principesa

ojoj kako čas beži .... sem padla po dooolgem času v črno luknjo tukaj gor , lep pozdrav Marsa vidim da Lunin forum dela s polno paro kar je super ..... Grem si malo ogledovat teme

jaz vedno pretehtam, kaj si želim, ker skoraj vedno željeno dobim je treba biti previden vsem lepe pozdrave in uresničitev vseh želja

ooooo MARSA lep pozdrav... kako čas beži ) evo in kam smo prišli nekateri daleč, drugi spet bolj daleč kot smo si kdaj koli mislili in od tod tebi namenjam lep pozdravček iz Belgije, kjer sedaj živim

pozdravljena.... k pisanju me je vzpodbudila skoraj identična situacija pri meni... najprej viroza, potem pa šumenje v levem ušesu in težave z ravnotežjem.Pomagal je šele obisk pri otorinolaringologu,ki je ugotovil, da je nastala kot posledica viroze, oteklina v srednjem ušesu.Posledično je to vplivalo tako na sluh kot na ravnotežje.Pomagala je šele terapija s tabletkami Medrol(samo 5 dni po 1 tableto).Za izboljšanje situacije(po treh tednih mi še vedno šumi v ušesu)pa jemljem tabletke Betaserc in preventivno še po 1 tabletko aspirina 100.Počasi se tudi sluh vrača, ravnotežje pa je že 80-90% boljše kot je bilo na začetku. Lep pozdrav in upam da kmalu okrevaš seveda je to samo moja izkušnja, ni nujno da gre pri tebi za isto zadevo

za resnico o mc donaldsu si oglejte tale HOROR filmček dober tek

x!xmajske novice Skupaj za zdravje človeka in narave Ob listanju nemškega Öko testa smo vedno žalostni, ko ugotovimo, da za toliko dobrih izdelkov v Sloveniji sploh še nismo slišali, varnost sestave tistih, o katerih oglasi pojejo hvalnice na vsakem koraku, pa je praviloma zelo slabo ocenjena. Revija Öko test vsako leto naredi povzetek vseh opravljenih testov, prejetih dopolnil in proizvajalčevih razlag in izda letno knjigo priporočil, ki uživa takšen ugled, da ji pri nakupih sledi vsaj 10 milijonov Nemcev. Nekaj zanimivih ocen iz knjige za leto 2008, testirali so 1400 izdelkov,nekaj tukaj o šamponih... Šamponi za lase Tokrat so testirali 27 šamponov. Med certificiranimi naravnimi šamponi so najvišjo oceno dobili šampon Dr. Hauschka z makadamijo in s pomarančo in Logona Bio Aloe Olive. Med ostalimi izdelki so zelo dobro ocenili šampone Alverde Oliva Kana, Lavera Hair Glanz in Neobio Roiboosh. Najslabše ocene so znova šle v roke največjih multinacionalk, ki bi najraje videle, da našega glasila sploh ne bi bilo in da ta informacija ne bi dosegla Slovenije. Na rdečem seznamu med najslabšimi izdelki so namreč končali: - Avon Herbal Care Energising Shampoo (rdeča grenivka in vrtnica) - Dove šampon MIlde&Balance za normalne lase, - Fructis Kraftigendes šampon Kraft & Glanz proizvajalca Garnier - Gard šampon—Silk Shine efekt, proizvajalec Colgate Palmolive - L'Orealov Elvital Multivitaminski šampon - Panten Pro V Shampoo Classic - Svis O-Par Orange Scampoo. Vsi vsebujejo formaldehide in derivate PEG. Dove, Pantene in Swiss O-Par pa še halogenorganske spojine. Nevarne dietilftalate so našli v izdelkih Gard in Pantene Pro V.

Dobro je da vemo x!x Revija Öko test vsako leto naredi povzetek vseh opravljenih testov, prejetih dopolnil in proizvajalčevih razlag in izda letno knjigo priporočil, ki uživa takšen ugled, da ji pri nakupih sledi vsaj 10 milijonov Nemcev. Nekaj zanimivih ocen iz knjige za leto 2008, testirali so 1400 izdelkov.... Kaj je novega pri barvah za lase? Pred dobrim letom smo si oddahnili, ko so objavili, da je evropska komisija prepovedala strupene snovi v barvah za lase. Vmes so sicer proizvajalci dobili možnost v miru prodati preostale zaloge. Nas trgu so se postopoma pojavile nove barve z novo embalažo in novimi obljubami. Ali so boljše od starih? Sodeč po ocenah Öko testa je odgovor odločno NE! Testirali so 43 barv znanih proizvajalcev in vse so dobile najslabšo možno oceno. V vseh so našli formaldehide, derivate PEG in aromatične amine. V 23-ih so našli tudi halogenorganske spojine. Enako slabo so se odrezala sredstva za toniranje las. Zato je logično, da se vse več ljudi odloča za barvanje z naravnimi rastlinskimi pigmenti. Tudi pri tej blagovni skupini izdelkov morami biti previdni. Barve Sante in Logona so dobile najvišjo možno oceno, saj so brez škodljivih snovi. Med konvencionalnimi rastlinskimi barvami so zelo dobro ocenjene rastlinske barve proizvajalcev Basler, Tol Cosmetik, Mueller, Frenchtop in NJD Cosmetics. Zanimivo je, da so izdelki, ki se prodajajo v trgovinah Reformhaus, blagovne znamke Borlind in Schoeneberger, dobili najslabše možne ocene. Vsebujejo aromatske amine in resorcin.

nekaj kar sami lahko storimo za svoje zdravje;) Dobrega mlečnega deserta ne iščite v trgovini! Vemo, da imate radi svoje otroke in jim želite dolgo in zdravo življenje. Zato ne nasedajte reklamam, ki se sklicujejo na vašo ljubezen in zdravje otrok, ponujajo pa izdelke, ki so vse prej kot zdravi. V letnih priporočilih za 2008 revije Öko test so pregledali mlečne izdelke, namenjene otrokom. Noben izdelek ni dobil ocene »zelo dobro« ali »dobro«. Tistih, ki so pogojno sprejemljivi, pri nas ni za dobiti. Tisti, s katerimi nas pri nas najbolj bombardirajo, pa so precej problematični. Tako so izdelki Danone Fruchtzwerge ocenjeni kot komaj sprejemljivi, ker so preveč aromatizirani, vsebujejo ogromno sladkorja in dodan kalcij. Nestle Jogurt & Smarties so ocenjeni še slabše, ker vsebujejo več kot 18 % sladkorja, preveč maščobe in dodane arome. Najslabše se je na testu odrezal Monte iz Zotta, ki ob presežnem sladkorju in maščobah vsebuje tudi dodane arome in kalcij. Ne zapravljajte denarja za izdelke, ki vaše malčke zakisajo in jim ropajo kalcij iz kosti, namesto, da bi ga dodajali, raje sami pripravite zdravo sladico.

