Jst sm tud dons mal napičena...sita tega, da se v določenih zadevah še vedno v krogu vrtim in da pustim ene in fiste filme... In ko mi prekipi in popizdim, samo grem. Ne bu, ne mu, si mislim, ej, več sem vredna, kot pa spet tole...in mi to ni všeč. Samo, hkrati se mi pa zdi neki spet razlagat in govort o tem, kako se počutm, brezvezno mučenje. Mah... :xx!: Nism povedala, da se z mat že pol leta ne pogovarjava. Ker jaz nočem. Ker mi je pred pol leta naredila eno sranje, spet ene in iste njene zamerljive fore in napačna sklepanja, pa užaljenost, pol je pa čez 1 teden vidla, da se je zmotla in se je začela spet na isti hinavski način prilizovat in spet ''zgladit'' zadeve med nama, pa mi je vse dol padl. Naveličana sem konstantnega igranja psihologa, jo prepričevat, da je fajn ženska, da dobr zgleda za svoja leta, ji vlivat samozavest in jo podpirat pri zadevah, ki jih dela, medtem, ko sem od nje dobivala samo to, da mi ne bo uspelo, da sm grozna, in podobno. In ne zmorem več. Vdala sm se in ji ne pustim blizu in se sploh ne pogovarjam več. Ker nimam ne volje, ne moči. In je dons spet pršla v sobo, vsa osladna in mi rekla, če greva na pico in se pogovoriva. In sm rekla sam NE. In mi je na trenutke bed, da kr ne govoriva, ker ni normalno stanje. Ampak res ne morem več. In odkar ni komunikacije, se mi je življenje 100% umirilo. Ni več vsakodnevnega kreganja... boljš je. In zato vztrajam pri tem. Mogoče sem sebična, ampak sem vsaj bolj mirna in manj obremenjena. Mogla sem dat to ven, ker sem pač hotla. Zdej pa udarte, z vso silo ... Drugač pa še to...Todika gre danes domov s tamalo, sta ok. Vse pozdravlja.