pač ena

Hehe... sem sama tud v eni taki situaciji čudni ... ampak se sploh ne obremenjujem s tem. Vsak se zna sam odločit - torej tud tista oseba... Eh, mogoče pa sem te tud narobe razumela...

Če prav pomislim še s pravim črnolascem nikol nisem imela "opravka"... kvečjemu s temno rjavimi... Pa je res skrajni čas da še to sorto malo sprobam

Rdečelasca pa menda niti enga ne poznam... Zadnje cajte same luštne črnolasce spoznavam...pa nisem bla nikol kaj posebej zagreta za take temne tipe...

Hehe... Tega jaz kr dostkrat slišim.....pa še nisem nobenemu klofute dala... Sej zna bit, da kdo reče to na tak način, da se ti zdi malo neprimerno, ampak drugače pa je skor isto kot če ti reče kaj lepega na račun kakšnega drugega dela telesa...

A "pravi moški" mora bit kosmat??? Meni tud niso kosmati všeč, pa mi boš zato rekel, da še nisem pravega deda vidla oz. da gledam samo tipe na naslovnicah? In torej misliš, da se ti tipi z naslovnic (če jih že omenjaš) tud "za doma" ne pobrijejo al zdepilirajo? No, sej te nisem mislila nekaj napadat, samo ta tvoja izjava se mi zdi malo čudna... Meni je všeč, če je tip obrit - ni pa treba, da je vedno...in tud ne povsod - nog si lih ne rabi brit

Slabega; na kolokviju nič znala... kaj bo šele na izpitu nekoč (ko bom najprej kolokvij opravila)...uh, tale me bo še zajebaval...res me je prav v slabo voljo spravil za cel dan. Pa še total utrujena sem od njega. Mah, sej zdej na koncu ne bom obupala, no... Dobro; hm.... en dogovor za pijačko jutri, pa za v soboto žur... drugače pa dans nič kaj fajnega...

Mačky, zdi se mi, da je takšnih staršev, kot so ti opisala svoje, zlo veliko.Tud moje starše bi lahko podobno opisala... In tud ko pišeš, da bi jima v bistvu rada pomagala, da uvidita svoje napake, probleme, te čisto razumem... Ampak mislim, da dokler oni sami ne bodo videli, v čem je problem, tako dolgo ne bo pomagala nobena tvoja pomoč...Če sta "odprta" za take stvari, jima sicer lahko predlagaš, da si prebereta kakšno knjigo ali gresta na kakšno terapijo, ampak če onadva sama ne bosta čutila potrebe in želje po neki "pomoči za njuno psiho", potem dvomim, da bi to kaj pomagalo. Nočem te zdaj s tem zamorit...povem ti le kakšne izkušnje sem jaz imela (in tud sestra, ki je kr velik starejša od mene - to poudarim zato, ker bi si kdo mislil, da se pri mojih letih še nisem dost ukvarjala s tem...no, pa sej vsi ne veste kolk sem stara....pa sej je vseeno)... Je pa zlo fajn, da se vsaj ti sama vsega tega zavedaš...in (kot si tud sama napisala) je tud prav, da staršem ne zameriš njune vzgoje, njunega odnosa do vaju, saj verjetno nista namerno počela vse narobe... Za TEBE je to dobro.... in bi se morala morda trenutno tud zadovoljit s tem (ker drugače boš skoz težila samo k temu, da ju spremeniš).In sploh ni treba, da tud starši vse to uvidijo...ko (če)bodo pripravljeni za spremembo, jo bodo tud uresničili...Sej veš, kako pravijo...ko je učenec pripravljen... Glede tvojega brata bi ti svetovala, da se pogovoriš z njim o teh stvareh - tud o tem, kar se ti zdi, da starši narobe počnejo (če se ti zdi, da je dovolj zrel), postaneš njegova zaupnica (no sej morda že si), zato da bo videl, da ga vsaj nekdo razume (če ga že starši ne)... ker bi morda ravno to potreboval, da bi se spet na pravo pot vrnil...Pa nisem mislila, da moraš vse slabo govorit o starših - pa čeprav se ti zdi, da res vse narobe delajo, ko ga vzgajajo...sej ko postanemo starejši, večinoma odpustimo staršem vse napake, ki so jih počeli, ko so nas vzgajali...ker vemo, da nihče ni popoln (še najmanj pa "popoln oče" ali "popolna mati") in da vsi delamo napake, čeprav se trudimo, da jih ne bi...

To si lepo napisala! Vsak nardi kdaj kaj lepega za drugega človeka, pa čeprav se včasih tega niti ne zave... Zato je vedno fajn, ko ti nekdo to pove - tako kot ti El Ninotu... Ker ko se človek zave, da je nardil nekaj lepega, nekoga razveselil, mu pomagal, ga osrečil, potem to ponavadi osreči tud njega in se potem trudi še večkrat tako razveselit ljudi, jim pomagat... Če pa želiš nardit kaj dobrega za celo človeštvo, pa je mal težje verjetno...

