Ja, sploh, ker razumem, kaj si takrat čutila do njega. Čeprov moj fotr mene ni zapustu, se čutm zapuščeno, brez podpore, spodbudne besede...tud marskej grdga kdaj rečem v navalu besa...pa mu v resnici ne želim nč slabga...sam nism pa na tak način molila zanj...kaj pa vem, mogoče, ko sem bla mlajša...zdej nekak bl na seb delam. Aja, vem, kaj sem enkrat nardila....napisala sm mu pismo, v katerem sem napisala vse, kar me mot in zakaj me je razočarla, pol sm pa to pismo zažgala in z nekimi določenimi besedami probala ''narest'' mir med nama... Sicer ni trajno uspelo, ampak se ne spomnim, če je blo takrat vsaj mal časa mir...kaj pa vem. Mogoče bom pa tvojo varianto probala, samo ne vem,če bom zadost dolg lahko vztrajala.