coccinelle

Anytime, Vojko! Danes: opečnato rdeče krilo, pulover malo bolj pisan v ustreznih barvnih odtenkih pastelnih barv. Se kar dobro počutim v svoji koži. Aja, 187

Kwa mi sede tale polna luna... počutim se polna energije ... sploh po zateženem začetku tedna Upam, da bo razpoloženje zdržalo do jutri, bi bilo fino zmagat tisto tekmo

187 Danes sem pa v zame malo nenavadni kombinaciji temno modrih hlač in svetlo rumenega puloverja. Sploh je bila modra barva redkost v moji garderobi do letos, ko sem si nabavila nekaj kosov v različnih odtenkih modre.

Predsednik pa Arnie ne bo... razen če ne spremenijo ustave... pač ni bil rojen v USA

A tu je zdaj mala šola formatiranja teksta? No, pa poskusimo! Yesss!

Tusi sama sem prisegala na Michelinke, kao francoske gume na francoski avto (Clio, še prej pa katrca). Potem je pa naneslo, da sem nabavila eskimke in se super obnesejo.

187 Danes spet v preverjeni bordo roza kombinaciji. Se mi je kar sama navlekla gor zjutraj, pa še obesek z granati, ki ga ne nosim prav pogosto. Sem verjetno začutila ovnovske energije. Počutim se pa čisto kul, čeprav sem še v službi.

Agrhhh.. tole mečkanje pred semaforji, pa fijakanje za 10 ali več kilometrov pod dovoljeno hitrostjo, ali pa obešanje na bremzo vsakič, ko se kdo pojavi nasproti... tudi mene razpizdi :!!: Tudi (mogoče še bolj), če je ženska za volanom. Se je že zgodilo, da sem tudi svojega napizdila, če ni (po mojem mišljenju)pravočasno speljal, pa je drugače čisto dober voznik. Sem v teh situacijah pač bolj agresivna.

O, Vojko, hvala! Kar se tiče tvojega nasveta, bi pa rekla, da sem se ravno v zadnjem obdobju (kakšno leto, leto in pol) začela zavestno več ukvarjati s sabo, svojimi potrebami in željami - kar vključuje tudi čiščenje odnosa z očetom (kako si vedel?). Vsekakor je to v nekaterih obdobjih čutiti bolj intenzivno, tudi stresno (s Plutonom še vedno nekje v bližini ascendenta nič čudnega), vendar imam občutek, da stres v zadnjem času kar dobro obvladujem, ali vsaj precej bolje kot v preteklosti. Danes sem pa v zelenem. Sploh sem v zadnjem času imela 'zeleno obdobje', večina oblačil, ki sem jih kupovala, je bilo v zelenih odtenkih, pa tu in tam kaj rdečega ali rjavega. V glavnem se oblačim zjutraj po trenutnem navdihu, nikoli vnaprej ne vem, kaj bom nataknila nase. aja, 1 8

Zanimivo... 1 8 ? Danes: meliran bordo rdeč hlačni kostim, roza majica. Počutje? nekako... ležerno. Včeraj: bež hlače, pletena jopica v svetlo zeleno - gorčično - sivo - svetlo modro - beli kombinaciji. Intenziven dan, ampak pozitivno; mi je vse kar dobro šlo od rok.

I'm back... uspela se za nekaj minut odtrgati od dela... kot običajno našponano po dopustu ... Bi bilo zanimivo se tule pridružit... pa ne bo šlo... sem zasedena skoraj vse sobote do konca novembra

Poky -

Nekaj mi je prišlo na misel, pa se mi zdi, da bi sodilo v tole malo zaprašeno temo. Od nekdaj sem bila prava riba. Neodločna, (pre)občutljiva, cmerava, romantična( ), nerazumljena... Da imam asc v strelcu, je bila sprva kar šokantna ugotovitev ... svobodoljubni pošteni intelektualni športnik... a to naj bi bil moj drugi jaz? Potem pa sem začela odkrivati strelčevo energijo v sebi in se v marsičem istovetiti z njo. Nekoč sem 'za štos' rešavala en test 'kakšno znamenje najbolj ustreza vašemu značaju' - in rezultat je bil: strelec x!x Za povrh pa še luna v dvojčkih: bistra, površna, hitro zagreta za novosti - pa ne za dolgo... tu sem se kar hitro našla

Ma, nič ne bi menjala. Sicer sem se šele začela zavestno spoznavati z naravo svojega znamenja, asc, lune, planetov... z njihovo naravo in energijami... me še tu čaka preveč dela, da bi kaj spremenila...

Nikoli nisem marala sladkih, mehurčkastih, umetnih pijač; zmeraj so mi bili naravni sokovi veliko bolj všeč, v zadnjem času pa vedno bolj cenim vodo (še posebej, če ni pira pri roki)

Kar se tiče vrednosti denarja: denar ima sam po sebi - kot kos papirja ali kovine - zanemarljivo vrednost; v denarju kot sredstvu trgovanja pa se izraža cena blaga ali storitve - v tem primeru ima torej takšno vrednost, kot je navedena na enoti denarja (denominacija). Glede etičnosti služenja denarja pa tole: po mojem mnenju je vsako delo, ki se opravlja z dobro voljo in pozitivnim namenom, etično. Vsekakor pa obstajajo panoge, ki so 'manj etične' od drugih; sama bi imela pomisleke glede zaposlitve v industriji, za katero bi vedela, da onesnažuje okolje, ali da se opravljajo poskusi na živalih, pa tudi proizvodnje orožja, alkohola ali tobaka...

