stamina

Sstane ne vem sicer, kakšno sol imaš v mislih, ampak neslane hrane pa ravno ne jem. Že marsikje sem zasledila govora o tvoji knjigi, vendar točno za kaj bi naj šlo, pa nisem nikjer imela časti prebrat. Se bom potrudila in prečesala forum, da najdem kaj več podatkov, da ne boš 100x enainistih stvari pisal . Marsa sem že sama razmišljala o kakšnem postu. Glede na izkušnje (4,5 dni sem v bistvu imela popoln post) ne bi kaj dosti pomagalo dolgoročno. Ko sem pričela jesti, je spet vse po starem. Tudi jst se strinjam s teboj, da stvar ne izhaja iz enega samega mesta. Tudi zdravniki so neki razmišljali v to smer, da bi to znala bit neka avtoimunska zadevica, vendar kakšna....mi niso znali povedati, niti ugotoviti. Sicer to zimo sem res poredna, kar se telovadbe tiče - prezaposlenost - prejšnja leta sem pa vso zimo hodila telovadit (aerobika in fitnes), čez poletje pa sem precej na kolesu - ne samo v službo in nazaj, najdaljša tura zaenkrat je bila MB-Ptuj-Mb. Pa je bilo vse isto. Vem, da ta težava ni resna, ampak lahko človeka na trenutke v čisti obup vrže. Jst sem že rahlo obupala, da bom kdaj prišla tej zadevi na kraj. Po malo iskanja po netu sem sicer prišla do neke možne "diagnoze" in sicer dispepsia oz. funkcionalna motnja živčevja v bodisi želodcu, zgornjem črevesju ali nekje tu blizu bojda povzroča točno takšne težave. Vendar tudi tam ni nikakršnih konkretnih napotkov za izboljšanje simptomov. Tko da sem spet na začetku. To je še hujša misterija kot tista, kaj je blo prej..jajce al kokoš, matr.

Kar groza me je začeti ta post, ker bo izpadlo, da sem kakšen hipohonder ali pa 5 min pred smrtjo No, ni tko. Namreč, že vrsto let me pesti kar nekaj težav, takšnih in drugačnih (migrene, astma ob naporu, endometrioza, kronična vnetja jajčnikov, kroničen bronhitis, zelo pogosto prisoten občutek "votle" glave, nizek krvni pritisk -rekord 65/40 takrat so mi v lekarni postregli z neko nagravžno zadevo za srčne bolnike :xx!: , ne prenašam vročine sploh, energijsko čisto na tleh). Ampak najbolj zanimiv in nenavaden je pa tale (probajte si tole vizuelno predstavljati in je pravzaprav kar hecno). Spremlja me že kakšnih 6,7 let. Namreč, najpogosteje se to dogaja pozimi, vendar se mi je lansko leto pričelo tudi čez poletje. Po hrani (kakršnikoli) in to v 10 minutah po zaužitju, ne glede na količino,se mi obseg trebuha (zgornji del) poveča. To povečanje je največkrat "blago" - cca 15 cm v obsegu, se mi je pa že zgodilo, da se mi je trebuh napihnil ali kako naj temu rečem za 25 cm. In najbolj hecno pa je, da se mi v te razsežnosti napihne v borih pol ure - ta del je zelo boleč. Nato se umiri, jst ostanem "trenutno" noseča (resnično izgledam kot nosečnica) običajno do večera, zjutraj se zbudim čist ok. Kadar je napihnjenje extremno, potem imam tudi zjutraj še malo ostanka. In ker človek ne more cel dan brez hrane, ko naslednjič nekaj pojem, se zgodi isto. Tako se dogaja kakšnih par mesecev (zimskih običajno) in naenkrat se pa zadeva umiri in ob isti hrani se mi trebuh več ne napihuje - spet nekaj mesecev (običajno poletnih). Tako je že vseh 6,7 let, razen lanskega leta, ko se mi je to dogajalo konstantno. Zaradi enga velikega razočaranja sem zapadla mal v krizo in se nisem dotaknila nobene hrane kakšnih 4, 5 dni - ne morem vam povedati, kako sem shujšala v tistih 4 dnevih - vizuelno seveda. Nerodno pri vsej tej stvari pa je, da kupujem oblačila v trgovinah za nosečnice in včasih se mi zgodi, da moram iz službe s odpetim plaščem (nazadnje je bilo zunaj -8 stopinj, jst pa z odpetim plaščem lol), ker ga zaradi oteklega trebuha ne morem zapreti. A se komu kaj tacga dogaja ali poznate koga, ki bi to preživljal? Zdravniki se s tem ukvarjajo že kakšnih 4 leta in nimajo pojma kaj bi to bilo, pri gastroskopiji so ugotovili le, da imam kislino v želodcu skorajda ekvivalentno solni (pretiravam, ampak ne kaj dosti), da sem imela nekakšne polipe v želodcu in da imam kilo požiralnika, ki pa ni kriva tega čudnega simptoma. Ultrazvočno vsi notranji organi izgledajo čudovito in normalno. Probala sem že vse: hrano brez glutena, izločila mleko --> nobene spremembe. Aja, zaradi nečesa neužitnega sem pred časom prebedela noč v družbi wc-ja in lavorja ter med izbljuvanim opazila popolnoma nepredelano hrano - konkretno kruhove kocke, grisinije ali kako se jim reče - takšne kot so bili ko sem jih pred 5 dnevi zaužila. Wierd, ane? Any idea? Bi bila zelo hvaležna za kakšne predloge o sami zadevi, ki me muči in o možni rešitvi.

