Tole bi jaz malo obrnila okrog, namreč - kdaj se prvič zave, da se ne ljubi in spoštuje; kdaj prvič pomisli, da mogoče pa ni res, da je grd, neumen, nevreden... kajti, kot ste že ugotovili, pomanjkanje samozavesti in s tem samospoštovanja največkrat izvira iz vzorcev, ki jih izoblikuje vzgoja, ki se porodijo v družini in to največkrat že v zgodnjem otroštvu... ker od tam (zavedanja) naprej se šele lahko začne pot ozaveščanja, sprejemanja in preoblikovanja vzorcev... ki edino vodi k osebni rasti. Na primer, avtoritativna, represivna vzgoja zlahka ubije duh v bistrem, zvedavem, a izredno občutljivem otroku z izrazitim čutom za pravičnost in težnjo po svobodi. Tak otrok hrepeni po toplini, želi si pohvale, a vse, kar dobi, je zavrnitev in kritika. Zbegan in ranjen sploh ne ve več, kaj dela prav in tako se vedno bolj zapira v svojo lupino... ne pusti nikogar blizu, ne zaupa nikomur, ker se boji ponovne zavrnitve... in tako obtiči v začaranem krogu, nezmožen izkoristiti svoje potenciale... In če se je kdo vprašal... ja, to je moja zgodba oziroma del nje (je vmes še ena bolj črna epizoda)... Nikogar ne obsojam za to izkušnjo... zavedam se, da so tudi osebe, ki sem si jih izbrala za starše, prinesle s seboj svoje vzorce, svoje frustracije... in prepričana sem, da so delali samo tisto, za kar so mislili, da je najbolje... in očitno je to, kar so mi dali, tisto, kar sem potrebovala za svoj razvoj... In Dolores, Marsa... hvala za vajino mnenje... to mi samo potrjuje, da sem na pravi poti