne teme, ne luči. Vse se mi zdi brez veze. Nič me ne prizadene, nič se me ne dotakne, nobena knjiga mi ne pomaga, ne morem se jokati. Prej sem tako lahko spoznavala ljudi, ohranjala lepe odnose in uživala ob ljudeh, sedaj me odnosi sploh ne zanimajo. Nič, prav nič me ne zanima. Razen tega, kako sebe spet dobiti nazaj. Poizkusila sem že praktično vse - psihoterapija, psihiater, tableti, bioenergija, parapsiholog, masaže, razni zdravilci, akupunktura, sprehodi, narava, pes, šport, prehrana, delo, hipnoza, meditacija - to sploh ne morem - lahko sem povsem brez misli, vendar ni čustev, ni energije. Nič mi ne pomaga. Čisto nič. Sploh ne vem kako to moje bistvo - mojo glavo - sebe dobiti nazaj. Edini izhod, ki ga trenutno vidim je samomor, pa vem da to ni rešitev. Nimam pojma kaj se mi je zgodilo in ne vem več kaj naj naredim. Na koga naj se še obrnem, kaj še naj poizkusim? Morda pa ima kdo kakšno idejo, ki mi pomaga. Hvala že vnaprej.