Terezija

ČE JE NEKDO ZMERAJ SLABE VOLJE, JE TO JASNO ZNAMENJE, DA ŽIVI V NASPROTJU S TEM, ZA KAR JE USTVARJEN (DOLOČEN). JOSE Ortega y Gasset, španski filozof IN KAJ MENITE VI, KAKO ODPRAVITI SLABO VOLJO, ŽALOST ... ?

VOJNA SE ZAČNE V NAŠEM SRCU IN TUDI V VAŠEM-ALI NE? Da je to res, sem spoznala, ko sem sedela pod košatim borom in so sončni žarki prodirali skozi krošnjo drevesa ter greli še vedno mrzlo zemljo, katere je sicer bilo zelo malo, a vseeno so iz nje pognale prve bilke spomladanskega cvetja. Okrog mene je bil mir in tišina, le nekaj ptičev je vneto iskalo različne vejice, da si pripravijo gnezdo za nov zarod ….ter luknje, ogromne luknje in rovi, dolgi rovi, razrito kamenje ter ostanki granat in železja, ki so še vedno neme priče, da se je tu, na tem kraju, pred manj kot sto leti dogajalo nekaj strašnega. Tudi takrat je grelo isto sonce kot greje danes, a vendar ni moglo ogreti človečkih src prežetih z grozo, strahom, obupom, nemočjo. Skrili so se pred granatami v luknje in rove, ki so si jih lastnoročno izkopali kot zaklonišča in ko so prišli iz njih, če so sploh prišli, niso več prepoznali kraja, kjer so bili. Vse okrog njih je bil ogenj, dim, ožgano drevje, kupi kamenja, stokanje ranjenih tovarišev, kriki umirajočih – DIH SMRTI. BOJNA ČRTA. TESNOBA V SRCIH. STRAH. »Kdo bo danes preživel ? Ali bo kdo sploh prišel živ iz tega pekla ?« Pogled proti nebu in prošnja nebeški Materi in Očetu. »Sv. Marija, mati božja, prosi za nas….. Gospod usmili se nas….« SVETA GORA in pod njo Soča. KRVAVA SOČA. Kdo ne pozna te gore ? Koliko romarjev je že priromalo k Svetogorski kraljici, nekateri so priromali v večno življenje ? Težko si je vse to predstavljati in vendar si predstavljam, čeprav neposredne vojne, razen takrat, ko so po naši meji in vasi v zadnji vojni vozili tanki, nisem doživela. Zakaj vojna? Zakaj spopadi? Večni zakaj in vendar je odgovor na dlani. Kje se začne vojna in kje spopadi, če ne najprej v človekovi duši, v njegovem srcu, v njegovi glavi ? Kar pomislite malo, ali vam je kaj znano ? Kaj niso prepiri med nami začetki vojne ? Kako se ne moremo pomiriti s svojimi brati, znanci, sorodniki, otroki, sosedi,…? Če se mi ne pomirimo z njimi, kdo pa se bo namesto nas ? Pa naši notranji boji z vestjo…. in koliko slabih misli in besed izrečemo samo v enem samem dnevu, v enem samem navalu jeze, besa, ljubosumja,…? O, da bi se vsi ljudje vsaj malo potrudili in krotili svojo slabo voljo, da bi pomislili preden kaj rečemo ali naredimo, takrat bi sijalo sonce bolj toplo in bolj lepo. Grelo bi naša srca s čudovitimi žarki ljubezni, ki jih rodi razumevanje. Vojna, zopet vojna. »O, saj ni tu pri nas. Ta vojna je daleč, daleč od nas, na drugem kontinentu, v drugi državi, pri drugih ljudeh. Ljudje so zares reveži, ampak to je daleč, daleč od nas. Sama sreča, da se to ne dogaja tukaj…« Ljudje ! Ali smo sploh ljudje ? Kaj bomo gledali samo nase ? Kaj drugi niso vredni, da bi živeli v miru ? Ravno tako kot mi imajo človeško srce, ki si želi miru in ljubezni kot naše. Ne morem si kaj, vedno znova me prešinja misel Prešernovega verza : SLOVENEC ŽE MORI SLOVENCA, BRATA - KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA. Kaj pa tu, v Sloveniji. Ali bi se dalo kaj narediti za mir na svetu? »Ne, nič. Saj pri nas je mir.