Huh... včasih sem bila 'terminator' insektov... nič, kar leze ali leta, ni bilo varno pred mano... Tudi čebele sem 'pokopavala v grobnice' (čebelarji... iskreno opravičilo!)... obade natikala na zobotrebce... kobilicam trgala noge... majske hrošče metala v mravljišča... pa še bi se našlo :xx!: . Zdaj pa poskušam sprejeti vsako živo bitje, ki mi prečka pot... če zaide v moj življenjski prostor, se ga poskušam znebiti na miroljuben način. Proti komarjem(kam) v prostoru imam zaščito (čez noč); če pa zalotim katero 'in flagranti', pa jo vseeno zmečkam (in pri tem potihem upam, da bo odletela, preden jo udarim). Edina bitja, pri katerih ne poznam usmiljenja, so mravlje - če se znajdejo na mojem terenu (beri: v stanovanju) in molji.

Pred kakšnim tednom sem prvič opazila veliko veščo, ki se je po sončnem zahodu priletela past na moj 'mali vrtiček' v koritih na terasi garsonjere. Tistih nekaj cvetlic je potem obiskovala vsak večer, ko se je zmračilo. V nedeljo, ko sva s partnerjem prišla domov, sem kot vsak večer odprla vrata terase. Nekaj trenutkov pozneje se je zaslišalo čudno brenčanje; pogledam in odkrijem veščo, ki se zaletava v luč. Takoj se zaženem v 'reševalno akcijo' (moj 'dragi' se v takih situacijah itak drži modro ob strani), kar pomeni, da sem s krpo v roki skušala ujeti veščo, ki pa se je spretno izmikala in se skrivala v odmaknjene kote. Kot nalašč se medtem pojavi še velika zelena kobilica - ampak z njo sem hitro opravila in jo izpustila v soparo večera. Končno mi je uspelo ujeti tudi veščo; odnesla sem jo na teraso in nameravala stresti iz krpe. Ampak žival ni hotela odleteti; tako sem jo s krpo vred prinesla nazaj in lov se je nadaljeval. Navsezadnje sem jo vseeno srečno 'rešila'. Pa to še ni čisto konec zgodbe. Naslednji večer... odmor med obema nevihtama... stojim na terasi in občudujem bliskanje v daljavi (tega se nikoli ne naveličam). In s prvimi dežnimi kapljami prileti tudi vešča... obletavat moje rože, kot da bi vedela, da jih bo čez kakšne pol ure toča pošteno oklestila.

Kar precej poguma je potrebnega za soočenje s svojimi strahovi. Ampak je to edina pot. In občutek, ko ti to uspe, je nepopisen.

Kakršen kapitan, takšna posadka... p.s. Ti pa nič ne uide, Marsa! Saj mi je bilo takoj jasno, da še ne more biti (info z SKB neta), pa sem zato zbrisala. Hvala vseeno za feedback!

Tole z mačkami... nikoli nisem imela slabega občutka, če mi je prečkala pot... pravzaprav ravno nasprotno... Se spomnim, ko sem bila še otrok (ma, sem danes nekaj nostalgična )... sem rekla, da bom imela črno mačko in jo bom nalašč pustila, da hodi pred mano in mi prečka pot (to se sicer ni nikdar uresničilo). Na zadnji uri vožnje pred vozniškim izpitom mi je na neki stranski cesti prečkala pot mačka. Inštruktor se je začek malce nelagodno presedati, potem pa me je vprašal, če sem kaj vraževerna. 'Malo že', sem odgovorila, 'tale mačka mi bo prinesla srečo.' In res sem izpit naredila iz prve.

Tudi jaz obožujem nevihte in tisto posebno, električno, nekako evforično vzdušje tik pred izbruhom. In igro oblakov, ki zatemnijo sonce; in prve, debele dežne kaplje, ki navlažijo atmosfero; in strele, ki parajo nebo... in tisti posebni vonj v zraku... in mavrico na temnem obzorju umikajočih se oblakov... in kristalno nebo, ko je vsega konec... me včasih kar zagrabi, da bi stekla ven na cesto, bosa in brez obleke...

Tako kot vsako drugo, ima tudi delo v pisarni svoje pluse in minuse. Včasih je rutinsko, duhamorno, spet drugič polno novih izzivov - odvisno, kaj delaš ter kakšne sodelavce in nadrejene imaš. Sama sem šla skozi več faz pisarniškega dela, od prekladanja papirjev in arhiviranja, do uporabniškega testiranja softvera (lahko si mislite, kaj je bolj zanimivo; a tudi naporno). Ena od prednosti je vsekakor dostop do interneta in možnost njegove uporabe (priznam, kriva za privatno uporabo v službenem času; ampak nimam slabe vesti - običajno najprej podelam, kar je treba narediti).

Sem hotela ubosti nekaj kratkega in jedrnatega. Pa poskusim en nick - že zaseden. Drugi - isto. Potem si pa mislim, 'Potem naj bo pa nekaj, česar se sigurno ne bo zmislil nihče drug', pa mi je prišla na misel ena stara zgodbica - in to je to. Aja, zgodba: V 'davnih časih', še preden so me prvič poslali v šolo, smo s starši kampirali nekje v Dalmaciji, poleg nas v prikolici pa francoski par z manjšim psom. Normalno - kuža in jaz sva se takoj poštekala in postala nerazdružljiva, tako da odraslim že ni preostalo drugega kot da navežejo stike. Moji so lomili malo nemško, soseda pa na srečo tudi, tako da je nekako šlo. Pa je naneslo, da so vprašali po mojem imenu. Očitno se jim je izgovorjava zdela preveč komplicirana, pa se oče znajde in nariše na kos papirja pikapolonico. 'Aaa, coccinelle!' sta bila navdušena soseda - in tako sem za tisti čas postala Coccinelle - pikapolonica.

Tudi o tem je bilo že nekaj govora Videz