odkrito ti povem, da ne zmorem gledat preveč ganljivo, grozno, brez besed sem....kaj je zmožen Človek

prihodnost Slovenije http://kokodajs.blog.siol.net/files/2008/0...ec_v_muzeju.gif

ekološka poučna igrica http://www.bloodyburberry.com/features/fur...hters/index.asp

zelena revolucija Ekologija: življenjski slog in velik posel Naravni sok, polnozrnat kruh, ekološko pridelana pšenica, integrirano pridelana špinača, bio jogurt, natura piškoti - hrana, ki je bila še pred nekaj leti le tržna niša, postaja donosna gospodarska panoga Nekoč so bili hipiji tisti, ki so zagovarjali življenje, prijazno do narave, Zemlje. Danes to počne vse več politikov. Zaradi tega to izkorišča vse več podjetnih ljudi. Ekopotrošnja je hit. Današnji človek lahko živi v ekohiši, opremljeni z biolinijo pohištva, se greje z bioplinom in organskimi oblačili, se neguje z biokozmetiko, otroke z ekoavtom na biogorivo vozi v ekošolo in se seveda prehranjuje z biohrano. Vse je lahko bio-, eko- ali organsko. In zato tudi dražje. Da na hitro razčistimo še s tem, kakšna je razlika med eko-, bio- in organskim ... Ni je. Organsko (organic) je pridevnik, ki se za ekološke izdelke uporablja pretežno v angleško govorečem svetu, biološki izdelki prevladujejo v romanskih deželah in se pojavljajo tudi v nemško govorečih. Tam sobivajo s pridevnikom ekološki, ki je najbolj razširjen v Skandinaviji. Evropska unija za zdaj uporablja organsko govorico. V Sloveniji je uradno sprejeta oznaka za živila "ekološki", čeprav zlahka najdemo tudi druga dva izraza. Predvsem zato, ker večino ekoloških izdelkov uvozimo od vsepovsod. Da končnemu izdelku upravičeno rečemo "ekološki", mora biti brez umetnih aditivov (tako imenovanih E-jev), ekološko pridelanih pa mora biti najmanj 95 odstotkov sestavin. Ekološka pridelava surovin pomeni, da morajo biti, ko govorimo o poljedelstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, vzgojene brez uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in razkuženih semen. Odpadejo tudi vsi gensko spremenjeni organizmi. Nujno je kolobarjenje. Reja živali pa je "eko-", če jim prizanesemo z različnimi hormoni, jih hranimo z ekokrmo in jim omogočamo dovolj prostega gibanja po ekopašniku. Standard, ki ni obvezen, je pa za res ekološko potrošnjo zelo zaželen, je tudi bližina proizvodnje, saj transport ekoizdelkov iz drugih držav, sploh pa na primer iz Kitajske, ni nič kaj do okolja prijazen. Vsekakor naj bi bili učinki ekološkega kmetovanja blagodejni za naše okolje, saj pomenijo manj zastrupljanja zemlje in omogočajo lažje ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa ekološki kmet porabi manj energije in proizvede manj odpadkov na enoto proizvoda. Ekološko kmetovanje naj bi sicer v normalnih razmerah pomenilo od 20 do 50 odstotkov manjši pridelek (odvisno od posevka), naj bi se pa zato neprimerljivo bolje izkazalo v sušnih obdobjih. Ni jih malo, ki menijo, da bi moralo biti vse kmetijstvo na svetu ekološko. Eden največjih kritikov takih pobud je ameriški agronom Norman Borlaug, oče tako imenovane "zelene revolucije", ki naj bi bila najbolj zaslužna za to, da je svetovni proizvodnji hrane zadnjih 50 let uspelo dohajati rast svetovnega prebivalstva. Borlaug je prepričan, da bi lahko z ekološkim kmetovanjem nahranili največ 4 milijarde ljudi, pa še to ob občutni deforestaciji zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin. Ekobiznis Po zadnjih podatkih je na svetu 31 milijonov hektarjev ekozemljišč, največ, kar 12 milijonov, v Avstraliji. V EU je pri tem največja Italija z 1,1 milijona hektarjev, Slovenija zmore približno 30 tisoč hektarjev oziroma približno 6 odstotkov vseh obdelovalnih površin. Država si je z Akcijskim načrtom ekološkega kmetijstva (ANEK) zastavila cilj, da bo do leta 2015 ta delež 20-odstoten, ena ambicioznejših pa je želja, da bi do takrat 10 odstotkov vse prodane hrane v Sloveniji sestavljala ekološka živila slovenskega izvora. O tem, da bo čez nekaj let delež ekološke hrane v ponudbi supermarketov dosegel vsaj 10 odstotkov, skoraj ne moremo dvomiti, uresničitev načrta, da bi bila ta hrana slovenskega izvora, pa je nekoliko bolj oddaljena, sploh glede na današnje razmere. Svetovna ekoprehranska trgovina, danes vredna več kot 30 milijard evrov, raste povprečno za 20 odstotkov na leto. Da je ekopotrošnja dober biznis, se vsekakor začenjajo zavedati tudi naše velike trgovske verige. V Sloveniji z rahlo zamudo doživljamo pravi "boom", saj je letna rast panoge približno 50-odstotna. V Mercatorju, Sparu in Tušu ugotavljajo, da se zanimanje za ekološke izdelke iz leta v leto povečuje. Iz Spara so natančneje sporočili, da se je prodaja njihove ekolinije lani v primerjavi z letom prej povečala za več kot 2,5-krat. Hkrati so sporočili, da v tej liniji za zdaj še nimajo slovenskih izdelkov, jih bodo pa kmalu vpeljali. Druga dva trgovca svoje ekolinije (še) nimata, imata pa v ponudbi nerazkrit delež izdelkov slovenskega izvora. Pred kratkim smo v Sloveniji dobili prvi ekosupermarket, ampak tudi v njem večina izdelkov ni slovenskega izvora. V Sloveniji imamo približno 2000 ekoloških kmetij z ustreznim certifikatom, a le 50 certificiranih predelovalcev