Ok. Mrzle noge (tako, da se ne da zaspati), lasje tako naelektreni, da si sploh več glave ne upam oprati...ker mi včasih kar navpično od glave stojijo (malo pretiravam, ampak je dokaj težavna težava), nezmožnost daljše koncentracije, čuden občutek votlosti v glavi, popolno pomanjkanje energije (če bi bilo možno, še dihala ne bi več, ker je prenaporno). Pomanjkanje elektrolitov? Kaj natanko to je, pravzaprav? Hvala za morebitne informacije

Tema iz naftalina sicer, ampak vseeno. Masikdo pravi, da je najlažje enostavno narediti samomor. Tisti, ki to reče, tega nikoli ni poskusil niti razmišljal o tem. S težavami se vsi soočamo na svoj način, vendar se pogosto zgodi, da se le-te tako nakopičijo, da več ne znamo iz njih. Meni osebno se je to zgodilo, res da leta nazaj, ampak se še vsega spominjam. No, očitno mi ni uspelo (ne javljam se iz onostranstva), včasih še danes rečem, matr, zakaj mi ni ratalo. Ampak sem močnejša, precej močnejša kot sem bila tedaj. Seveda močnejša v smislu soočanja se z življenjem in vsemi ovirami, ki mi jih meče pred noge. In tudi misel, da bi roko nase položila, mi ne pade na kraj pameti več. Potrebno je veliko, da zbereš moč in narediš usodni korak. Da ti je povsem vseeno oz. manj pomembno, kako se bodo počutili tvoji domači, ko te več ne bo. Skrajni egoisti se sicer niti tega ne vprašajo, jst sem se. Vendar nekoga, ki več ne more, ki več noče in nima volje nadaljevati, ni mogoče rešiti. Lahko takšne zaprejo v umobolnice in jih držijo umirjene z zdravili. Vendar takšni, ki do tja prispejo, so znotraj, v duši, že mrtvi. Moje težave, ko sem jih pogledala iz drugega zornega kota, niti niso bile tako strašne. Danes sem ponosna, da sem jih premagala in premagala svojo brezbrižnost (do sebe predvsem). Sicer še danes ne trdim: življenje je lepo. Ker ni zmeraj. Življenje je težko tudi danes. Spomnim se tudi moje mame. Njenega šoka in njene neizmerne žalosti, ki jo je zaznamoval za celo življenje. Spomnim se tudi šoka in bolečine prijateljice, ki se je ravno tisti večer odločila za obisk in me našla. Verjamem ji, da je to bil prizor, ki ga nikoli v življenju ne bo pozabila. Ne znam si predstavljati, kako bi se počutila mama, če bi mi dejansko uspelo. In edino ta groza, ki jo je izžareval njen obraz, je razlog, da nikoli in nikdar ne bom storila česa podobnega več. (no, tudi moj sin je razlog, vendar ga takrat še nisem imela). Samomor je morda res easy (easy v smislu rešitve problemov, ne pristopa) way out, ampak je hkrati kruta obsodba tvojih najdražjih in najbližjih na življenje polno občutkov krivde (običajno neutemeljenih) in večnega vprašanja brez odgovora: Zakaj?