« »Kaj je res?« »Zakaj si zadnjič ozmerjal svojega soseda z vsemi možnimi živalskimi vzdevki ? Ali je on kriv, da imaš ti slab dan ? Pa še opravičil se mu nisi.« Če bo mir v naših srcih, bo mir tudi med nami, med starši in otroki, med zakonci, med prijatelji , znanci, sodelavci,…državami, rasami, različno verujočimi. Dokler ne bo miru v naših srcih, dokler se bomo bojevali med seboj, dokler ne bomo strpni drug do drugega, dokler se ne bomo poslušali in vzpodbujali v dobrem in bomo bili bitke sami s sabo in ne bomo nič storili, da se v nas vrne mir, do takrat bodo vojne, grozne, krute, krvave, brezobzirne,… vedno in povsod. LEP POZDRAV:Terezija PIŠI NA: terezija@pinkponk.com

POTI … K SREČI ? … Ves bukov gozd, po katerem sem se sprehajala, je dišal po pomladi. V daljavi sem slišala zamolkel hrup avtomobilskih motorjev, a na srečo niso mogli preglasiti veselega petja ptic, ki so pele ljubezenske pesmi. To je bil njihov čas, čas ženitve. Zaprla sem oči in prisluhnila glasovom narave, ki so v meni budili občutke sreče, miru in ljubezni. A nisem bila dolgo sama. Po gozdni poti so prihajali ljudje. Ko sem bolj natančno pogledala, sem opazila, da sta to dve družini. Prvi so do mene prišli mati, oče in njun mladoletni sin. Pogovarjali so se zelo glasno, tako da sem hote ali nehote poslušala njihov pogovor. Pravzaprav je bil ta razgovor bolj prepir kot pogovarjanje in vsak je hotel drugega prepričati, da ima prav. Narave, ptic in dreves, niti opazili niso. Ko so šli mimo, sem še vedno slišala njihove zbadljivke in vpitje. Videti je bilo, da so se na tem mestu znašli bolj po naključju in da niso zadovoljni, da so skupaj. Kmalu za njimi so po isti poti prihajali oče, mati in trije otroci. Mirno so se pogovarjali, opazovali naravo in najstarejša deklica je večkrat zavila s poti, da bi pogledala cvet ali drobno žival na tleh. K sebi je poklicala tudi mlajšega bratca, da sta skupaj opazovala. Najmlajši otrok je z nasmeškom na ustih spal na očetovih ramenih. Videti so bili srečni in zadovoljni. Ob tem dogodku sem se zamislila in se začela spraševati, zakaj taka razlika. Prvi so bili videti nesrečni, drugi srečni. Kaj je sreča in kaj nesreča ? Mislim, da si vsak človek v svojem bistvu želi biti srečen in ljubljen in da si nenehno prizadeva, da to doseže, čeprav na zelo različne načine, kajti pojmovanje sreče je za vsakega posameznika drugačno. Kar je za enega srečaj je za drugega nesreča in kar je za drugega sreča, je za prvega nesreča. Rada bi vam povedala zgodbo o človeku, ki je iskal srečo in jo želel kupiti. Zgodila se je v času, ko se je nad mesto spustil mrak in se je narava odpravljala k nočnemu počitku. Takrat je mesto oživelo, kot da smo sredi belega dne. Veliko mladih, pa tudi starejših ljudi, je bilo na ulici in vsi so nekam hiteli. V njihovih očeh si videl iskre pričakovanja in nestrpnosti. Moj pogled so slepili bleščeči reklamni napisi, ki so obetali veliko, veliko sreče. Na njih je pisalo : Zadenite in bodite srečni, Pridite v objem ljubezni, Kolo sreče, Srečni dobitnik dobi visoko nagrado, Loterija Slovenije, Srečolov,….. Ustavim se pred zelo razkošno stavbo. Pred njo stoji vodomet in pred vhodom, ki je razsvetljen s tisoč luči, stojijo vratarji z metuljčkom in večerno obleko ter v pološčenih čevljih. »Le kam sem prišla ?