Kabalist

Naj malce posežem v razprave. Saj vem, skačem v besedo. A to ni moj namen. O Bogu je težko filozofirati. Bog je vedno, je vse in je povsod. Vse je del Boga, je od Boga in je za Boga. Ker je Bog neskončen, je človek v svoji končnosti sposoben dojemanja in spoznanja samo dela te neskončnosti. še vedno pa ostane neskončni del neskončnosti nedosegljiv. Vse interpretacije kaj je in kaj ni Bog so poskus končnega, da pridobi zaklad neskončnega. To pa ne gre. V najboljšem primeru se približaš Bogu tako, da si. Dokler pa nisi, si zelo, zelo daleč od Boga. Pravzaprav za bližino Boga ne potrebuješ iti kam daleč. Samo bodi tukaj in sedaj. Nobeno jokanje, petje ali zadevanje ne pomagajo. Niti knjige, dogme ali veroizpovedi niso pomembne. Pomembno je samo, da si tukaj, da si zdaj in da si zgolj ti sam(-a). Vsakdo je sam sebi najboljši odrešenik in vodnik. Lahkose strinjamo z A. Crowleyem: "Vsak moški in vsaka ženska je zvezda."

Niti ni nujno. Pravzaprav v večini primerov to sploh ne drži. Prehlada vedno ne dobiš zato, ker si velikodušen do drugih, ampak preprosto zato, ker si se pač nalezel, morebiti nisi imel jakne zase (nekoga na gobec in mu jo iztrgati iz rok ni ravno optimalna rešitev). Bolezni so dve vsri - ene so posledica psihosomatskih dogajanja, druge pa so čisto organskega izvora. Štrafa te, ker si se pač nahajal na nekem mestu in te sreča povzročitelj bolezni - kakšen škratek virus ali stric bacil.

Kljkuč je dati, a nič zahtevati za povračilo. In to ne na verbalni ravni, temveč z načinom darovanja.

Fora je, da gre za darovanje in darovanje, ne pa sprejemanje. Na določeni točki gre tudi to - vzajemno darovanje. A potem odpadejo vse te fore, na katere se veže popularna duhovitnost.

Ja, se lahko strinjam. Pogrešati nekoga (ali nekaj) ima svoje korenine v sebičnosti, prilaščanju. Pogrešanja se je treba odvaditi z osvoboditvijo od suženjstva odvisnosti od stvari in ljudi. To pa je jebeno (oprostite izrazu) težko. Najprej je treba spoznati vzroke pojavnosti, se naučiti, kako obvladovati te vzroke in šele potem je možno spremeniti te vzroke. Trening nenavezanosti je zahtevna stvar in velika večina duhovnežev išče zgolj ovinek okoli tega. Vsaj 90 % vseh, ki se gredo duhovnost, iščejo predvsem izgovore za svoje neujemanje z realnostjo okoli sebe. Krivce iščejo okoli sebe, ne v sebi. Če pa že najdejo vzrok v sebi, to storijo na deklarativni ravni, nikakor pa se ne spremenijo v svoji biti. Razni angeli ipd. krama so samo poskus izogibanja, ne pa reševanja. Osnova velikega dela duhovnosti je veščina samoprevare. Z branjem pisem tega foruma opažam veliko tega. Neverjetno, na kakšne načine ljudje iščejo bližnjice iz zagat! Kakšne vse veličlastne besede uporabljajo za beg od sebe. A od sebe ne moreš pobegniti. Svoj osebni pekel moraš spoznati, če želiš naprej. V tem peklu pa ni stričkov z brado ali tetic z več rokami. Ne! Samo ogled lastnih malusov in škode, katero smo vede ali nevede povzročili svetu okoli sebe. Mnogi belbetajo o ljubezni. A kakšni? Zgolj o ljubezni atrakcije, sprejemanju tujega in zahtevanje vzajemnosti. Ne, ljubezen je darovanje, ne jemanje. A kako boš dajal, če ne veš, kaj moraš dajati?

Dejstva pa kažejo nasprotno. Tako je pač ... pojavi se sposoben človek, kateremu sledijo manj sposobni in ti potem za prikrivanje lastnih slabosti uporabijo vrline sposobnega. Povsod je tako. Imaš pravico do tega. Najbrž se nikoli nisi ukvarjaj s kakšnim znanstvenim delom, a najbrž tudi nisi prebral kaj veliko poljudnoznanstvenih revij. Govoriš kar tako na pamet. Znanosti ni namenjena vloga razprave o tem, če bog je ali ni. Znanost razsikuje pojavni svet in njegovo zgodovino na osnovi zbiranja in obdelovanja podatzkov, ki postanejo znanstvene informacije. Recimo ZGodovina filozofije bi ti dala nekaj zanimivih vpogledov v to, kako sploh deluje človeško iskanje bistva stvarstva.

