music46

Se strinjam, da je neuspeh če samomorilcu ne uspe samomor. In to je popolnoma jasno. Noben ne bo rekel, da je uspel. Če pa zmagaš, ko si hotel izgubiti, kaj si pa potem....zmagal ali izgubil? Vidiš razliko med tem in samomorom?

Nisem mislil športa. Nekje v preteklosti sem ujel to misel in se mi zdi zanimiva za razmišljat, saj ti prinese različne odgovore odvisne od strani gledanja. Če vedno zmagaš, potem je jasno, da nisi izubil. V odnosu do tekmovanja "da izgubiš" pa si izgubil, saj ti tega ni uspelo uresničiti. V praksi ne poznam pa nobenega takšnega primera. Tisto s samomorom se mi pa ne zdi najbolj primerno.

koga si varal? sebe? druge? kaj ce nekdo tekmuje in vedno zmaga. in se odloci da bo tekmoval toliko casa, dokler ne izgubi (njegov cilj je neke vrste da izgubi). ker nikoli ne izgubi....kaj je potem...zmagovalec ali zgubitel?

Kaj pa če tekmuješ, da izgubiš, in ti uspe. Kaj si potem zmagal ali izgubil?

Piko, lepo zate. Eni smo pač taki, da damo več vrednosti na nekaj, za kar smo se morali potruditi. Svet je lep ravno zaradi svoje raznoličnosti.

In kaj je bilo skrito sporočilo med vrsticami, če ti je že v vrsticah odgovorila to kar si hotela slišat?

Stena ali gora zame ni isto. Seveda preplezaš steno, ampak ali si že koga slišal, da bi rekel, da je preplezal goro in pri tem ni prišel živ nazaj v dolino? Mt. Everest sta prva preplezala Hillary in Tenzing leta 1953 in oba sta živa prišla tudi nazaj. Pri teku na 1000 metrov si me narobe razumel. Predpostavljamo, da je tek po krožni progi dolgi 400 metrov. Cilj bo potemtakem 200 metrov naprej od točke štarta. Torej, tako kot mora planinec prehoditi celo pot, da bo prišel na cilj, tako mora tudi tekač preteči celo pot da bo prišel na cilj, pa čeprav je ta cilj od njega oddaljen samo 200 metrov oz. čeprav je cilj planinca dolina od koder tudi štarta. Tudi sam si ugotovil razliko ciljev v teku in planinstvu: [/i]ni mu treba teči še do štarta. To razliko si dobil zato ker pojmuješ cilj planincev kot vrh. Če pa predpostavljaš, da je cilj planincev dolina, potem se pa lahko tudi oni odpravijo direkt domov. Jaz mislim, da vsak, ki hodi v gore, ve zakaj gre, ker če nebi vedel, potem se mu nebi dalo in bi ostal doma. Tudi, če je planinstvo nekaj povprečnega, pa ne pravim da je, kaj pa je narobe s povprečjem? Če se zgleduješ po gornikih pa tudi prav. Jaz ne delam take razlike med gorniki in planinci, poznam jih kot ljubitelji gora. Ko si planinstvo razdelil v dva cilja, se je stvar malce spremenila. Sedaj imamo dva cilja, prej enega. Ne moreš več primerjat, recimo s tekom na 1000 metrov. To, da je prvi cilj vrh in šele nato dolina, se strinjam. Vprašam pa te, kateri cilj je bolj pomemben? To da, si želiš priti na vrh gore ni cilj ampak želja (lahko pojmuješ tudi kot vmesni cilj). Pri ženskah je pa tako, da če dobiš vsako, ki si jo zaželiš, in to brez "tekme", potem se hitro naveličaš. Ni zanimivo. Jaz mislim, da je prav "tekma" tista ki naredi vso stvar zanimivo. A si predstvaljaš kaj bi bilo, da si Bog, oz. da se ti izpolni prav vsaka želja? Prvih par dni bi ti dogajalo, kaj pa pol? Če skos sije sonce, potem ni nikoli mavrice.