« Odločim se, da vstopim in pogledam, kam gre toliko in toliko ljudi ? Vidim, da se velika množica ustavi v ogromni dvorani, kjer vlečejo še zadnji par srečnih številk, za največjo denarno nagrado leta. Opazujem ljudi. V velikem pričakovanju se jim svetijo oči in pot jim teče po licih, ki si ga brišejo z velikimi robci. V dvorani je zatohlo in nikjer ni videti oken, samo ventilatorji hladijo razgreta in prepotena telesa. Napetost narašča. »Številka…..,« je srečna številka. Solze oblijejo dobitnika in kričanje navdušenja preide že v histerijo. Sanje so se mu izpolnile. Toliko let je čakal na ta »srečni« dogodek in kar verjeti ne more, da je to res. Obrazi ostalih ljudi so zabuhli in pogledi mrki. Kaj vse se dogaja v takem trenutku v njihovih srcih ? Zavist jih gloda, da ne morejo niti dihati. Čemerni gledajo predse, nekateri premorejo le kisel nasmeh. Pa toliko denarja so vložili v to igro, sedaj pa je vse izgubljeno. A nekaterim je ostalo nekaj denarja in zopet polni upanja hitijo proti igralnim avtomatom, kjer si želijo priigrati vsaj še nekaj denarja. Tudi tam izgubijo. Trudni in razočarani se odpravijo ven. Zapustim stavbo, v kateri vladata BLIŠČ in BEDA in samo upam, da bo kateri od teh nesrečnih ljudi sprevidel, da lovijo srečo, ki je ne bodo nikoli ujeli, kajti sreča ni na prodaj, ne moreš je kupiti, še manj z njo barantati, ali jo celo zadeti na loteriji. Ljudje, ki iščejo srečo na takih in podobnih krajih, so v bistvu zelo nesrečni. Le vprašajte jih. Nisi zadovoljni ne s sabo, ne s svojim življenjem, vedno kritizirajo, ogovarjajo in slabo mislijo o sebi, o svojem bližnjem. Lahko pa so tudi taki, ki imajo o sebi zelo visoko mnenje in mislijo, da imajo vedno in povsod prav. Užitke iščejo v zunanjem svetu in si mislijo:« Uživaj življenje, dokler ga lahko.« Moram povedati, da opažam veliko, veliko takih ljudi. In vendar obstaja prava sreča, sreča, ki se je ne da izmeriti in ki se je ne da kupiti, sreča, ki prebiva samo v človeškem srcu, ki jo čutiš ali pa ne. Je sreča, ki bolj daje, kot sprejema in jo posebno močno začutimo takrat, ko smo v objemu tistega, ki nas ima najraje. Kjer je sreča, tam je ljubezen in kjer je ljubezen, tam sta sreča in mir. Ljubezen in sreča hodita z roko v roki. Ljubezen, mir in sreča pa sta pri Bogu. Če si spoznal ljubezen svojega pravega Očeta, ki prebiva v srcih vseh ljudi, si srečen in nihče ti te sreče ne more vzeti, pa naj te zadene še tako velika zemeljska nesreča. Če dosežemo stanje notranje sreče, tega ne bomo nikoli pozabili in srečni tisti, ki jo iščejo in najdejo. Ta sreča je vedno s teboj in nikoli nisi sam, ne osamljen. To je občutek, ko ti nič ne manjka, vseeno ti je, kaj se s tabo dogaja in iz tebe žari samo neko stanje, stanje popolne sreče, ki jo opazijo tudi drugi. Zadovoljen si z vsem, kar ti nudi življenje, ne godrnjaš, ne kritiziraš, se ne jeziš in predvsem si zelo prizanesljiv in toleranten do ljudi okrog sebe in jih imaš kljub vsem njihovim napakam in pomanjkljivostim rad. Popolnoma vseeno ti je, kaj si o tebi mislijo drugi,… To je popolno zlitje človekove duše z božjim stvarstvom, popolno zlitje tvoje ljubezni