Že od nekdaj rada prebiram Prešerna, ob prelomu tisočletja sem si zaželela prenovljeno izdajo Prešernovih poezij in jih tudi dobila od staršev, notri je oči čisto v stilu Prešerna napisal posvetilo Pesmi moje naj odmev, še dolgo te spominja name, naj strune nežna melodija, radosti ti v življenju da. Ko žalost nad veselje, bo svoje kremlje stegovala, pesem lek ti bo, celilo, ljubezen, vera v življenje, moči ti bo novih dala. Ne primem je več prav pogosto v roke če sem iskrena, dostikrat pa se zgodi da poberem ven kak verz in najraje, če že jo odprem in prebiram, se ustavim na gazelah najljubša pa mi je tale... Oči sem večkrat vprašal, ali smem ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleč gledaš, draga, me prijazno; prevzetno vihaš nos, ko mimo grem. Ak' v tebe so obrnjeni pogledi, odtegneš precej svoj obraz očem; al' ak' dekleta druga ogledujem, zakriti jeze ni ti moč ljudem. Tako, al' ljubiš me al' me sovražiš, kak' bi ti ustregel, siromak ne vem.