in distributerjev, trgovcev in uvoznikov. Prav zato gre večina slovenskih ekoloških živil še vedno v promet na tržnicah in s prodajo na domu. "Temeljni problem v Sloveniji je, da tudi kmetje, ki se odločijo za ekološko pridelavo, to navadno naredijo z namenom pridobiti več subvencij," je razložil dr. Emil Erjavec z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Subvencije za ekološko pridelavo so namreč najvišje od vseh, ki jih je mogoče dobiti. Za hektar ekozemljišča je mogoče dobiti skoraj 600 evrov, s kombinacijo različnih ukrepov pa kar 900 evrov na leto. "Manjka naslednji korak," je nadaljeval Erjavec, "ko bi nastala tudi posebna predelava in bi se razvil trgovski sistem." "Laže nam je v Slovenijo pripeljati različne tuje blagovne znamke," je razočarano ugotovila Valentina Aleksič, vodja kontrole predelave ekoloških živil na mariborskem Inštitutu za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT), ki je daleč največji od treh registriranih slovenskih certifikacijskih organov. "Ali pa raje dajemo v tujino izdelovat ekološke sirne namaze in jogurte in jih potem nazaj vlačimo v slovenskih lončkih," je še dodala. Kar 94 odstotkov slovenskih ekopovršin je travnikov, zato velja živinoreja pri nas za najobetavnejšo ekopanogo. Vendar imamo zgolj dve mlekarni, ki odkupujeta ekomleko, in le dva mesnopredelovalna obrata. "Skoraj 80 odstotkov živali, vzgojenih na ekoloških kmetijah, kmetje prodajo kot konvencionalno vzgojene živali," je povedal Boris Uranjek, vodja kontrole pridelave na KON-CERT-u. Za uspešno konkuriranje tujini, na primer Italiji s 50.000 ekokmeti in skoraj 5000 predelovalnimi podjetji, bi bila torej deloma, toliko, kolikor je za Slovenijo primerno, nujna industrializacija ekoproizvodnje. Industrializacija seveda pomeni, da prednostno postane nižanje stroškov in se potem začne proizvodnja počasi, a vztrajno seliti v tretje države s poceni delovno silo, hkrati pa standardi pridelave in predelave postajajo vse ohlapnejši. Dvomljivci zato svarijo, da bo že samo pritisk potrošnikov, ki si želijo vedno polne police, v kombinaciji s pomanjkanjem pravih ekoloških dobrin povzročil degradacijo ekomeril. Nadzor in zlorabe Vsi ekološki pridelovalci in predelovalci morajo pridobiti ustrezen certifikat, z njim pa si pridobijo pravico do uporabe ekooznačb. V Sloveniji ga lahko dobijo od treh registriranih nadzornih organov; največji od teh je, kot že omenjeno, mariborski KON-CERT, ki izda približno 80 odstotkov vseh ekocertifikatov. Od prijave kmetije v sistem nadzora pa do podelitve certifikata morata miniti vsaj dve leti, za vinograde in sadovnjake tri leta. V prehodnem obdobju pridelkov ni dovoljeno prodajati, kot da so ekološki. Redni, 24 ur vnaprej napovedani nadzor nad pridelavo izvajajo enkrat, nad predelavo pa dvakrat na leto, pri čemer sta v predelovalnih obratih predvidena tudi do dva nenapovedana obiska inšpektorjev, kmete pa tak obisk čaka le, če so ga v preteklosti kaj "lomili". Nadzor izvajajo tudi nad prodajo na tržnici, v trgovinah pa morajo hraniti certifikate vseh ekoloških izdelkov, ki jih prodajajo. Sistem certifikatov je sicer deležen tudi kritik. Predvsem naj bi nadomeščal osveščanje potrošnikov, hkrati pa z vedno debelejšimi katalogi dovoljenih sredstev povzroča postopno erozijo standardov. Zlorab certifikatov je v Sloveniji malo, tudi zaradi naše pregovorne majhnosti, saj kmetje niso izpostavljeni zgolj očem nadzornikov, ampak tudi nadzoru kolegov v panogi, ki prežijo na morebitno nelojalno konkurenco. "Zlorabe so povezane s precejšnjo sramoto v domačem okolju," je pojasnila dr. Darja Kocjan Ačko z Biotehniške fakultete v Ljubljani. "Lahko bo kdo dokupoval pridelke iz konvencionalne pridelave in jih prodajal kot 'bio'. Ampak večjih odkritij za zdaj ni bilo. Kmetje morajo popisati količino pridelka in količino prodanega, tako da ko enkrat porabijo zaloge, po logiki nimajo več kje vzeti." Bolj skrb zbujajoči so necertificirani pridelki, ki se zaradi neozaveščenosti potrošnikov kitijo s tako imenovanimi "zelenimi trditvami". Torej, da gre za naraven, tradicionalen, zdrav izdelek. Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije najdemo definicijo "zelenih trditev" (angl. green claims), ki so jo pripravili strokovnjaki Svetovne potrošniške organizacije: "Zavajajoča 'zelena' trditev je nedoločna in nejasna ter zato brez pomena. Potrošnik verjame, da bo z izbiro in nakupom tega izdelka, drugače kot pri podobnem izdelku iz iste kategorije, kupil dodatno dobrino in s tem prispeval k ekološko trajnostni proizvodnji in potrošnji, za kar lahko plača višjo ceno. Potrošnik se prednostno odloči za nakup izdelka, ki je prijazen do okolja." Zelene trditve so dveh vrst, in sicer nedoločne, nespecifične trditve (na primer: tradicionalno kmetijstvo, visoka kakovost narave, naravnost iz zemlje ...) in jasne, specifične trditve (na primer: dobro za okolje, dobro za živali, prijazno do delfinov, manj intenzivna reja ...). Še bolj megleno je neživilsko področje, saj na evropski ravni še ni urejeno. Na primer ekoturizem. Ekoturističnih kmetij je pri nas iz leta v leto več, pri čemer standardi sploh niso določeni. "Ekoturizem ni