speluza

Rada bi iz prve roke povedala nekaj o samomoru. Zaradi depresije sem se bolnišnično "zdravila" . Imeli smo vsak dan polno terapij, skupinskih in osebnih, trikrat na dan zdravila, zmerom večje odmerke... Nima veze, skratka. Ker sem bila tam kar nekaj časa, sem se nekako zbližala (vendar ona ne meni) z neko pacijentko. Čez vikend so nas večinoma spustili domov in nekega lepega vikenda so, ker so mislili, da je bolje (zadnje dni je celo govorila!), tudi njo spustili domov. V nedeljo zvečer se ni vrnila in niti ne v ponedeljek. Šla je na sprehod in se obesla. dejstva: ni bila žalostna ni poslušala glasbe ni govorila ni mogla artikulirati misli, za katere je rekla, da jih sploh nima ničesar ni čutila normalno je jedla, včasih kadila na vsak način sem jo hotla pripravit do tega, da bi vsaj zmano govorila, če že ni s psihijatri Kar hočem povedat, je naslednje: SAMOMORA NE NAREDIŠ ZARADI ŽALOSTI, ne narediš ga zaradi tega, ker ne vidiš druge rešitve, ampak zato, ker NOČEŠ druge rešitve. Samomora se ne da preprečiti s pogovorom ne s terapijo ne z antidepresivi. Samomor je lahko posledica dolgotrajne depresije ali depresivne psihoze, ki se (gledano čisto biokemično) pojavi zaradi nenormalnosti v izločanju serotonina v možganih. Preveč ali premalo serotonina povzroči depresivne motnje in anksioznost. To naj bi odpravili najmodernejši antidepresivi in antianksiotiki. no,ja. Jaz še vedno potrpežljivo čakam in goltam. Tino imam rada in jo spoštujem, ker je zbrala toliko poguma, da je uresničila edino misel in željo, ki jo je imela. nažalost vem, kakšen je ta občutek. Na srečo pri meni ni dolgotrajen. Gre za to, da se ti enostavno NE DA VEČ ŽIVETi. ne da se ti več sprejemat dražljajev, nočeš sploh več misliti, ker te vse utruja in vsake toliko dobiš napad tesnobnosti, kar pomeni, da se telesno tako počutiš, kot da doživljaš panični strah (adrenalin,...), zavestno pa veš, da za to ni vzroka. Ampak občutka se ne da odpraviti in potem bi najraje ZBEŽAL VEN IZ SEBE, RAD BI NEHAL OBSTAJATI, edina rešitev je, da ukineš svojo zavest. To je duševna bolezen in grozna je. Ker te razžira, dokler ne narediš nečesa, kar potem ljudje vzamejo kot sebično, otročje, neumno... Ampak: za samomor take vrste so potrebna jajca, pogum. Ker se moraš prepričat, da si dovolj sebičen, da narediš edino stvar, ki ti kaj pomeni. Ker mi nikakor nismo sebični. Vse bi dali za druge, za njihovo srečo. Zato samomor nikakor ni najlažja odločitev in pot do nje je naravnost grozljiva. In posledice tudi... Ampak, vesela sem za Tino, ker ne trpi več. In rada jo imam, spoštujem jo. Narobe bi bilo, če bi ji kdo to preprečil. in kaj so rekli vrli zdravniki, po tem, ko se je ponovno dalo pogovarjati z mano: Na vsake tri leta se to zgodi. Tina je bila pregloboko in ni se ji dalo pomagati. te prasice so jo dejansko mele zaprto v pofukani norišnici in jo gledale in bleferale, da jo bojo rešile?!?!!! lep dan še naprej.