Uhh matr, ste bili pridni. Vseh citirat se mi ravno ne ljubi ) Florijan Flower, nisem se spravila nate, samo z argumenti sem ti želela pojasniti, da se pač ne strinjam s teboj glede te zadeve. Sem pa v neki drugi temi nekje v morju postov prebrala eno tvoje drugo mnenje glede razmerij ter odnosa do partnerja (mislim, da pri varanju) in si me prav fasciniral s repliko. Če bi jih več tako mislilo, bi verjetno tudi jst zdej bila v partnerstvu, če ne kje poročena (grrr...ta beseda ima meni prizvok smrtnega greha ). Mitja22....v enem prejšnjih postov sem priznala občasno potrebo po (kakor si se ti izrazil) ljubezni. Vendar si si tudi sam odgovoril v bistvu - najti nekoga, ki je ljubezni vreden je v današnji družbi skorajda nemogoče. Ni potrebno, da je ravno sorodna duša (meni), vendar je pa nujno potrebno, da me zna spoštovati s vsemi mojimi dobrimi, čudaškimi, neprijetnimi in še kakšnimi lastnostmi. In tega v današnji družbi manjka - spoštovanja. Če jst neke npr. značajske lastnosti ali pa načina dojemanja iste stvari pri svojem partnerju ne razumem in se popolnoma razlikuje od meni znanega, še ne pomeni, da je napačen, je le drugačen - spoštovanje le-tega je nekaj najtežjega, se strinjam, ampak tudi nujno potrebnega za zdravo, srečno in prijetno zvezo. Žal, je to veščino osvojila in dojela le peščica ljudi. In jst imam samo sebe dovolj rada, da potem raje živim sama, kot pa z nekom, s katerim takšnega odnosa nimam in ga ni mogoče vzpostaviti. Konj (kako to, da si tak nick izbrala ). Hja, tko je. Dlje smo samske, težje bo kakšen tip prišel do našega srca. In to iz razlogov, ki si jih napisala plus vse tiste napake, ki jih opažamo pri npr. svojih prijateljicah, jih skusimo na lastni koži in seveda tudi zaradi tega, ker z leti praviloma (ni pa nujno, heh) duhovno in emocionalno rastemo. V 20-tih je bilo dovolj, da je tip bil postaven, pa npr. črnih las, s krasnim nasmeškom, da smo si rekle, ajd, pa probajmo. Danes mora nekdo izraziti precej več kvalitet (karakternih in mentalitetnih), da sploh razmišljaš, če bi temu človeku podaril urco ali dve svojega časa ob kavi, da ga spoznaš in šele potem razmišljaš o nečem globjem. Z izjemo tistih, katere si zavestno izberemo za kratkotrajno zabavo, pa še takšen mora pokazati mal več, kot pa da mu je bistvo življenja, da gre vsak dan v gostilno na pir. In na moje resnično presenečenje, je slednjih kar precej. Pri takšnem tempu življenja in pri takšnem upadu osebnih kvalitet (ali pa imam jst samo smolo) bo po mojih pričakovanjih čez kakšnih 10 let možnost videti poroko in nevesto enaka srečanju s NLP-jem. Kar je btw men čist ok. bo več zadovoljnejših ljudi hodilo po svetu. Naj opozorim, da je to le moje mnenje in moje prepričanje. Vsem srečno poročenim in vezanim, se opravičujem. Ampak samo tistim!

OO matr. Svaka čast. No, s takim človekom pa lahko partnerstvo traja do neskončnosti. Sploh ne vem, kaj naj rečem oz.napišem. Impresionirana sem nad nesebičnostjo, danes tako redko oz. s moje strani še nikoli, videno. A še delajo takšne moške? . Če bi jih bilo več, bi verjetno tud jst danes bila vsaj v partnerstvu, če ne že poročena. Kapo dol, res.

Hmm, ne vem koliko si seznanjen/a s pokojninsko reformo in prihodnostjo le-te, niti ne vem, koliko delovnih let še imaš pred seboj. Če računaš na takšno penzijo, pa še bi bilo še ne vem kolk podmlatka - boš od lakote shiral/a. Jst in tisti, ki morajo oddelati več let od mene... bomo dobivali morda kakšnih 20% tega, kar dobivajo danes - že od tega kar se danes dobiva, se težko živi, kamoli s 20% od te mizerije. Moj otrok (yup, jst sem za svojo "državljansko dolžnost" že poskrbela) pa bo si moral sam priskrbeti varno starost. Samo bo pa zanimivo videti, kolikšne prispevke bomo pa takrat plačevali heh Zdaj pa k drugi misli, ki se mi je porodila ob branju tega posta. Od kod vam zamisel, da če so ljudje samski, ne morejo imeti otrok?Tolk, da razjasnim: četudi živimo sami, to še ne pomeni, da smo v celibatu...