certificiran. To so kmetije, ki pač pridelujejo in predelujejo ekološko. V Sloveniji ni standardov za to. Ni jasno, ali te kmetije dokupujejo izdelke za goste," je povedal Boris Uranjek. "Največja zloraba je pri biogorivih. Pridelava rastlin za biogoriva ni niti slučajno organska," je pojasnila Kocjan Ačkova. Prihodnost Delež ekoloških izdelkov se bo pri zdajšnjem družbenem razpoloženju in tem, da se tega razpoloženja zavedajo tudi trgovci, v prihodnosti gotovo povečeval. Ni pa jasno, koliko. Po mnenju Emila Erjavca se nam obeta bipolarizacija. "Na eni strani kmetijstvo kot industrija, pri čemer se bodo okoljski standardi kljub temu ohranili in zaostrili, saj se družbeni nadzor krepi, vendar se bo izgubila identiteta hrane, pri prehranskih navadah pa bomo verjetno zašli v nekakšno uniformiranost. Na drugi strani, malo kot protiutež, malo pa kot tržna niša, do okolja prijaznejše, tradicionalnejše pridelovanje, ki vsaj v prihodnjih 20 letih ne bo prevzelo večjega deleža, bo pa postalo pomemben segment na trgu, predvsem ko bo preskočilo ideološko obarvan okvir in še v večjem obsegu prevzelo nekatere temeljne metode in zakonitosti." Ekološka vs. integrirana pridelava "Gre za izjemno neosveščenost potrošnikov," je potožil Boris Uranjek. "Mešajo tudi, kaj je ekološka in kaj integrirana pridelava." Drugače od ekološkega, biološkega ali organskega kmetijstva integrirana pridelava ne izključuje rabe kemičnih sredstev in drugih agrotehničnih ukrepov v kmetijstvu, ampak zahteva zgolj manjšo in bolj usmerjeno, "uravnoteženo" rabo teh sredstev. "Pri enakem gospodarskem učinku imajo naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi," je zapisano na spletni strani KON-CERT-a. Pri integrirani pridelavi je sicer prav tako kot pri ekološki nujna odsotnost gensko spremenjenih organizmov, tudi integrirana pridelava prinaša (sicer nekoliko manjše) subvencije in tudi za integrirano pridelavo mora kmet pridobiti certifikat, da lahko uporablja vseslovenski simbol. Prav v simbolu pa verjetno tiči eden od razlogov, da potrošniki mešajo ekološko in integrirano pridelavo, saj se znaka razlikujeta le v rahlem barvnem odtenku. Ekokruhek Miha Krejan ima v Trzinu ekološki mlin, za sosednjimi vrati pa ekološko pekarno in majhno trgovinico Vsa žita dobi od slovenskega ekokmeta iz Prekmurja, enega redkih, ki se preživljajo z ekološko pridelavo žit. Slovensko komponento svojega posla zelo poudarja. Ekološko in etnološko gresta po njegovem z roko v roki. Ob mlinu in pekarni razvija tudi dopolnilne dejavnosti, kot so gostinstvo in šola peke kruha. Nasploh se zdi, da gre za nekakšnega kruhovskega guruja. Razočaran je nad tem, da je za večino potrošnikov objekt poželenja še vedno beli kruh. "Belo moko že zadnjih 50 let vsi častijo kot boga," je pojasnil, čeprav nima beli kruh zaradi načina pridelave moke skoraj nikakršne hranilne vrednosti. "Ti kruhi pa so polnovredni. Gre za to, da se kruh uživa kot samostojna jed." Posel mu za zdaj uspeva toliko, da "držijo glavo nad vodo". A to je še vedno bolje kot na začetku. "Prvo leto nismo nič prodali, smo bili izjemni reveži." A obetajo se mu še boljši časi. "Šolstvo se je začelo prebujati. Javne razpise bodo prikrojili. Deset odstotkov pri javnih naročilih bo namenjenih zdravi hrani." Do zdaj seveda na javnih razpisih zaradi cene, ki je kar približno štirikrat višja od cen najcenejših ponudnikov, niso bili konkurenčni. Površno gledanje skozi ceno je po njegovem krivično. "Našo štručko lahko poješ skoraj samo ali pa le z jabolkom, beli kruh pa moramo za hranilnost mazati in oblagati z različnimi dodatki." Opozoril je tudi, da vsak kruh s semeni še ni polnozrnat, polnovreden kruh. Zanj mora biti moka zmleta iz celega zrnja, končni izdelek pa je neizogibno zbit in težak kos kruha. Med hedonizmom in samodisciplino Docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Tanja Kamin, preučevalka družbenih vidikov zdravega življenja Kakšen je tipičen sodobni ekopotrošnik? Skuša delati ustrezne kompromise, tako da ne posega preveč v svoj vsakdanjik in svoje življenjske navade, hkrati pa razmišlja, da bi s svojim načinom življenja pustil čim manj za okolje škodljivih, ekološko negativnih odtisov. Skozi ekopotrošnjo se kaže tudi individualizacija skrbi za okolje. To pomeni, da se težave, ki bi jih morali reševati celostno in na sistemski ravni, skušajo reševati partikularno, pogosto kar na ravni zasebne potrošnje. Torej ne gre za reševanje temeljnih vprašanj, ampak lahko celo za vzdrževanje statusa quo oziroma za neke drobne simbolične spremembe, ki pa največjih negativnih posledic oziroma vzrokov niti ne odpravijo zares. Koliko je potrošnik pripravljen preplačati izdelek, ker na njem piše eko ali bio? Raziskave kažejo, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za ekološko primernejši izdelek, zlasti če meni, da ima neposreden vpliv na njegovo zdravje. Pripravljen je vložiti nekaj več denarja, ker verjame, da je tak izdelek mogoče ne bolj koristen, zagotovo pa manj škodljiv za njegovo zdravje. Tako namreč kupuje poleg osnovnega izdelka še dodano vrednost, na primer zdravje, boljši zrak, lepšo prihodnost ipd. Zdravje je postalo ena od