Razočarana sm. Ful. Moti me to, ko razmišljam, kako so se ''moji'' moški do zdej do mene obnašal. Večinoma so bli reveži al pa škrti in me niso razvajal. Pa ni to, da sm ful zahtevna. Men že malenkosti ful pomenjo...čokolada, rožca, da me pelje na pico. Ne iščem pozornosti v smislu, da mi morjo cunje kupovat, vozt na potovanja.... In mi je hudo, ker vem, da sem deloma sama tega kriva, ker sem pač bla tko vzgojena, da si mislm, da nism vredna, zadost dobra in em to boli, k svina. In mi je hudo, da ni nekoga, k bi si želel me razvajat, mal po rokah nosit, ker bi bla njemu princeska...pa da bi bil on tud men hkrati všeč. Sej se ne počutim osamljeno al pa kej. Samo, tko bedno mi je, k vidm, da kavalirstvo izginja, da se vsem jebe...radi bi vse, dali pa nič in to me ful žalosti.