Če si ga že videla, potem je pa stvar zelo enostavna. Vprašaj ga?

Če prideš na vrh si samo splezal na goro, nisi pa je preplezal. Glede tistega, da naj planinci ostanejo doma, češ ker jim je to cilj....no tudi pri teku na 1000 in več metrov, tekač ne bo pretekel samo 200, da bo prišel na cilj. Če hočeš razumeti planince, moraš biti planinec, ali pa dovzetna oseba. Vrh sam res ni pomemben, če ne moreš priti nazaj v dolino. Odločitev, da ne greš na vrh in ti potem ta odločitev reši življenje, nikakor ne more biti brezvezen izgovor. Tudi sam si napisal kaj je imel tvoj vodič za cilj, mislim da bi ga moral upoštevati, konec koncev, saj je bil tvoj vodič ali ne?

Ti imaš vedno popolno svobodo. Vsak jo ima. Vedno imaš neko izbiro in se moraš odločit za eno. Tvoj vodnik pa ti prireja oz. nastavlja stvari tako kot se morajo zgoditi. temu potem rečeš: "to je pa bila usoda". Če se ti zdi, da se ne ukvarja s tabo, mogoče pa samo ne vidiš znakov. Vsak dan se ti zgodi nekaj, ko lahko rečeš: " to se je pa dobro izteklo". Mogoče je pa to delo angelov in če nebi pomagali, se mogoče pa nebi dobro izteklo. Vsaka stvar, ki se ti zgodi, jo analiziraj. Tudi, ko se ti zdi, da se je slabo izteklo, pomisli malo bolje: "ali bi lahko bilo slabše?" Po internetu je krožila ena zgodbica o dveh angelih, o enemu starejšemu in enemu mlašemu. Hodila sta po svetu in ko se je stemnilo sta prosila za prenočišče pri bogati hiši. Vzeli so ju in ju dali spat v klet na klopi. Ponoči je starejši angel zakrpal luknjo v steni. Drugi dan sta prosila za prenočišče pri revni hiši. Ti so jima odstopili svojo spalnico in sami odšli spat v klet. Ponoči je v hlevu crknila njuna edina krava. In potem mlajši angel sprašuje starejšega: zakaj si pri bogatih, ki so naju dali v klet, zakrpal luknjo v steni in pri revnih, ki so nama odstopili spalnico, dovolil da jima je crknila edina krava. Starejši angel mu odgovori, da ni vse tako kot se vidi. Pri bogatih je v kleti videl luknjo v kateri so se svetili cekini in jo je zakrpal da je gospodar nebi mogel več najti. Pri revnih pa je ponoči prišel angel smrti in hotel odpeljati ženo od kmeta. Namesto nje mu je starejši angel dal kravo.

Jaz priznam, da ne vem nič o tantri in o tantričnem sexu, me pa medejo neke razlage, ki jih berem. Ker nič ne vem o tantri kako naj jo potem izvajam in to se kvalitetno? In če grem na delavnico, da se kaj naučim, potem je pa spet adijo tantra.....? Kot drugo, mi ni jasno to, da če moraš biti za tantro brez uma oz. počneš to kar telo želi, potem se pač zgodi da ni vedno predigre ali ne? Če moški želi dolgo predigro, potem se mora zadrževati in to je delo uma.

Ne spomnimse kaj sem danes sanjal. Tudi sicer se malokrat spomnim. Sem pa odkril eno zakonitost mojih sanj. Vedno ko sanjam o kaksnem izpitu; ce sanjam slabo, bo ocena odlicna in ce sanjam dobro bo ocena slaba. In to je prov vedno! Me zanima ce je tudi pri ostalih stvareh tako. Recimo imam slabe sanje in potem dober dan. Ce je tako, potem imam, zaradi mene, lahko vsako noc nocne more.

