daphnis

Mislim, da je Nivea tudi ena izmed do živali prijaznejših, medtem ko so Loreal, Garnier, Vichy, Johnson and Johnson, Oil of Olaz, Palmolive, Pantene, Old Spice, Pampers, Always, Alldays, Colgate, Aquafresh, Veet, Schwarzkopf, Rexona... ene, ki to sigurno niso.

Aja, pa še nekaj. Ko nas je učitelj v osnovni šoli učil rabe in pomena vejice, smo vsi zehali. Pa nam je povedal nek primer, če je resničen, ne vem, ampak poučen pa. Državni glavar je moral poslati telegram. Nekoga naj bi usmrtili, ali pa ga pomilostili. Ta ga je hotel pomilostiti. Napisal je - Usmrtiti, ne pomilostiti. Hja, stvar so si razlagali napačno in ubogega človeka obglavili. Hotel je seveda reči:" Usmrtiti ne, pomilostiti." No, tako nam je hotel povedati, da je raba vejice, smrtno pomembna.

Mimogrede - s poudarkom na drugim e, ki je ozek. To pravzaprav izhaja iz gredoč mimo, kjer je poudarek na ozkem o. S poklicem, s princem, z Jernejem, s košem, z Blažem, z Gajem - preglas, o se spremeni v e za c, č, š, ž, j. Pa ni samo problem v napačni rabi besed, ali celo hrvatizmom, ampak naglaševanje. Kriza! Pa ne govorim o narečjih.

Tudi jaz mislim, da bi morala prej izvedeti, kaj do nje čuti tip, ki ji je všeč. Če je všečnost obojestranska ali ne. Tudi njegova zavrnitev je lahko nova priložnost. Da možnost drugemu ali tretjemu in ju začne gledati z drugimi očmi. Tako, da resnično nima kaj izgubiti. Če pa samo vztraja pri trenutnih okoliščinah, lahko na koncu izgubi vse tri.

Vsa čast. Res lepo, ko se ljudje odločijo za kaj takega. Res večina ljudi nima veliko in komaj kupi nekaj prepotrebnega svojim otrokom, pa vendar obstajajo tudi taki, ki imajo nekaj pod palcem. Vso srečo.

Milla dela reklame za Loreal, ker se ceni. Loreal pa izvaja poskuse na živalih. Drugače je res luštna, ampak...

Saj bi tudi jaz raje imela temnejšo polt ter temnejšo barvo las, za oboje sicer obstaja umetna rešitev, na katero ne pristajam iz določenih razlogov, ampak mislim, da se človek pač mora sprijazniti s tem, kar mu je podarila Narava je ter iz tega potegniti kar največ.

Hmm... Zunanja lepota sigurno ni čisto zanemarljiva, kadar gre za prvi vtis, pa vendar jo čisto vsak vrednoti po svoje. Tiste klasične lutkice so resnično lepe, vendar na njih na žalost ne najdem ničesar privlačnega. ( Od igralk mi je npr. luštna Sandra Bullock, tudi Gwyneth Paltrow se mi zdi nekaj posebnega, ja pa tudi Nicole Kidman izžareva nekaj čudovitega; od moških pa mi je všeč Brad Pitt - vendar se mi zdi takšna lutkica za v vitrino s katere bi morala brisati prah, Keanu Reeves - tudi nekaj podobnega, bolj zanimiv se mi zdi Nicholas Cage, pa še starejši Harrison Ford).Včasih po nekaj minutah pogovora s kakšnim lepotcem ugotovim, da je jabolko z lepo in svetlečo lupino gnilo. In seveda neužitno. Včasih pa me nekdo, ki mi na prvi pogled sploh ni zanimiv, pritegne po nekaj sekundah. Takrat opazim, da je resnično privlačen in zanimiv. Glede teže pa, vsak človek je lep, če se v svoji koži dobro počuti in zna z njo v slogi živeti, tak človek je potem nehote všeč tudi drugim, čeprav njegova teža ni v sorazmerju z modnimi muhami.

ja, se čisto strinjam. Pravzaprav so muce navajene na točno določeni red in sprememb ne marajo preveč. A se vam ne zdi, da smo se malce oddaljili od teme?

Verjetno bi res izgledalo malce hecno, če bi šel z mačkom na povodcu gledat punce. Mačka ti je avtomatično ženskega spola?! Nisi gledal Garfielda

Ja no, sama imam rada in mačke in pse, čeprav imam trenutno le tri mačke. Ugotovila sem, da ima veliko moških raje pse kot muce. Zakaj? Mačke so predvsem neodvisne, nikoli se človeku čisto ne podredijo, ostajajo samosvoje, nepredvidljive. In kaj tu moškim ni všeč?! Moški imajo raje živali in ženske, ki jih lahko vodijo, jim ukazujejo ter si jih podredijo. Mačke se jim pač ne pustijo.

