Ko se naslanjamo na Sokratovo trditev, da ob smrti pride do ločitve telesa in duše, lahko logično sklepamo, da se dejavnosti, ki so značilne za telo (telesne dejavnosti), ločijo od duše in jo tako pustijo v nekakšnem mirujočem stanju. Na tem mestu se ponovno Platonova teorija odmakne. V zagovoru Sokrat ponudi rešitev za nesmrtnost duše. To je tista aktivnost, ki jo v sebi nosi edino pravi filozof. Pri tem dejanju, že na začetku dialoga pošlje sporočilo Euenu, da je v smrti rešitev. Njegova druščina se ob tem zgrozi, saj je namigovanje na samomor nekaj absurdnega. Sokrat jim razloži, da ne želi povedati, da je samomor dober, ampak da si vsak filozof želi smrti, saj je v njej skrita odrešitev. Kljub temu, da samomor ni dovoljen ga Platon dovoljuje v treh izjemnih (nujnih, neizogibnih) primerih: - kadar država obsodi človeka na smrt (kot v primeru Sokrata) - če je človek na smrt bolan in mu ni več moč pomagati na kakršen koli način (v tej tezi se pojavi ideja evtanazije) - kadar leži na plečih človeka sramota, ki mu zastruplja življenje Platon se v tem primeru sklicuje na nujnost. V prvem primeru je nujnost zunanja, v drugem in tretjem pa je notranja. Če se ponovno vrnemo na aktivnosti duše v razmerju filozof – navaden človek, se aktivnosti filozofove duše ločijo po tem, da se duša ne dovoli preslepiti željam telesa. Filozof nima želje po materialnih dobrinah ali po kakršnih koli bioloških potrebah (hrana, pijača, spolnost…). Hkrati tudi zavrača potrebo po vidu, sluhu, vonju, tipu in ostalih čutilih. S tem nekako ovrže Platonovo idejo bivajočega kot čutne stvari. Saj se po smrti ne bo nič od tega ohranilo, zgolj čisti razum. Vendar pa lahko razberemo, da Platon nakaže, da vse želje in razna poželenja izvirajo iz duše, njihovo uresničevanje pa se dogaja v telesu in zaradi telesa.