najvišjih vrednot. To pa s pridom izkoriščajo tudi nekateri proizvajalci in izrabljajo "trendy" eko in bio nazive. Z zelenimi trditvami se potrošniki nemalokrat zavajajo. Na primer s tem, da gre za "naravni izdelek", pri čemer ne moremo natančno ugotoviti, kaj to naravno sploh pomeni. Proizvajalci vedo, da se lahko z različnimi zelenimi trditvami bolje diferencirajo na trgu in s tem pridobivajo konkurenčno prednost zaradi nepopolnega predstavljanja resnice, hkrati pa tako izničujejo prizadevanja tistih podjetij, ki res skušajo proizvajati po strogih pravilih za pridobitev "eko" nazivov. Kako so se razvijale "zelene trditve"? Zelene trditve niso tako nove, le včasih so bile bolj vezane na kontekst tradicije. "Naravna" pridelava je imela bolj nostalgičen pridih, pri čemer so bile poudarjene tradicionalne vrednote, življenje v manjših skupnostih, družinske vezi ... Zelene trditve so tudi izraz politizacije potrošnje, ki prav tako ni ravno nov pojav. V Ameriki so se že na začetku 20. stoletja pojavili pozivi k bojkotu proizvajalcev, ki neki skupnosti niso hkrati ponujali tudi dela. Ta politizacija potrošnje in politično korektna potrošnja sta bili pogosto vezani na širšo družbeno odgovornost, ki naj bi se udejanjala tudi skozi potrošnjo. V smislu: kot posameznik, kot potrošnik imaš moč vplivati na dogodke v svoji lokalni skupnosti, pa tudi na svetovne usmeritve. Kolikšen delež deklarativnih ekonavdušencev svoje besede udejanja v praksi? Za popolnoma ekološko življenje je danes potrebno zelo veliko discipline in odrekanja. Če bi hoteli na vseh ravneh razmišljati o svojih ekoprispevkih, bi morali biti zelo natančni in dosledni. Pri večini ekopotrošnikov gre za sprejemanje kompromisov, pogosto tudi zgolj za simbolična dejanja. Razmišljanje v smislu: na tem področju bom deloval ekološko, zato mi na drugem ni treba. Podobno kot pri zdravem prehranjevanju gre tudi pri "ekoživljenju" za nihanje med hedonizmom in samodisciplino. Gre za lovljenje ravnotežja med slabim in dobrim, med družbeno zaželenim in družbeno nezaželenim ... Kakšen odnos ekonavdušenec vzpostavlja do "nevernikov"? Ekologija je lahko huda ideologija. Lahko postane nova vera, ki producira pripadnike in odpadnike, dobre in slabe. V tako črno-belem sistemu lahko ekologija postane orodje za udejanjanje zelo specifičnih interesov, lahko govorimo tudi o zelo profitno naravnanih interesih peščice. Je ekopotrošnja privilegij bogatih? Kar zadeva prehrano, so raziskave pokazale, da obstaja neprijeten občutek pri ljudeh, ki se zavedajo, da so nekateri izdelki boljši, bolj zdravi, bolj ekološki, hkrati pa si teh izdelkov ne morejo privoščiti in morajo posegati po izdelkih, ki za manj denarja napolnijo več želodcev. Cena je zelo je pomembno merilo pri nakupovanju hrane za vedno več ljudi. Ekopotrošnja pa je navadno dražja. Zato lahko postane tudi statusni simbol in ne le znak načina življenja in naprednega razmišljanja. Tedaj je ekopotrošnja deloma lahko tudi znakovna igra tistih, ki si to lahko privoščijo. Ljudje, ki razmišljajo o vsakem evru, ki ga potrošijo, da preživijo mesec ... da bi njim trkali na vest, kako nezdravo in neekološko živijo, je res sporno. x!x Ekomarket Duško Petrović je svojo prvo trgovino (bolj trgovinico) z ekološko rastlinsko hrano odprl daljnega leta 1989 "Razlog je bil ta, da sem hotel poskrbeti zase, saj sem vegetarijanec že od leta 1977, čeprav se to ne vidi (res se ne, op. a.). Takrat je šlo bolj za preživetje, zdaj pa je to postalo posel. Ampak vodilo je ostalo." Sprejel me je v svojem prvem ekološkem supermarketu, ki ga je ne tako davno odprl v ljubljanskem BTC-ju. Prodaja približno tri tisoč različnih izdelkov, še vedno nekajkrat manj kot v večjih trgovskih centrih. "To je moja osebna izbira. Večino stvari prej poskusim." Imajo tudi že svojo blagovno znamko, ki jo počasi uvajajo. Na klasično vprašanje o višjih cenah izdelkov je odvrnil, da se mu zdi to povsem zgrešena primerjava, "ker ne primerjamo jabolk in jabolk. Že način pridelave ni enak. Postopek mora biti tak, da bolj ohranja lastnosti živil. Pri konvencionalni predelavi jih briga izključno cena. Zadostiti morajo samo trem merilom. Da je živilo zdravo, kar se pri nas pojmuje kot mikrobiološko in organoleptično neoporečno in nima ostankov pesticidov in težkih kovin nad dovoljeno mejo. Kadar je cilj zadostiti samo tem merilom, mnogokrat od živila ne ostane dosti. Lahko samo škrob. Totalno nevredna zadeva. Da o aditivih, največkrat nepotrebnih, sploh ne govorim. Izdelki preprosto niso enaki. Kakovost je neprimerljiva." Pojasnil je, da je razlika v ceni celo večja od največkrat omenjenih 30 do 40 odstotkov. "Za toliko so dražje surovine." A večina njihovih kupcev si to nekoliko laže privošči. "Populacija, ki kupuje pri nas, bistveno manj kadi, se manj drogira, bistveno manj pije (to se kaže tudi v prodaji ekoloških vin, ki, kot pravi, ne gredo dobro v promet), bistveno bolj športno živi kot navaden potrošnik v navadnem supermarketu." Vrsta pri blagajni ni nič nenavadnega. Ob petkih in sobotah naj bi bila prava norišnica. "Do tu stojijo," je pokazal na točko nekaj metrov od blagajne. "Zadeva je trenutno 'in' in po mojem bo tako