mdemsarm

Ej, ne vem kaj naj! Spet sem v popolni temi. Pa včasih že mislim, da sem splavala, pa sem spet na tleh. Ej Skwo, zavidam ti, ker se znaš borit. Jaz ne morem več. Od ene odvisnosti šibam do druge. Pa si govorim, da je vredno živet, pa ni! Vse je samo neuspeh za neuspehom. Še vedno je življenje jama brez dna. Zakaj bi se lovil za kapnike, če je čisto vseeno, če kar takoj padeš z glavo na tla. Čeprav si doktor znanosti, ti tega štemplja ne zbriše nihče več.

Svoboden si takrat, ko nimaš več česa izgubiti, so rekli moji vzorniki hipiji v sedemdesetih. Mogoče si pa prav svoboden res šele potem. Sicer se pa ves čas bojiš izgub, takšnih in drugačnih.

Skwo, najprej tebi. Kako jaz razmišljam, ti težko povem, ker še nisem v stanju strniti misli. Težko bi rekla, da "svojega posiljevalca" sovražim. Sem na poti, da mu odpustim, se mi zdi. Se mi pa zdi, da se otresam tudi sovraštva in zaničevanja same sebe. Tudi strahu, tistega, ki me je celo življenje držal za vrat, se otresam. Začela sem izgubljat nujo, da nekomu povem, kaj se mi je v resnici zgodilo. In bolečina počasi postaja nekoliko bolj topa. Glede maščevanja pa si mislim tole: Maščevanje je v mojih rokah, pravi gospod. Vse kar v življenju narediš, plačaš. Včasih plačaš še za koga za nazaj, včasih še kaj za naprej. Vsako trpljenje človeku omogoči, da odnese kaj dobrega, da si nabere pozitivne življenjske izkušnje. Ko storimo kaj slabega, smo nekomu drugemu omogočili, da stori kaj plemenitega. To je neke vrste gibalo našega življenja. Dobro in slabo je v nas. Brez muk ne bi dosegli sreče. Neumno je pričakovati, da boš ljubil vse ljudi na svetu. Najbolj sovražiš tiste, ki so ti najbolj podobni. Torej ne moreš pričakovati, da bi vsi ljudje imeli radi tebe. To, kar smo doživeli MI, preživele žrtve nasilja pa po moje ne spada v ta kontekst. To je dejanje bolnika. Tega nikoli ne bi smel sočloveku narediti nihče, zlast ne otroku. Žal je tega, kot opažam, zelo veliko. Meni osebno bi ne bilo v nikakršno zadovoljstvo, če bi me potem še vlačili po sodiščih in razkazovali mojo bol. Je pa treba na storilce opozoriti, ker se bodo le tako bodoče žrtve znale takemu človeku izogniti. Zato velja o tem veliko govoriti in glasno govoriti No, da končam; tole so zmedene misli male deklice, ta velika mama bo pa pisala, ko bo sestavila celo zgodbo. Sedaj sem spet pripotovala sedem stopnic nazaj proti vrhu. Saj vem, da bom spet kdaj padla nazaj dol. Vem pa tudi, da ste tukaj vi, ki mi boste pomagali plezat nazaj. Hvala!

Ja, Skwo! Vidiš tegale tvojga spoznanja tud z doktoratom ne dosežeš in Hvala za tole obsežno pisanje. Ane, pa še seb s tem pomagaš, a ni to zanimiv!

A si ti pameten! Če si si z večerjo seks kupu, pa to tud na začetku povej, de ti nau kera binglc odgrizlna! Pa pejd u kupleraj, tam se to samo po sebi razume.

No, tole je pa šlo hitro. Bravo punca, dobro razmišlaš. Čeprav ti povem, da boš spet padla nekaj deset šteng dol, ko boš prepričana, da je že dobro. Glede nasilja pa: braniti se v danem trenutku je hrabrost. Obračunavanje zaradi sovraštva pa po mojem slabost. Res pa je, da bi vsako nasilje morali moralno in tudi zakonsko obsoditi kot družba, ne pa da nasilneži izpadejo kot "pravi dedci" (no lahko tud babe). In da sodni procesi zastarajo.

