Zanimiva tema! Nekaterim je cel lajf ena sama tekma... tekma, v kateri lahko zmagajo v posameznih etapah, na koncu pa so vendarle poraženi. Drugi v lajfu sodelujejo v neskončnem številu različnih tekem... v nekaterih zmagajo, v drugih izgubijo... končna zmaga je odvisna od tega, kaj so se naučili... predvsem iz porazov. Spet tretji se komaj zavedajo, da vzporedno z njimi potekajo borbe... ne želijo si tekmovati, radi bi samo čim preprosteje prišli, kamor jim je pač namenjeno. Kam bi uvrstila sebe? V lajfu mi je tekmovalnost bolj v nadlego kot v užitek. Najbolje se počutim v win-win situacijah. Seveda pa ne gre vedno brez boja... a takrat navadno potegnem 'ta kratko', ker se mi upira grebenje in komolčenje. Le če mi kaj veliko pomeni, sem se pripravljena spopasti... vendar ne želim zmage za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Obstaja pa še drugi del moje osebnosti, ki si želi zmagovati in išče izzive... in tega sem se navadila izraziti skozi šport. Tu pa samo sodelovati ni dovolj... zmaga, naj bo osebna ali ekipna, pomeni vse. In lastna dobra igra, odlična poteza, pomeni eno posebno zadovoljstvo ne glede na končni rezultat. In še nekaj te šport lahko nauči: spoštovati vsakogar, bati se nikogar... In kot je rekel Mick: posebna vrsta zmage je dostojanstveno prenesti poraz