Glede na svojo 20-letno pot izkušenj, ki jo je med ostalim zarisalo vse razen naslanjanja na ulične svetilke, gledam na osebno manjvrednost- kot na kompleks ali na manjvredno sprejemanje s strani okolice, kar je potem dejanjsko nesprejemanje/nesprejetje. Moj oče je bil zelo nasilen alkoholih, kar je posledično zame pomenilo tako družbeno odsotnost, samoto ter tudi kdaj osamljenost. A vam povem, da se je splačalo. Oče se je pred 8. leti ozdravil in mi sedaj predstavlja vzor. Premagati sebe je konec koncev najzmagovitejša in veličastnejška bitka, kar jih lahko dobiš. No,da se vrnem. Ker sem zaradi obtožbe "kriva brez krivde" , kot milijone drugih, tudi sama dobila nalepko- sem se najprej upirala in s tem počela vse, kar naj ne bi počela. Ampak, saj veste- "v pekel zato, da tam začutiš s srcem nevidno očesu." In sem šla...po poti upora, moralnih padcev, alkohola, razuzdanosti, stradanja in naposled drog. Potem pa...kar naenkrat...sem se pri 19-ih prelevila in končno začela živeti. Pišem knjigo s to zgodbo- javim, ko bo njen vonj oprijemljiv na policah. P.S. Veste, kaj mi pomeni največ? V ponedeljek me je znanec vprašal -kako sem?! odgovorila sem mu:"Živim." Za sončne dni v srcu in pogledu Betty