z Božjo ljubeznijo. Kadar si notranje srečen, si pomirjen s samim seboj, se ne obtožuješ, ne opravičuješ, sebe sprejmeš takega kot si, z vsemi svojimi napakami in dobrimi lastnostmi in tudi na sočloveka gledaš tako. Sreča prebiva le v srcih ljudi, ki niso dopustili, da jih zapelje slava denarja in prazne obljube ter niso podlegli manipulacijam dobičkarskih podjetij in posameznikov. Pod pretvezo, da delijo srečo, vnašajo med ljudi in soljudi nemir in nesrečo. Družine razpadajo , nekateri zastavijo v hazard vse svoje premoženje , celo otroke in ženo, mnogi si vzamejo tudi svoje življenje. Kaj boste rekli otroku, katerega oče si je zaradi hazarda vzel življenje ? Ne pripovedujem pravljic. Poglejte okrog sebe in videli boste. Prisluhnite zgodbam, ki jih piše življenje in slišali boste. VSAK JE SVOJE SREČE KOVAČ. KAJ SI MISLITE O IGRAH NA SREČO IN O HIŠAH LJUBEZNI ? Pišite na: terezija@pinkponk.com

KDOR IŠČE TA NAJDE IN IZGUBI SVOJEGA OTROKA…….. ALI SE STARŠI IN VZGIJITELJI ZAVEDAMO ODGOVORNOSTI PRI VZGOJI OTROK ? »KDOR IŠČE, TA NAJDE«, pravi slovenski pregovor in da to zares drži, sem izkusila tudi sama. Pred nekako desetimi leti sem začutila, da je na svetu še kaj več, kot samo svet, ki ga vidimo. Spoznavati se začela, da je duh vodilo vsega. V tistem času so se začela na novo pojavljati, če ne na novo, pa vsaj bolj javno, tako imenovana duhovna gibanja, ki jih je moja duša, žejna vseh teh informacij, začela sprejemati in o tem premišljevati. Stvari sem vzela precej naivno, saj se prej v naši družini, družbi in državi ni govorilo o duhovnosti, o duši in tako naprej, razen v cerkvah, v katere pa nisem zahajala, ker jih nisem poznala. Nisem si mislila, da lahko napačna poteza na duhovnem področju dobi tako velike razsežnosti v tem smislu, da lahko človeka potisne v najgloblje brezno in da lahko zdrsne v propad ne samo prepad. Verjetno me mnogi, ki berete te vrstice niti ne razumete, kaj sem hotela s tem povedati, zato bom pojasnila še enkrat. Sporočilo je čisto enostavno. Namesto v svetlobo, po kateri sem hrepenela sem padla v popolno temo. Iskala sem mir, ljubezen, harmonijo,.. v dobri veri, da sem na pravi poti, na poti k neki višji sili – univerzumu, v bistvu pa sem se pogrezala v živo blato, iz katerega ne bi bilo izhoda, če ne bi po volji najvišjega spoznala ljudi, ki so me začeli vleči iz kaosa in mi odprli oči ter pokazali pravo pot tudi s pomočjo kristalov in pomagali » izplavati « iz kupa problemov, psihičnih in fizičnih težav, ki so se že začele kazati v znakih velike živčnosti, napetosti, razdražljivosti, telesni izčrpanosti in tudi bolezni. Hvala vsem. Kot sem že povedala so imeli kristali ključno vlogo pri moji preobrazbi in to vlogo igrajo še danes, vendar, da ne bo kdo mislil v smislu malikovanja, pač pa kot pripomoček k lažjemu dojemanju sveta, razumevanju same sebe in drugih ljudi. Tako sem s pomočjo pozitivnih kristalov začela počasi, a zanesljivo korak za korakom, spoznavati drugo plat medalje. Moje življenje se je začelo umirjati, svet sem začela gledati z drugačnimi očmi, vendar z eno veliko prednostjo in izkušnjo, ki mi jo je dalo življenje, da NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI in da na svetu ni vse dobro, ampak, da obstaja tudi