tudi ostalo. Ekološki izdelki so najboljša delikatesa, ker imajo najboljši okus. Ko zbiraš najboljše sestavine, prideš do ekološkega izdelka." Ekokmetija Silva in Stane Studen imata ekološko kmetijo v neposredni bližini Ljubljane že več kot deset let, uradni certifikat pa sta pridobila med prvimi Sta ena redkih kmetov, usmerjenih v pridelavo ekozelenjave, čeprav so za to področje subvencije med najvišjimi. Že deset let svoje pridelke prodajata na tržnici, v zadnjem času pa zalagata tudi nekatere vegetarijanske restavracije, prav tako sta zadovoljna s sodelovanjem z Mercatorjem. "Na začetku, ko smo prodajali na Ribjem trgu pri Ljubljanici, smo bili kot klošarji. Potem smo dobili lokacijo na tržnici in zdaj gre kar dobro," je povedala gospa Silva. Tudi s sosedi se zdaj razumeta. "S sosedi je čisto v redu, na začetku je bila pa vsa vas čudna. Da je to nemogoče, da se norca delaš, skoraj smo bili nezaželeni." Ob obisku njune kmetije je nekoliko zmotila bližina ljubljanske obvoznice, ki je od njiv oddaljena kakega pol kilometra. "Bližina obvoznice moti marsikoga. A obvoznica je vkopana, okoli ni težke industrije. Analiza zemlje ne pokaže nobenih težkih kovin. Moti pa nas, ker se Ljubljana širi," je dejala gospa Silva. Gospod Stane se je večino časa držal bolj ob strani, na vprašanje, koliko prihrani, ker ne kupuje pesticidov in mineralnih gnojil, pa je odvrnil: "Nimam pojma, koliko stanejo te stvari." Cen za "te stvari" ni videl že deset let. A ga to ne skrbi. "Dobiček je večji." Četudi ne uporabljata pesticidov in druge kemične zaščite, letina še nikoli ni povsem zatajila, je povedala gospa Silva. "Davek pa je treba plačati. Vsako leto kakšen pridelek vzame slana ali kaj takega." Staš Zgonik

hvala free, za pomoč bralcem

POSREDUJEM naprej....... Zelo zanimiv članek, ki mu verjamem in upam, da boste prebrali do konca, čeprav je dolg, vendar je vredno upoštevat te nasvete, če mislite na svojo prihodnost in svoje zdravje, Vem, da ste ze dosti slisali o naravni kozmetiki in kako je lahko kozmetika skodljiva, a spodaj lahko preberete se malo vec o tem in na kaj morate paziti. pretresljiv članek o škodljivosti kozmetike. Govori o kozmetiki, kako se zastrupljamo z njo. Na kratko povedano, govori o tem, da je večina kozmetike ala Loreal, Garnier, Revlon, Estee Lauder, Proctor& Gamle ... nevarna zdravju. Niti petina kemikalij v kozmetiki namreč ni testirana v neodvisnih ustanovah, proizvajalci vztrajajo, da takšno testiranje ni nujno. Kljub prošnjam nevladnih organizacij, naj se prostovoljno odpovejo uporabi snovi, za katere vemo, da povzročajo raka, veliki kozmetični koncerni tega nočejo storiti. Množična občila živijo samo od kapitala multinacionalk, zato se jim ne želijo zameriti, potrošniku pa tako niti na misel ne pride, da bi se moral v opisano problematiko poglobiti. Avtorica pravi še, da se ljudje vedno bolj zavedajo zdrave prehrane, vendar bi morali biti pri kozmetiki celo bolj previdni, saj je za varnost hrane poskrbljeno (zakonsko) veliko bolj kot za varnost kozmetike, ki pa kot vemo se vsrkava v telo, kri ... In še najbolj škodljive sestavine v kozmetiki. ftalati (skriti pod parfum, fragrances), parabeni, policiklične mošusne spojine, derivati PEG, fluor... - Ste vedeli, da je za kozmetiko dovolj 1% naravnih sestavin in se zato formalno lahko razglasi za naravno?- da se vsako leto za 'naravno' deklarirano kozmetiko porabi 100.000 ton kemikalij? Koliko gre šele v tisto, ki nima oznake, da je naravna. Torej nima niti enega potrebnega procenta naravnih sestavin.- da se dejansko 60% kemije vsrka v kozo iz kozmetike (ja, obstajajo dokazane raziskave) - da lahko ženske v povprečju v enem letu absorbirajo tudi 2kg kemikalij iz svoje kozmetike? Sploh tiste, ki redno in na veliko uporabljajo losijone za telo (gelov za tuširanje, šamponov, krem, pudrov...) Nekateri proizvajalci uporabljajo zelo zanimive razlage: >>Ponujamo izdelke, ki so naravni toliko, kolikor je v današnjem času mogoče<<. Pisati pa bi moralo: >>Ponujamo izdelke, ki so naravni toliko, da je to še vedno dobičkonosno.<< Danes več kot 50 blagovnih znamk ponuja 100% naravne izdelke in s tem dokazuje, da se to še kako da. Le apetite po dobičkih je treba zmanjšati. BDIH je certifikat za naravno kozmetiko , ki mora zpolnjevati naslednje kriterije: - uporaba naravnih rastlinskih surovin, pretežno iz certificirane ekološke pridelave ali kontroliranega nabiranja divje rastočih rastlin - testiranje na živalih ni dovoljeno - surovine, ki so na trgu od leta 1998, se lahko uporabljajo le, če niso testirane na živalih - uporaba anorganskih soli ali mineralnih surovin je načeloma prepovedana, razen specificiranih izjem - uporaba ekstrahiranih naravnih surovin skozi procese hidrolize, hidrogenizacije, esterifikacije, transesterifikacije je strogo regulirana - prepovedana je uporaba sintetiziranih barvil, dišav, etoksiliziranih surovin, silikonov, parafina in drugih naftnih derivatov - za zagotavljanje varnosti izdelkov je dovoljena uporaba naravnih konzervansov ter omejena količina naravnim identičnih konzervansov, kot so: benzoid acid (benzojska kislina), salicil acid (salicilna islina), sorbic acid (sorbinska