Samsko življenje?! Včasih sem se spraševala, kaj to sploh je. Danes pa ga živim. In moram priznati, da je moje življenje pestrejše, zanimivejše ter polnejše. Res pa je, da se vsakdan srečujem z različnimi vprašanji, zakaj sem še kar sama. In kaj je z mano narobe, da nimam fanta. Za znoret. In to me včasih sprašujejo ljudje, ki jih smatram za bližnje. Vsi so že v daljših vezah. In odkrito priznam, da si veze kot take, ki jih imajo oni, resnično ne želim. Ozirajo se za drugimi, venomer se pritožujejo nad svojim partnerjem kot da je to edina tema. Seveda pa so tudi svetle izjeme, ampak jih je resnično manj. Pridejo trenutki, ko si zaželim nekoga ob sebi. Ampak, to so resnično le trenutki. Ob praznikih, še posebej ob teh, ki se bližajo; ob posebnih dogodkih ter ob meni ljubih pesmih. Veliko mojih znank leta iz veze v vezo, ne mine niti dan, da niso same. Ko sem jih vprašala zakaj, so mi odgovorile, da enostavno ne znajo biti same, čeprav v partnerja niso niti zaljubljene. Kriza!!! Že pet let nisem imela resne zveze. Z vsakim letom pa sem tudi bolj izbirčna. Navadila sem se živeti sama, in ko samo pomislim, da bi si morala z nekom deliti kopalnico, me oblije. Rada imam svoj mir, ki ga kalijo le tri mačke - pa sem res zakoreninjena samka. Še moj šef mi je zadnjič rekel: "Vegetarijanka, pa še tri mačke. Ubogi dec!"

Ja res je, moja samopodoba le ni tako bleščeča, nikoli nisem rekla, da je. Spoštujem pa samo sebe predvsem zaradi dobrih odločitev, ki sem jih v preteklosti sprejela, in ki so zdaj obrodile sadove. Pa vendar, še ne vem vsega, veliko je še pred mano, veliko ljudi ve več od mene, zato glede nekaterih stvari pač ne morem biti tako samozavestna, da bi glasno povedala svoje mnenje, saj lahko usekam čisto mimo. Zato raje sedim zadaj, aktivno poslušam in kasneje pretehtam slišano. Stvari skušam videti z vseh zornih kotov, ne samo subjektivno, v skladu z mojim prepričanjem. Meni daje samozavest vedenje o določeni stvari, če vem o čem govorim, takrat naglas to tudi povem. Pri politikih pa samospoštovanje in samozavest ne gresta skupaj. Vseeno pa so morali biti samozavestni, da so prispeli tja, kjer so. No ja, bolj ambiciozni, pa vendar. Ropu se je samozavest malce omajala. Moč ti dajejo ljudje, ki te spoštujejo in cenijo. Njemu pa je ta procent upadel.

Samozavest je zame prepričanje o lastni sposobnosti, znanju moči kot samozaupanje. Nasprotno od tega pa samozatajevanje. Če človek spoštuje samega sebe, še ne pomeni, da je samozavesten. Po domače, da si upa. Sama sebe spoštujem, mi pa manjka samozavesti. Npr. ogromno politikov je izredno samozavestnih, ne verjamem pa, da večina od njih spoštuje same sebe. Res pa je, da samozavest in samospoštovanje prideta do izraza, kadar delujeta z roko v roki.

Živijo, mislim, da če se človek samospoštuje, še ne pomeni, da je samozavesten, in obratno. Sta pa obe lastnosti izredno pozitivni, samozavest seveda do neke meje, kadar ima za družbo znanje in sočutje. Samovšečnost pa mečem že v isti koš s sebičnostjo, egoizmom, napuhom, prevelikim ponosom, poveličevanjem samega sebe.