zlo, proti kateremu se je potrebno neprestano boriti in ga zatirati izven sebe pa tudi v nas. Od človeka samega je odvisno katero smer bo izbral, sta pa samo dve poti: svetloba ali tema. To je samo njegova odločitev. Na duhovni poti so kristali moji zvesti spremljevalci, ki sem jih sprejela kot bitja, ki sicer nimajo ust, da bi slišno govorili, govorijo pa s svojo energijo, ki jo posredujejo svoji okolici in še posebej tistemu, ki jih uporablja in skrbi zanje. Energijo kristalov sem čutila že od vsega začetka in to sprejemam kot dar narave. Z njimi sem si in si še lajšam marsikatero fizično, pa tudi psihično težavo, še posebej pa so mi pomagali na poti pri utrjevanju pozitivnih moralnih vrednot kot so odkritosrčnost, poštenost do sebe in do drugih, pri izkazovanju ljubezni do Boga in do bližnjega ter premagovanju raznih slabih navad in razvad in še bi lahko naštevala. Posebno dobro so se kristali izkazali pri razreševanju in premagovanju poklicnih nalog in težav, kajti moje delo je poučevanje in vzgoja otrok v najobčutljivejši in najzahtevnejši dobi njihovega odraščanja. V tem času sem spoznala nove vrednote življenja in zavedati sem se začela svojega poslanstva, ki pa ni lahko, vendar s pomočjo kristalov, pa tudi zaradi spremenjenega načina razmišljanja, navad in obnašanja, zelo olajšano. Posebno skrb sem posvetila otrokom, svojim, pa tudi drugim, kajti spoznala sem, da je ljubezen vsajena v mlada srca porok, ki razreši mnoge trenutne in kasnejše težave v življenju, da se na poti skozi življenje oklenejo svetlobe ne pa, da padejo v temo ter duševni in telesni propad. Sprašujem se: «ALI SE STARŠI IN VZGOJITELJI ZAVEDAMO ODGOVORNOSTI , KI JO IMAMO PRI VZGOJI OTROK ?« Otrok je zelo nežno in občutljivo bitje ter ob svojem rojstvu popolnoma odvisen od svojih staršev. Od njihovega čuta za odgovornost in ljubezni je odvisna v veliki meri njegova prihodnost. Biti ljubljen je otrokova najosnovnejša potreba. Mati in oče sta tista od katerih otrok dobi prvo izkušnjo ljubezni pod pogojem, da jo tudi sama imata in da se starša ljubita med seboj. Otrok s svojim notranjim čutom zazna ali je ljubljen ali ne in, če ljubezni ni, to izraža z jokom in nezadovoljstvom. Večina staršev, ne pa vsi, si vsaj v začetku otrokovega rojstva prizadevajo čim bolje poskrbeti zanj. Otroku želijo nuditi to, česar so bili sami deležni kot otroci, pa tudi tisto, česar sami niso dobili, pa vedo, da je to potrebno za zdrav in vsestranski otrokov razvoj. Da je starševstvo zares odgovorna naloga in poslanstvo, se zaveš šele takrat, ko imaš sam svoje otroke. Vsak starš, tako mati kot oče, bi se morala zavedati, da otrok ni njihova last. Čeprav sta zanj fizično odgovorna, pa sta ga dolžna vzgajati v duhu pozitivnih moralnih vrednot, ljubezni do drugih in samega sebe, potrpežljivosti, tolerance, poštenosti,delavnosti,….,da bo tudi sam, ko nekoč odraste prenesel na svoje otroke iste vrednote. Nasprotno pa starši, ki imajo svoje otroke za lastnino in se z njimi samo bahajo in razkazujejo, delajo škodo ne samo otroku in družbi pač pa tudi sebi. Nekateri starši mislijo, da lahko z otrokom delajo kar hočejo. Požvižgajo se na vse norme, ki človeka naredijo človeka. Taki starši slej ko prej doživijo veliko razočaranje. Potem pa se sprašujejo kaj so naredili narobe, ko pa so otroku nudili vse kar si je zaželel, vse materialni dobrine, kar so otroci hoteli so jim naredili, jim ustregli vsako njihovo muho, pa še delat jim ni bilo potrebno. Ob takem spoznanju mnogi dvignejo svoje roke rekoč: »Jaz ne morem več, naj te ima kdor te hoče, jaz te ne obvladam več.