Materialni navidezni svet.....ne razumem. To mi zveni kot "polna praznina" ali pa "bela črnina". Ali je materialni ali pa navidezni. Hočeš reči da ti nekdo škoduje ker ti to stvar tako pojmuješ? Jaz sem odgovoren za vsa svoja dejanja. Mislim da mi tvoj duh ne more preprečiti da nekaj storim ali ne. Zdaj ali boš bo ti pojmovala moje slabo dejanje kot dobro, je to nepomembno, če jaz vem in sem dejanje storil s slabim namenom.

Zame pa angel ne more bit človek. Ljudje smo preveč nepopolni. Zame so angeli popolni. Vse vidijo in vse vejo. Ne verjamem tudi da je angel notranji glas. To je vest. Vest pa je naučena oblika obnašanja. Nekdo ki je imel slabo vzgojo in pomanjkanje ljubezni ne bo nikoli pomislil da je slabo če drugim delaš slabo, ne bo imel vesti in noben glas mu ne bo govoril: to pa ni dobro, tega pa ne delat. Verjamem pa v angele. Verjamem tudi v nebesa in duše. Jaz mislim da so angeli duše s službo. To je častna služba, ki jo lahko opravljajo samo najboljše duše, recimo tiste, ki so za čas svojega življenja naredile največ dobrega. Tako si jaz predstavljam angele in upam da tudi sam postanem en izmed njih. Na tem svetu me najbolj razočara krivica, laž in hinavščina. Tega sem veliko doživel, in nekdo mora biti da bo stvari naredil prav. Sam sem prepričanja: ne delaj drugemu tega, česar nočeš da bi drugi delali tebi. Načelo dobrega namena. To je edino vodilo in merilo v življenju. Samo tako veš, da je stvar ki jo boš naredil prava. Ker tudi če se zadeva izjalovi in prizadene nekoga, je resnica še vedno ta, da si dober in si hotel dobro. Rezultat ne šteje toliko kot namen. Všeč so mi bile tudi zgodbe, ki jih tu prebiram, to so zgodbe o orlih, oblakih, pticah in podobno. Če bi hotel biti žival, bi bil ptica. Vse slike o angelih ki jih poznamo so si tudi zelo podobne. Vsi imajo krila. Če jih povežemo s pticami....mislim da mora bit nekaj na tem. Kar se pa tiče moških in ženskih angelov pa mislim, da so angeli brezspolni npr. tako kot izgledajo lutke v trgovini z oblačili. Spomnim se tudi ene misli: recimo ko ti nekdo ki ga imaš rad umre, potem imaš vsaj angela, čigar ime poznaš. Nekdo mora biti tam nekje, ki nas gleda in obvaruje najhujšega. Nevem pa še ali je možno da angela tudi izgubiš. Recimo, da si res slab človek.....upam da nikoli ne izvem. Komuniciranje z angeli se mi tudi ne zdi mogoče (ampak samo zato, ker tega še nisem doživel), po moje so angeli na delu takrat, ko se ti recimo splet dogodkov zdi skorajda nemogoč. Torej vemo, da so bili na delu ko je že mimo. Oni vidijo in vejo kaj se bo zgodilo in pripravijo vse stvari tako, da je dobro za nas. Tako imam jaz mišljenje o angelih.

Res da ce ne vidis smisla v svojem pocetju, tega pac ne bos delal. torej ali je smisel tekmovanja res samo zmaga? Ljudje smo si razlicni, zato razlicno pojmujemo zmage. nekomu je zmaga, da premaga vse nasprotnike, drugemu je zmaga da premaga samo enega nasprotnika (jolanda &mutula) in tretjemu je zmaga da izboljsa svoj rezultat. tekma ali zmaga, to je bistveno vprasanje ali ne? vidim veliko razlicnih mnenj in se mi zdi, da so vsi pravilni. zakaj pa ne? ali ni tudi to neka vrednota, "Kaj ti vec pomeni", z vrednotami pa vemo kako je, vsak ima svoje. nekdo ki tekmuje samo za zmago, ga lahko poraz prizadene tako zelo, da se odloci da ne bo vec tekmoval. drug pa bo tekmoval ne glede ali bo zmagal ali ne. ce bo zmagal pac se toliko boljse (npr. jure kosir).