Čas je zgolj ena od dimenzij, pravzaprav eno od gibal božjega razodevanja. Občutek preteklosti, sedanjosti in prihodnosti pričarajo možgani, oziroma omejitev razuma.

Želje ... to je človekovo odzivanje na okolje. Želje so pravzaprav zavestna nadgradnja nagonov (preživetje, ohranitev vrste ipd.).Želje so v osnovi nepopolne, ker izhajajo iz nepopolnega razumevanja, do katerega privede končna omejitev razuma.

Vsi ti grehi so posledica človekovega pomanjkanja pozornosti. Pozornost prinaša prepoznavanje, ki je temelj modrosti, a modrost je pot do ljubezni. Samo z ljubeznijo, modrostjo in pozornostjo lahko človek vzpostavi neposredni stik z Bogom, da se polno zaveda, da se skozi njega (njo) pretaka božja namera. V Bibliji piše: "Tvoja, ne moja volja naj se zgodi." To je stavek, ki natančno pove, kakšen odnos je treba imeti do sveta okoli sebe in tudi do samega sebe. Kakor hitro pa človek svojo voljo in svoj biloški položaj postavi na piadestal božanstva, se zaradi njegove končnosti rodijo grehi. Vsak greh je posledica neznanja, oziroma lažnega občutka znanja. Proti grehu se ne borimo s pridiganjem, temveč ozaveščanjem in razvojem osebne prozornosti za božji vpliv. Bog je neskončno veliko vse, a človek je neskončno majhno vse. A človek hoče biti velik in zato se rdoi grešnost, katere posledica je omejevanje sebe in drugih.

Nobena romantična vera ne more zamenjati antropoloških raziskav. Obstaja nešteto dokazov o animalistični prareligiji, ki je zatem evulirala v različne religije. Ta razvoj je bil tesno vezan na geografske, klimatološke in naselitvene okoliščine. Kljub navidezni različnosti imata Hinduizem in staroegiptovska religija veliko podobnosti, ki izhajajo iz animalistične preteklosti. Še danes so v odmaknjeni divjini plemena, ki gojijo to prareligijo (v skladu z lokalnimi okoliščinami). S pojavom velikih urbanih središč se pojavijo tudi svečeniki-kralji ob podpori panteona božanstev (pravzaprav izvršnih sil božje navzočnosti). V Egiptu so ti "neteru" imeli stilizirano podobo svojih animalističnih prednikov. Sčasoma se je pojavil vse pomembnejši "glavni" bog, ki kasneje postane edini Bog. To se je dogajalo z razvojem človeške zavesti in zlasti razvojem razuma, ki magično naravo "spreminja" v sistem, kjer ima vsaka posledica nek vzrok, ki ni nujno delo "duhov prednikov". Predlagam ti branje kakšne knjige o tem, saj ti na tem mestu ne morem razlagati vsebine nekaj knjig. Sicer pa ... itak nima smisla, saj imaš svojo fiksno vero, a z verovanjem ne moreš imeti logične in enakovredne razprave. Nekdo, ki trdno verjame v šestdnevo ustvarjenje, s tem se ne moreš rapravljati o milijone let trajajočem razvoju življenja. Jezusovo učenje je verovanje, ne pa razumevanje. Ne mešaj religije z razumom. Naloga religije ni razumevanje sveta. To nalogo ima znanost, ki je edina sposobna opisati fizični svet okoli nas. Žal pa religija še vedno hoče živeti v sferi objektivnega, a njena naloga je sfera subjektivnega. Kabala napr. priznava razvoj animalističnega politeizma v abstraktni monoteizem, ker to v ničemer ne nasprotuje vseprisotnemu Bogu. Človeška zavest se je v teh tisočletjih razvila in vedno šla zgolj naprej. V tem razvoju se je zgodilo tudi to, da se je Bog razkril do te mere, da se ga/jo zavedamo. Jezus je samo eden od mnogih, ki so dosegli določen osebnostni razvoj in so bili sposobni to prenesti na druge. Iz Jzusa pa so iz človeškega sina (ben ha'adam) naredili božjega sina (ben ha'elohim) šele proti koncu Starega Rima. A ker so telebajski Nikeje pozabili na hebrejščino, so še naprej veselo pisali ben ha'adam. Primerjaj ekumenski in hebrejski original! začetniki krščanstva so bili silno površni. Saj ne misliš resno! Krščanstvo je samo kopija egiptovske legende, ki je bila takrat precej močno prisotna. Egipčani so si "izmislili" božjo sodbo, božjega sina, deviško mati ipd. Vse to ima korenine v polanimalističnem kultu Diane in preobrazbi boginje Lune v Boginjo Venere, iz hebrejske ama v aimo. Ama je devica, simbol potencialne plodnosti, a aima je mati - dejanska plodnost. To je pot iz semena do žita. faraon je vsako leto na 21. december(najnižjo točko sonca na nebu) posejal žito v obliki človeka in ga potem požel okoli naše velike noči (odvisno od položaja lune, kajti žetev plodnega človeka je bil lunarni praznik, a sejanje je bil solarni praznik). Vse to ima korenine v animalistični prareligiji, kjer je bila luna simbol devištva, potencialnosti, a sonce simbol plodnosti. Jezus in zlasti Sv. Pavel so ta prastara verovanja, ki so del nezavednega, vkomponirali v mit o Jezusu, ki je precej drugačen od resničnega Jezusa - sina človekovega.