kislina) in njihove soli ter benzyl alkohol (benzilni alkohol) - obsevanje izdelkov ni dovoljeno - uporaba gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena - proizvodni proces mora biti prijazen do okolja - embalaža mora biti iz okolju prijaznih materialov Certifikat BDIH ima že več kot 40 blagovnih znamk. Navajamo le tiste, ki jih lahko najdete v naših trgovinah (po abecednem vrstnem redu): -Avalon Organics-Bergland-Dr. Hauschka-Lavere-Lavera-Logona-Primavera-Sante-Maharishi Ayurveda-Martina Gebhardt-Organic Pharmacy-Urtekram-Weleda http://www.kontrollierte-naturkosmetik.de/...l_cosmetics.htm <http://www.kontrollierte-naturkosmetik.de/e/producer_natural_cosmetics.htm> link do seznama vseh priznanih naravnih blagovnih znamk! POZOR!!!! nekaj sestavinsko najslabših znamk. Dark & Lovely, L'Oréal, Clairol, Procter & Gamble, Revlon, Garnier. Biotherm, L'Occitane, Banana Boat, Coppertone, Nivea, Estée Lauder, Avon Otroška olja vsebujejo paraffinum liquidum (derivat nafte) in samo izgleda kot olje!!!! Približno polovica strupov v telo ne pride skozi usta, ampak skozi kožo. Kožo negujemo z nafto, zobe umivamo s esticidi, Večini ljudi, ki želi živeti zdravo, ni vseeno, kaj pojedo. Vendar je to le prvi korak. Približno polovica strupov v telo ne pride skozi usta, temveč skozi kožo. Razni pesticidi, fungicidi ali insekticidi, ki se jim v solati skušamo izogniti, se namreč skrivajo v kozmetičnih izdelkih in čistilih, ki jih običajno uporabljamo, opozarja Sanja Lončar. Povzetek njenega predavanja na to temo, s katerim se sicer v celoti ne strinja, je pred kratkim kot blisk zaokrožil po spletu. Deklaracije na kozmetičnih izdelkih s prostim očesom večkrat niti ne moremo prebrati, pa tudi, če jih, ne razumemo kaj dosti. "Edino na kozmetičnih izdelkih je dovoljeno, da sestavine niso napisane v našem maternem jeziku, pač pa uporabljajo strokovne izraze. Zato je verjetnost, da boste razumeli, kaj ste kupili, minimalna." Pa vendar, na kaj moramo biti pozorni? "Če se seznam začne s parafinum liquidum, vazelinum ali petroleum, je osnova izdelka nafta oziroma naftni derivat. Proti koncu seznama so pogosto omenjeni konzervansi parabeni, ki kremam dajejo obstojnost, vse več nevladnih organizacij in neodvisnih raziskovalcev pa svari, da pri človeku lahko povzročajo hormonske motnje. Vmes bo na deklaraciji morda z velikimi črkami napisano PEG. To pomeni, da izdelek vsebuje snovi, ki močno pospešujejo vpijanje v kožo in naše telo pripravijo do tega, da lahko še nekaj časa po uporabi skozi kožo spusti tudi razne patogene snovi, ki jih sicer ne bi." Nafte torej ne priporočate za nego telesa? "Zagotovo bolj koristi avtomobilom kot človeku. (smeh) Maščoba je bila v kozmetiki vedno prisotna, nafta pa je veliko cenejša kot jojobino ali avokadovo olje. Vendar je to mrtva maščoba, ki ne hrani kože kot naravna olja. V kozmetiki najdete še veliko nevarnejših snovi, na primer ftalate, za katere vemo, da poškodujejo jetra, vplivajo na zarodek ... V Nemčiji so bili nekaj časa že prepovedani, pod pritiski industrije pa so jih ponovno dovolili. Na deklaracijah so najpogosteje skriti v besedi parfum, ki pa je poslovna skrivnost, zato njegove formule ni potrebno napisati. V neodvisnih laboratorijih so ugotovili, da ftalate, ki podaljšujejo obstojnost dišav, lakov in drugih spojih, vsebuje 75 odstotkov kozmetičnih izdelkov. Policiklične mošusne spojine, ki so repovedane, na neodvisnih testih še vedno najdejo tudi v najbolj znanih blagovnih znamkah." Koliko denarja se obrača v kozmetični industriji? "Kozmetično industrijo vsi pustijo pri miru, saj je dolgo veljalo, da ti izdelki ne morejo prodreti v telo. Zadnjih deset, dvajset let sicer ugotavljamo, da to ne drži, ampak ta osnovna predpostavka je še vedno v veljavi, drugače bi morala biti zakonodaja popolnoma drugačna. Če koža nič ne vpije, potem se milijardni biznis vrti okrog larifari vzdrževanja mrtvih celic povrhnjice. Če pa snovi pridejo globlje, do živih celic, ni več ovir, da ne gredo tudi v kri in limfo." To nevarno igro pa financira potrošnik ... "Stroški za reklamo velikih blagovnih znamk se gibljejo med 20 in 30 odstotki, nekateri prenesejo celo do 50 odstotkov. Če temu dodate še 30 ali 40 odstotkov marže in davke, pomeni, da je dejanska vrednost izdelka do deset odstotkov cene, ki ste jo plačali. To se proizvajalcem splača le v primeru, če uporabljajo poceni sintetične surovine. Naravni izdelki, pri katerih je cena proizvodnje bistveno višja, nikoli ne bodo tako poznani, ker si ne morejo privoščiti oglaševanja, niti velikega obsega proizvodnje." Koliko naravnih izdelkov je mogoče najti v trgovinah? "Nekaj odstotkov.