Lep pozdrav se enkrat, ne, nočem se prepirati ali kakorkoli tekmovati. Vsi ljudje imamo svoje prepričanje, in odkrito povedano, bolj cenim tiste, ki se držijo svojega prepričanja, čeprav ni v skladu z mojim, da le ne obračajo plašč po vetru, kakor to ljudje dandanes dobro znajo. Res sem mogoče malce nastrojena. So mi že povedali tudi moji bližnji, tako da bo kar držalo. Moj edini izgovor je, da se moram kar naprej braniti in utemeljevati svoja prepričanja. V službi gremo npr. velikokrat na razna poslovna kosila ter razna srečanja. Ko ljudje vidijo, da ne naročim mesa, me začnejo zasliševati. Ugotovila sem, da je najbolje, da rečem, da mesa pač ne maram, potem imam mir. Delno sem sicer povedala resnico, pa vendar se mi zdi, da tako zatajim svoje prepričanje. Če rečem, da sem vegetarijanka iz zdravstvenih razlogov, me že zviška pogledajo, češ malo mesa pa je ja zdravo; ni pa hujšega, če rečem, da sem vegetarijanka iz etičnih razlogov, to pripelje tako daleč, da se na koncu ne pogovarjamo ničesar drugega. Pa vendar tam ni niti kraj niti čas, da bi jaz razlagala, kaj vse ljudje počnejo ubogim živalim, preden prispejo na krožnik. Ampak ti ljudje me pikajo in pikajo, zbadajo sem in tja, na koncu sem samo človek, ki mu prekipi. Vidim, da mi je prešlo že malo v navado in v vsaki opazki vidim že napad na mene osebno. Lepo, da si me opozorila, na koncu le verjamem v mirno rešitev ter razumevanje ljudi okoli mene. Pa brez zamere.

Zato pa sem napisala - vegetarijanci iz pravega razloga. Verjemi, da sama nimam slabe kože, kvečjemu zelo čisto - malo samovšečno, pa vendar ( ne uporabljam izdelkov, ki so bili preizkušeni na živalih). Energije mi ne manjka, res imam nekoliko manj kilogramov, vendar se ljudje velikokrat čudijo, od kod mi energija. Kar pa se tiče kilogramov in manjše teže, so ljudje v veliki zmoti. Prehranjujem se večinoma z zelenjavo in sadjem ter polnozrnatimi izdelki. Le-ti pa imajo več kalorij, kakor pust kos mesa. Pravzaprav je moja prehrana enaka prehranjevalni piramidi - spodaj in največji del zasedajo žitarice, potem sadje in zelenjava, šele naslednje stopnice zajemajo mlečni izdelki, jajca in meso. Ja, tudi jaz verjamem v ta rek, vendar si ga razlagam drugače kot ti. Na zdravo telo imava verjetno isti pogled, pri zdravem duhu pa se razlikujeva.

Marsha je napisala: jaz zase menim, da sem dober clovek in dobrote ne enacim samo s tem, kaksen si do zivali, pac pa tudi, kako stvaren si v lajfu, kaksen si do ljudi, in nenazadnje (to bos pa ti morda enkrat postekala) kaksen odnos imas do prehranjevanja in narave. Lep pozdrav, Res je lepo, da lahko en človek tako samozavestno reče, da je dober, medtem ko nekateri, ki se naravnost žrtvujejo za druge, še vedno menijo, da bi lahko mogoče naredili kaj več. Kaj imata dobrota in stvarnost v življenju skupnega?! Stvarnost je, da se ljudje slepo ženejo za denarjem, materialne dobrine so jim pomembnejše od česarkarkoli drugega, kar priča tudi trenutna loto manija. Ljudje bi prodali še lastne starše in otroke, če bi s tem le kaj zaslužili. Tiste, ki verjamejo v nekaj več, pa takoj ozmerjajo in se jim posmehujejo. Pohodijo vse, kar jim je na poti. In kaj naj tukaj predstavlja dobrota?! To, da ne pohodiš vsakega povprek, ampak, da mogoče preskakuješ in pohodiš tistega, ki si to bolj zasluži... Odnos do prehranjevanja! Človek je, da preživi; ne živi, da je, čeprav pri vsej tej ponudbi hrane na žalost drži slednje. Brezmesna prehrana sigurno ni škodljiva, kvečjemu je dobrodošla. Ampak ljudje tega ne morejo na veliko oznanjati, ker si ljudje ničesar ne dajo dopovedati. Navade so preveč zakoreninjene, ljudje pa preveč prepričani v svoj prav. Pri vegetarijanski prehrani pa je velik poudarek predvsem na duševni rasti, že zaradi tega se večina vegetarijancev (seveda tistih, ki se za to odločijo iz pravega in edinega vzroka - preprečiti še večje trpljenje živih bitij) počuti bolj vitalne, mlajše ter polne pozitivne energije. Odnos do okolja! Če nas obremenjuje že misel na uboge živali, ki romajo v klavnico, ostale živali, ki se klatijo po gozdu, lahko verjameš, da se zavedamo okolja okoli sebe, če ne že zaradi sebe, zaradi živali in hrane, ki jim jo nudi okolje ter narava sama. Skrb za naravo je prioriteta, brez nje ne obstajamo, ona pa bi brez nas lahko.