Ja, ja se j vem! Spet sem preveč zgostila pojem. Jaz sem namreč že iskala pomoč pri psihiatrih, pa so vsi samo poslušal, pa tablete napisal. Jaz bi se pa rada POGOVARJALA, ker se še nisem. Ne bom jedla tablet, ne bom pila alkohola, čeprav hudičevo dobro dene. Zato sem iskala normalne. Jaz vsekakor trenutno to nisem

Ej, a kdo ve za kakšnega strokovnjaka, ki je "normaln"; se pravi da se posveti enmu takmu kot sem jaz?

Se moram malo vmešat. Ne iskat krivca. Meni kot materi marsikaj pomembnega uide pri mojih otrocih. Za nazaj se mi poklikajo vsi simptomi, za sproti pa tega ne povežem. Ne obtoževat mame, da je kriva za vse. Kriv je samo storilec. In hudič se je soočiti z dejstvi, ki so te oblikovali. Ne obupat! Jaz tudi še nisem, pa je včasih na robu samomora.

Je samo nekaj zelo slabega, ki je pogojevalo nekaj zelo dobrega, ki je povzročilo trpljenje in srečo. Če bi odšel, bi mi prihranil marsikaj grenkega in marsikaj lepega. A ni fino, ko prideš do tam. Sem življenjski optimist, deloholik in še kaj. Trenutno pa potujem na psu in ni mi lepo.

Ja pa je res dobro, da sem uletela. Včasih se pač prepustiš naključju. Samo govoriti o tem pa ne morem. Napisala pa sem že kar nekaj strani.

Veš Selena, ti si vedela zakaj gre in se zato gnusiš sama sebi. Zame, otroka, pa je bil to samo šok. In mogoče imajo zlorabe v zgodnjem otroštvu lažjo pot do odpustitve samemu sebi. Te pa zaznamujejo. Jaz pogosto videvam v moških očeh tisti sluzasti pogled. Ob tem kar otrpnem in mi gre na bruhanje, zagrabi me panika. Pa vse do danes nisem vedela zakaj. Saj ti sama veš, da si tega nisi želela. Napiši na listek njegovo ime ali vsaj nekaj v zvezi z njim, pa ta list poteptaj, popljuvaj. Zamisli si, da je to zares on, pa naj čuti kako je, če ti poteptajo dostojanstvo. Ej, ljudje! A ste vidl, pobiram se!

Se pozabit se ne da. Zdajle je še sploh preveč vroče. Sam tega je toliko. To da ti nekdo reče, to ni nič takega, pa še druge stvari. Saj moji bližnji mi tega niso rekli, ker ne vedo. Boli to, da nimam nikogar, ki bi mu to lahko povedala. A ni to čist jasno, kako sem navezovala stike?

Ej, hvala! Sam mal težko je kar pozabit, ker je kriza, da te en tak usran dogodek tako zaznamuje za tako dolgo. Mi ni jasno, zakaj je bil tok časa zakopan in ni prej priplaval na površje. Očitno je bil to grozen šok zame, otroka. In moram reči, da tole debatiranje z vami jemljem kot del terapije.

Malo časa si moram vzeti, da se najprej navadim jaz. Tudi jaz nisem znala navezati stikov z moškimi. Bila sem malodane obsedena z mislijo na spolnost. Sem se pa zelo močno obvladovala. Ob priznanju sami sebi so se mi začele podirati domine spoznanj, kaj vse sem počela. Mislim, da bom imela največ opraviti s tem. Moram pa reči, da je po tednu dni bolečina že malo manjša. Začenjam razmišljati še o čem drugem. Dragi moji, hvala vam za pomoč pri prvih korakih!