Še pred nekaj leti jih pri nas sploh ni bilo mogoče dobiti, zdaj pa je na tržišču okrog 15 blagovnih znamk, ki imajo certifikat, da so naravne in dosegajo zelo dobre rezultate na neodvisnih testih." Največja laž krem proti celulitu? x!x "Prva je že ta, da je celulit nekaj nenaravnega, zaradi česar bi morali biti sami sebi nevšečni. Struktura ženske kože je za razliko od moške taka, da ga ustvarja. Lastnik nekega kozmetičnega koncerna je dejal: 'Prepričaj žensko, da je grda, in prodal ji boš lahko vse.' V reklamah za kreme proti celulitu nastopajo trinajstletnice, saj že pri petnajstletnicah ne najdeš več nog brez celulita. Nekvalitetna hrana situacijo še poslabšuje. Ti izdelki vsebujejo močne diuretike, ki odvajajo vodo iz tkiv. Ker je večina ljudi kronično dehidriranih, lahko pride do velike poškodbe celic. Popolnoma naravna snov, ki čisti toksine iz telesa, je na primer brezovo olje. Ampak le pod pogojem, da smo dobro hidrirani in ne mislimo, da se bomo enajst mesecev smetili, potem pa v nekaj dneh vse pospravili. Kaj pa je v kremah za sončenje? x!x "Pri kremah za sončenje določene snovi prodrejo v kožo in tam ustvarijo kemično reakcijo. Ampak včasih smo uporabljali kreme s faktorjem 2, 4 ali 6, danes pa s faktorjem 40. Visoki zaščitni faktorji so kemično manj stabilni in zato nova sredstva vsebujejo tudi več konzervansov in drugih pomožnih snovi. Veliko bolj inteligentna zaščita so kreme na osnovi titanium dioksida, ki na koži naredi zaščitni sloj, ki deluje kot ogledalo. Vendar se te kreme ne vpijajo v kožo, kar ljudem ni všeč. Zato nekateri proizvajalci z nanotehnologijo razbijejo titanium dioksid na majhne delce, ki se vpijejo v kožo. Vendar so te kreme koži prijazne le, če ostanejo na površini." Omenili ste nanotehnologijo. Kako deluje? x!x "Učinki nanotehnologije še niso podrobneje raziskani, čeprav nekateri svarijo, da gre za veliko nevarnost, podobno kot pri genski tehnologiji. Okrog 2000 kozmetičnih izdelkov naj bi bilo že proizvedeno s pomočjo te tehnologije, vendar ne vemo, katerih. V Sloveniji ni niti ene aparature, ki bi lahko ugotovila prisotnost nano delcev. Če je po zakonu dovoljeno, da uporabite en gram strupa na enoto, je to prej pomenilo deset ali sto molekul. Zdaj pa z nano tehnologijo iz sto naredijo sto bilijonov molekul, ki pa še vedno tehtajo le 1 g." Depilacijske kreme ..."... so posebno poglavje človeške neumnosti. Zanimivo, koliko žensk jih uporablja, pa se nikoli ne vprašajo, kakšna mora biti kemikalija, ki v treh minutah stopi dlako. Dejansko gre za kemijo, ki spremeni strukturo dlake, s tem pa močno spremeni pH kože. Koža ni naš okras. Koža je naš največji obrambni mehanizem, naša barikada. Narava je s pH-jem kože preprečila , da bi razni patogeni organizmi prišli v telo. Mi pa v imenu lepote ta pH spreminjamo. Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu deodorantov? x!x "Pri deodorantih so ljudje že postali pozorni, da ne vsebujejo aluminijevih soli. Bistvo ni v tej ali oni spojini, temveč v principu delovanja. Če nek proizvajalec zagotavlja, da se ob uporabi antirespiranta ne bomo spotili 24 ur, je ne glede na to, kako je to dosegel, preprečil naravno funkcijo kože. Potenje je naraven način uravnavanja telesne temperature in najhitrejši način, da se telo znebi strupov. Prejšnjo službo sem zapustila, ko nas je direktor neke velike korporacije učil, kako moramo v Slovencih vzbuditi občutek, da jim bo zelo nerodno, če se spotijo. Raziskava je pokazala, da nam pred desetimi leti ni bilo preveč nerodno, če smo se prepotili. Očitno je bil marketing uspešen, saj nam danes je." Zobnim pastam nekateri pripisujejo grozljive posledice, celo vpliv na inteligenčni kvocient. x!x "Pri zobnih pastah prihaja na dan vse več svaril o škodljivih stranskih učinkih fluora. V knjigi Clean to Death (Čisti do konca) najdete podatek da lahko štiriletni otrok umre od zastrupitve, če zaužije polovico tube zobne paste, ki vsebuje 1500 ppm fluora. V zadnjih letih je tudi vse več stomatologov, ki svarijo pred fluorom. Sluznica je zagotovo zelo prepustna in moramo biti pozorni, kaj dajemo v usta. Zagotovo v svojih ustih ne želimo konzervansov kot so parabeni in pesticidov, kot je triclosan." Ko poslušamo te stvari, se nam v nekem trenutku zazdi, da je vsega preveč... "Prav to s pridom izkorišča kozmetična industrija, ki pravi, da bi bili že vsi mrtvi, če bi bilo vse to res. Težava je v tem, da vsaka stvar prispeva po malo. Naše težave z zdravjem pa so na koncu seštevek vseh teh 'nenevarnih' snovi. Američani so izračunali, da povprečna ženska uporablja devet kozmetičnih izdelkov in tako prihaja v stik z 196 kemikalijami dnevno. Zobna pasta, milo, šampon, krema, detergent za pomivanje posode ... To je že pet izdelkov, pa se še našminkali nismo." Če na deklaraciji namesto zapletenih sestavin preberemo, da izdelek vsebuje na primer izvlečke kamilice ali mandljevo olje, smo torej na dobri poti ... "Da, vendar moramo vedeti, da gre pri mnogih izdelkih, ki jih promovirajo kot naravne, za zavajanje. Zakonodajalec namreč ni definiral, kaj v kozmetiki pomeni beseda naravno. Za neko milo lahko napišejo, da je naravno, že če vsebuje nekaj odstotkov naravnih snovi. Zato je najenostavneje, da iščemo izdelke, ki so jih certificirale neodvisne ustanove in nosijo certifikat BIO, EKO ali BDIH. Informacije o tem lahko najdete tudi na naši spletni strani. Tudi nekatere blagovne znamke, ki svoj image gradijo na tem, da izdelujejo naravno kozmetiko, imajo v svojem repertoarju le nekaj takih izdelkov, ko pa kupite njihovo kremo za petdeset evrov, boste v njej našli le malo naravnih sestavin. Prav tako kot v kozmetiki za otroke, ki je včasih veljala za bolj blago." LP