Jst sem kot barbapapa...al pa one ruske punčke (ne vem več, kako se jim reče - ko stojijo na polkrogu, da se nikol ne prevrnejo). Se mi zgodi, tu in tam, da mi kakšen (vendar resnično zelo redko - zadnjih pet let se nobenega takšnega dogodka ne spomnim) mal spodnese tla pod nogami, povzroči hiperventilacijo in vse tiste simptome zaljubljenosti...vendar še nobenmu ni uspelo tako dolgo v moji bližini ostat (ker sem se jst skrila), da jst ne bi mogla na zaljubljenost pozabit ....ampak imaš prav...nikdar se ne ve, kaj življenje prinese...jst upam, da meni ne ohceti, srčno

V življenju imamo vsi zmeraj neke okoliščine, ki nas tako ali drugače omejujejo. Mislim, da tiste povsem popolne svobode ni mogoče doživeti (razen če si finančno toliko podprt kot kakšen Bill Gates npr.). In na le-te sami posamezniki običajno nimamo nobenega vpliva. Tudi to je eden izmed razlogov, da si jst ne pustim vsaj na tem mojem privatnem področju nobenega poseganja izven mojih želj. heh...verjamem, da se marsikomu zdi 11 let samskega stanu zelo dosti....ampak verjemi tudi, da so to najsrečnejša leta mojega življenja do danes . Ne trdim, da je kaj narobe s partnerstvom - niti najmanj. Vendar žalostno opažam, da precej ljudi vstopa v veze in ostaja v njih iz povsem napačnih razlogov. Eden izmed teh je - da ne bi slučajno ostali samski. Tudi sama sem pričela svojo prvo in edino dolgoletno vezo iz čisto napačnega razloga - zato se je končala tako kot se je in hvalabogu, da se je. Ker tisto ni bilo življenje, ampak vegetiranje. In točno to je tisto, kar jst opažam pri 95% ljudi, ki jih poznam. In gledati te ljudi je v dno duše boleče - zame. In vztrajen opomin, da je moja svoboda neprecenljive vrednosti.

Stvarnik....hm...zame je ta "oseba" političnega izvora. Je izum religije (vseh). In religija je ene vrste politika - vsaj poslužuje se podobnih načinov "pranja možganov" in peljanja žejnih čez vodo. Kar se krščanstva tiče....je film Stigmata popolnoma povzel vsa moja razmišljanja - če ste ga gledali, vam je jasno, da je dokaj v nasprotju s tem, kar uči in prepričuje cerkev. Meni je moje življenje - moje. In ni mi ga dal noben stvarnik, ampak moja starša (mal heca - v to, kako je življenje nastalo, se ne bi spuščala). Če sem dolžna sprejemati vse dobro in slabo, ki mi ga življenje in posledice mojih dejanj vržejo pred noge....imam pravico živeti tako, kot jst mislim, da je prav in imam vso pravico to življenje poslati v tri krasne, če se jst tko odločim. Ker ga moram živeti jst sama, ker vse dobro čutim jst sama, ker vse slabo čutim prav tako jst sama. Kakšen stvarnik, lepo vas prosim. Zakaj je moral umreti 6 let star otrok sosede, ker ga je povozil nek zavožen pijanec? Stvarnik?? Zakaj pa tisti kreten, ki že vse svoje živjenje terorizira vse okrog sebe, pretepa svoje domače in jim spreminja življenje v pekel vsak dan, njegovi otroci se bodo s travmami, ki jim jih je zadal ubadali celo svoje življenje, še zmeraj živi in bo še živel 100 let? Zakaj pravilom v prometnih nesrečah umirajo tisti, ki niso le-te zakrivili? Veste kaj, tacga stvarnika lahko jst samo pošljem nekam - namreč če "stvarnik" nalaga vse tisto lepo kakšni bi naj ljudje bili do drugih in konc koncev sami do sebe, kako lahko en tak stvarnik dovoljuje, da se dogajajo zgoraj naštete stvari? Potemtakem bi moral "k sebi poklicati" tiste, ki njegovih zapovedi ne spoštujejo in se jih ne držijo? Vsaj meni se tko zdi po zdravi logiki. Obstaja pa še druga razlaga....da je stvarnik zrel za psihiatra :xx!:

Ok. Jst sem stara 33 let. Samska sem že cca 11 let - ali celo 12. In še nekaj: VEČNO VEČNO VEČNO BOM SAMSKA, ker sem se jst tko odločila. Ni lepšega od svobode, ki ti jo samski status daje. Dlje kot sem samska, bolj sem prepričana, da je tako edino prav zame in resnično ne razumem tistih, ki niso samski in si več kot očitno želijo, da bi bili - vztrajajo v nekem bednem izgovoru za zakon ali partnerstvo in za vso svojo nesrečo v življenju krivijo svojega partnerja. In tisti, ki te vedno znova sprašujejo: A je kaj novga? A si še samska? te sprašujejo zato, ker ti zavidajo, predvsem moč in samostojnost, da zmoreš sama skozi življenje. Dobro, pri 24-tih in po enem letu samskega stanu je preuranjeno še takole sklepati, sicer. Kakorkoli obrnem....je še zmeraj boljše biti sam in zadovoljen in srečen kot pa biti v partnerstvu, ki te onesrečuje, v katerem ni več drugega kot navada še ostalo, ko se partnerja ne znata več pogovarjat in potem sta sicer skupaj, vendar živita oz. vegetirata eden mimo drugega in pogosto vsaj eden na skrivaj še koga druzga v to "razmerje" pripelje (v duhu seveda). Resnično, kaj je bolje? Malo prej sem na tem forumu pod temo varanje, če se ne motim, prebrala izpoved ene gospe, ki ve, da jo njej mož vara, s katerim ni doživela intime že 5 let, ker ima mož mlajšo ljubico od nje...ampak ona še zmeraj vztraja v tem razmerju - hallo? A ni potem res bolje biti samski?? Res je tudi, da ima samski stan tudi svoje slabe plati. Tudi to je res, da si tudi jst včasih zaželim malo človeške topline (v smislu nekega resnejšega partnerstva) kakšno nedeljo, ampak ko pogledam "big picture" in ko vidim še vse drugo, kar spada zraven te človeške topline - hvala, ampak celoten paket več ni tolk privlačen in tisti kos celote (nekaj malo topline tu in tam - namreč z leti v partnerstvu tako ali tako pride do tega, da te topline tudi ni več) ni vreden takšnega žrtvovanja. In tudi mene malo postrani gledajo in se verjetno sprašujejo, če sem morda na ženske mahnjena. Ampak vsakemu je takoj jasno, da ni tko, ko debata pride na to področje in izjavim svojo definicijo ljubezni: Ljubezen je utopija, katero so si izmislili ljudje, da lažje trpijo.

1. DA - vem, kaj pomeni 2. DA - V nasprotju z biblijo verjamem, da se ima vsak posameznik pravico odločiti ali hoče vztrajati ali želi zaključiti svoje življenje (tudi do "pravice do samomora" verjamem). Nihče, prav nihče ne bi smel imeti pravice v imenu boga, ustave ali družbene dobrobiti ali česarkoli pač, držati pri življenju tiste, ki si tega ne želijo - resnično ne želijo: npr. smrtno bolni v zadnjih stadijih, ko so bolečine še edina stvar, ki človeku ostane, hudo manično depresivnih kateri so tako ali tako že "živi mrtveci" ( na Nizozemskem je obojim omogčeno, da se odločijo za evtanazijo). 3. Posledice v Sloveniji..jjooj....to bi bilo popolna razpolovitev slovenskega naroda. V Sloveniji so ljudje še zmeraj tako hudo konzervativni (ne verjamem, da bi prišlo ravno do demonstracij na ulici - ker (tko kot sem slišala dober stavek na tv) smo slovenci najbolj glasni za šankom, v javnosti pa se marsikateremu jezik zaveže), da bi res bilo dosti ogorčenja. Reakcija bi po mojem mnenju bila precej milejša čez kakšnih 30 let, ko se generacije zamenjajo in bo prisotnega manj konzervatizma. Ampak če bi jo uzakonili, ne glede na ogorčenje, bi se sčasoma ogorčenje poleglo in bi tudi evtanazija bila sprejeta v družbi - in to zelo hitro, kot kažejo dosedanje izkušnje s raznoraznimi aferami, sojenji, sprejetimi zakoni - dost je blo ogorčenja-kakšen teden. Potem pa vse tiho je bilo.