Kaj pa iskrenost do neke osebe, ki je morda sploh ne poznamo ali vsaj ne tako dobro... Kaj če počneš nekaj, kar veš, da bi eno osebo zlo prizadelo in imaš zaradi tega tud (malo) slabo vest...hkrati pa tisto rad počneš in nekako ne moreš nehat... Pa tud povedat ji ne moreš in rečt, da ti je žal... Po drugi strani pomisliš, da si že tolikokrat prizadel ljudi, ki jih imaš rad...zakaj bi se potem oziral na to, ali boš prizadel neko osebo, ki je skoraj sploh ne poznaš? Al je bolje povedat, bit iskren in to osebo potem tud morebiti prizadet ... al raje zamolčat in prenehat s takim početjem...in v obeh primerih je vprašanje; a naredit to zaradi sebe, za svoj notranji mir..ali zaradi te osebe? Ali pa morda nadaljevat in se ne ozirat na čustva te osebe? Morda ne paše ravno v to temo...a druge nisem našla... Kaj mislite o tem?

Hehehe...te teme pa še nisem opazila... Ja, najlepše je res prejet kompliment od osebe, katere mnenje ti dost pomeni... Sem pa jaz vseeno med tistimi, ki ne znajo sprejmat komplimentov. Nikol ne vem kako reagirat, pa skoz se trudim ugotovit, al je bil kompliment res izgovorjen iskreno. No, jih pa vseeno rada slišim Veliko ljudi daje komplimente vsepovprek, brez da bi mislili resno, kar rečejo... Jaz jih raje dajem bolj poredko, pa takrat iskreno...

Sem že pred par leti na željo mojga takratnega tipa zmetala vstran vsa pisma in skoraj vse spomine, ki sem jih imela na bivše...Njemu je bilo potem ful žal, da je to takrat od mene "zahteval" (ni ravno zahteval, pač želel si je, ker ni mogel razumet, zakaj bi še hotela jaz te zadeve imet shranjene)...ampak meni pa sploh ni. Sej včasih bi še kakšno pisemce prebrala in se verjetno nasmejala zraven, ni pa mi posebno žal zanje... Sem pa vedno tolk smešna, da v vsakem pismu takoj opazim vsako slovnično napako, ki me pol kr nekako moti in je ne morem odmislit... Eh, kolk sem smotana včasih...

Jaz bi tud rekla, da mi največ pomeni to, da sem enostavno srečna, vesela, dobre volje....kaj me spravi v takšno razpoloženje pa je ful različno in se pri meni ful spreminja s časom... Ljubezen, zdravje, uspeh ... se mi zdi, da itak vsak to potrebuje - včasih bolj, včasih manj... Sem ravno v zadnjih dnevih dost razmišljala o tem. V moje življenje sta se spet vrnili 2 meni fuuuuuul pomembni osebi in za to sem res ful hvaležna in srečna... Najprej ena res ful dobra kolegica, s katero sva v zadnjih letih malo izgubili stik, zdej pa je spet vse tako, kot da se nikoli ne bi izgubili... Kot drugo pa moj bivši, za katerega sem ravno pred kakim tednom v oni temi napisala, da si ful želim, da postaneva oz. ostaneva tako dobra frenda kot sva vedno bila...in eto...kr naenkrat se je pred nekaj dnevi pojavil...Bla sem tolk vesela (in sem še vedno), da tega sploh ne morem opisat! Tolk sem ga pogrešala, da to ni res...(in on mene tud)...ampak ne kot mojga frajerja (ima itak novo punco), ampak kot kolega... No, in to je to, kar mi trenutno največ pomeni... Kar pa se npr. zdravja tiče, pa ga znam na žalost cenit navadno le takrat, ko nekaj zbolim... Ampak trenutno sem zdrava in zadnje čase tud dost nardim za svoje telo - in to je recimo še ena stvar, ki mi trenutno dost pomeni... Skratka zaenkrat mi vse laufa, tako da lahko rečem, da sem res zadovoljna s svojim življenjem...Sem že zdaj en dan razmišljala, da se mi zadnje cajte ful dosti želj uresničilo... Ma upam, da temu mojemu razpoložneju ne bo sledil spet kak ful padec...

Ti kr daj... Ma sej bi spremenila moj nick, pa se mi res ne da razmišljat, kakšnega bi si novega izbrala... Pa še nekaj k tej temi; zadnje čase mi je zlo všeč kombinacija; črni lasje in modre očke...

Aja, Mick, s tabo se pa itak strinjam !

Florijan; verjamem, da se kdo najde, ki v poznih letih obžaluje, da nikoli ni imel otrok... Ampak ko kdo v tem smislu govori, češ da za seboj ne bo pustil nobenih sledov, da se ga nihče ne bo spominjal in take finte...to pa se mi zdi bedasto. Zakaj pa bi se ga sploh moral kdo spominjat? Ma men je pa res vseeno, al se me še kdo spomnija, ko umrem...Ko me več ne bo, itak ne bom vedela, al še kdo misli name, al ne in tud ne bom imela nič od tega... Glavno bi mi bilo, da sem imela lepo življenje, da sem veliko zanimivih stvari doživela in spoznala, da sem uživala v življenju...kaj pa me briga kaj bo potem, ko me več ne bo... Da bi samo zato otroke imela, da se me bo nekdo spominjal oz. zato, da sem svetu nekaj zapustila ali da se bo nadaljeval moj rod? Nikoli. Če jih bom kdaj imela, jih bom imela zato, ker (oziroma ČE) si jih bom želela...gledat okol sebe, jih vzgajat, jih videt odraščat, jih videt srečne... Valda, da si vsak normalen človek želi, da so njihovi otroci srečni... Se tud strinjam, da se uspeh staršev meri po sreči njihovih otrok in da to ni odvisno od njihovih let (starosti staršev)... Zato pa tud ne vem, zakaj si zgoraj poudarjal...."Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks..."