Morebiti bi ti priporočal kakšno knjigo, kjer je lepo razloženo. Tvoje pisanje je značilno za ljudi, ki so verni, imajo zdrav razum, a preberejo samo to, kar se sklada z njihovo vero in razumevanjem. Naj podam primer Egipčanov. Egiptovska beseda Neter (Neteru) ne pomeni boga v našem pomenu besede, temveč izvršno silo božjega razodevanja. Njihov panteon je pravzaprav zbor skritih izvršiteljev božje namere. Imeli so najvišjega boga (znova gre za besedo neter) - Ptah, Re, Amon Re ipd., a to ni primerljivo z monoteističnim skritim bogom, temveč gre za evolucijsko stopnjo od animalistične prareligije do sodobne "duhovne ureditve". Faraon Ehnaton je utemeljil prvi pravi monoteizem s pravim bogom-stvarnikom Atonom, ki je po vseh lastnostih prednik židovskega monoteizma (ta je itka mešanica egiptovskega, recimo temu, politeizma in Ehnatonovega monoteizma - mnogo hebrejskih besed je neposredno vezanih na egiptovske besede - napr. Amen, potem je tu Amin Or (bodi luč), ki je podobna egiptovski Amon Re in teh primerov je veliko). Ne smeš niti prezreti obdobja vladavine svečenic, napr. kult Diane. Biblijska Geneza je polna dokazov o razvoju med animalizma do monoteizma. Krščansko čaščenje podobic je korak nazaj, ne naprej. Jezusova pot je v mnogočem podobna Horusovi (skoraj identična ikonografija, pomen v mitologiji ipd. napr. devica Izida je rodila božjega sina Horusa, zraven je celo riba - simbol Jezusa - podobnost je res presenetljiva), pravzaprav so egiptovski "bogovi" podobni krščanskim (in židovskim) angelom in nadangelom. Božja imena, množinska oblika imena Boga in še mnogo drugega dokazuje, da se je monoteizem razvil iz prareligije, ki sploh ni imela pravega boga v sodobnem pomenu te besede. Sodobne raziskave odmaknjenih plemen, ki živijo še v "prakomunizmu" je dober dokaz za to. Kaj pa razni kvaziduhovneži v sbvojih kvaziteorijah trdijo, pa je stvar vere, ne pa znanstvenega razmišljanja. Zgodovina razvoja religije pa sodi v sfero znanosti.

To pa zavisi od tega, kakšen odnos imaš do boga in božjega. POznam verne ljudi, ki pa trpijo ravno zaradi te svoje vere.

Lep opis nastanka zavisti. Morebiti bi lahko dodal, da se sčasoma poleg zavisti pojavi še strah pred izgubo lastnega položaja.

Mnogoboštvo je naslednik animalistične prareligije. Je nujen razvojni korak religije. Monoteizem se je pojavil z Ehnatonovim monoteizmom (Aton). Mnogi razmišljajo, da je ravno Ehnatonov monoteizem prednik židovskega monoteizma. Že sama Geneza kaže visoko stopnjo tega razvoja (imamo besede Elohim, Jehova Elohim ipd., ki kažejo na ta razvoj). Ravno taista Geneza v prvih nekaj poglavjih kaže na razvoj od politeizma, preko Ehnatonovega monoteizma mimo gnostičnega dualizma do pravega monoteizma (čeprav samo enega od mnogih pogledov na svet). Mlce se je treba pozabavati s še kaj več, kot zgolj s tem, zakaj je Adam pojedel tisto jabolko. (Moja mala komična verzija: Bog je Adama izgnal, ker je dovolil, da ga je ženska, zaplejana od hudičebe kače nasrala, naj poje jabolko. Ostal bi pri škrobcu in bi še danes živeli v raju!)