« Taki otroci, ki so že tako in tako veliki reveži, postanejo postopači, prepuščeni ulici in trenutnim vzgojiteljem v vrtcu ali šoli. Otrok je vedno bolj izgubljen in razdvojen. Ne ve komu pripada, komu je mar zanj. Pogreša ljubezen, toplino doma, razumevajočo besedo, nekoga, ki bi se z njim igral, pogovarjal o prijateljih, o šoli, vsakodnevnih težavah, dogodivščinah, da bi z njim hodil na sprehode,…in še veliko drugih stvari. Prepuščen je sam sebi. Tolažbo išče pri enako mislečih » prijateljih«, ki imajo podobne probleme in težave kot jih ima sam. Ne ve, ali dela dobro ali slabo, ker ga o tem ni nihče poučil, jezen je na vse in vsakogar, še najbolj pa nase, kar mu pride pod roke bi razbil in polomil. Lahko se začne vdajati lažnivim omamam, še najbolj pa brezdelju in nesmiselnim porabam časa. Otrok, ki je rojen v družini, kjer je prisotna ljubezen , medsebojno spoštovanje, tolerantnost in razumevanje, se bo v družbi otrok, ki so prepuščeni sami sebi počutil slabo. Podzavestno se bo od njih distanciral, oddaljil in zaprl. Težko mu bo razumeti njihov način igre, mišljenje, ker ima izoblikovane drugačne vrednote in poglede na svet. Kar je za ene dobro je zanj slabo in obratno. Z njimi se bo igral samo zato, ker ga bodo morda odrasli silili v to, ali pa zato, ker se bo čutil osamljeno in zapuščeno in ker ne bo imel druge izbire. Vzgojitelj, ki dobi skupino otrok, bi moral najprej dobro prisluhniti in opazovati otroke ter ugotoviti njihovo mišljenje in čut za dobro. Otroci v skupini so kot ena velika družina. Vzgojitelj pa mora to družino oblikovati v skladu z vsemi pozitivnimi moralnimi vrednotami,… Posebno se mora potruditi pri tistih otrocih, kjer je starševska vzgoja zatajila. To je velikokrat zelo težko, ker se zgodi, da vzgojitelj gradi starši pa podirajo. V skupini bi moral vzgojitelj poiskati zdravo jedro in preko igre graditi odnose med otroki. Prijetni in tovariški odnosi vedno obrodijo dobre sadove in tudi, če se pojavijo problemi, se ti lahko hitro razrešijo. Vzgojitelj bi si moral vedno prizadevati, da se otroci v njegovi skupini dobro počutijo. Vsakršno odstopanje od vrednot, bi bilo potrebno reševati takoj tudi s pomočjo staršev. Dobri vzgojitelji lahko rešijo marsikaterega otroka in ga odvrnejo od stranskih poti s pravilnim pristopom in lastnim zgledom. Starši lahko pomagajo tako, da se doma pogovarjajo z otrokom na njemu primeren način, pomagajo mu prebroditi krizo z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Ali ste se kdaj vprašali,zakaj otroci preklinjajo svoje starše? Želim vam veliko dobrega in imejte svoje otroke radi, kajti oni so tega vreden. Luninenu netu in njegovemu uredništvu pa pošiljam lepe pozdrave iz planinskih vršacev in vse lepo na njihovi spletni starni ter da se bodo bralci počutili kot doma v fotelju ali v hribih. ODGOVORITE MI PROSIM NA MOJE RAZMIŠLJANJE NA EMAIL: terezija@pinkponk.com