Draga gospa, jst vas po eni strani razumem, pa drugi pa sploh ne. Ne razumem, kako lahko vztrajate pri nečem, kar vas tako onesrečuje in sploh z vsemi znanimi dejstvi ne vliva nekega upanja, da bo kdaj boljše. Vi si tako kot vsak prav tako zaslužite košček sreče v življenju. Če je ne dobite z njim, jo pa najdite nekje drugke - ni nujno, da je to ravno v drugi osebi oziroma tam je sploh ne bi smeli iskati. Sreča izhaja iz vsakega posameznika, ampak v takih okoliščinah je človek težko srečen sam s seboj. Obstaja ena stvar, ki se ji reče ločitev. Verjetno na kratek rok boleča zadeva, na daljši rok pa verjetno manj boleča kot pa vegetiranje v takem "s*anju" (se opravičujem na izrazu). Tako kot ni izgovor zanjga, da nima jajc povedati odgovorov na vaša vprašanja, tako ni izgovora za vas, da si to dovolite. Dokler sama sebe ne boste imela dovolj rada in od svojega sopotnika v življenju zahtevali dolgovanega spoštovanja, ki vam pripada (četudi bi to pomenilo, da bo odšel skozi vrata za vedno), do takrat boste "žrtev" po povsem nepotrebnem. Se opravičujem na grobih besedah. Vse dobro vam želim.

Jst imam na te zadeve s varanjem čisto drugačen pogled (no, morda je še kdo tukaj istega mišljenja - ampak ne bom vseh toliko strani prebirala) od splošno družbeno sprejemljivega. Dejstvo je, da smo ljudje družabna bitja. Nismo ustvarjeni (večina vsaj), da bi se znali ustaliti ter zadovoljiti s izpolnitvijo enih "sanj" ali ciljev. Ko le-te dosežemo...že imamo nove in nove. In tako gremo skozi življenje. Vse to se nanaša tudi na ljudi okrog nas...partnerstvo, sploh dolgoletno, ima veliko tendenco postati "obveznost", dolgočasje in to doprinese k nezadovoljstvu obeh sčasoma in takrat vsaj eden začne iskati nekaj, da mu zapolni tisto vrzel nečesa, kar se je skozi leta izgubilo. No, morda ravno ne išče...ampak slej ko prej ti življenje predstavi nekoga drugega, nekoga, ki postane spet "nov cilj, želja, sanje".....In morda te v prvi in drugi takšni situaciji morala zadrži, vendar tretjič te premami - bolj kot je razmerje nezadovoljujoče, prej morala odpove. Nemogoče je celo življenje biti zadovoljén in resnično srečen (večino časa) z eno samo osebo. Jst v takšne pravljice ne verjamem več oziroma nikoli nisem. Varanje je del človeškega karakterja - dogaja se na vsakem koraku (ne samo v partnerstvu) - najpogosteje ljudje varamo sami sebe, ko se izneverimo tistemu, kar nam je pomembno in kar nas osrečuje - pa četudi je to kratko nočno srečanje s neko bežno spoznano osebo. V nasprotju z večino verjamem, da je varanje včasih tudi koristno - namreč, če eden od partnerjev skoči čez plot je zadovolnejši sam s seboj (pač neki razburljivega in adrenalinskega je doživel) in s tem zadovoljstvo prenaša tudi na svojega partnerja, če pa varajočega partnerja to odpelje iz razmerja, zakona - potem se pač na manj ugoden način konča nekaj, kar ni vredno imeti. Kar tako iz ljubega miru pa tudi ljudje ne skačejo čez plot-zmeraj je "krivda" pri obeh partnerjih. Menim, da je najbolj "normalno" stanje za vsacga ...samski stan. Takrat si vsaj zmeraj v dobri družbi (mal heca) Tisti, ki pa verjame v večno ljubezen in celoživljenske zveze, je pa milo rečeno (meni osebno) orenk naiven.

Lol, 5 strani...o progresiji pa morda dva posta ajoj, pa kolk zgubljenega časa, da sem do te ugotovitve prišla