tinčica

najprej: vem, kaj govorim, sem ze doživela. In preživela. Je možno. Ampak sem zahtevala pogovor. Kako pri tebi izgleda normalno funkcioniranje, odgovora pa nimas?? Imela sva otroka, zacela graditi hiso ... pri triindvajsetih. Jasno mi je bilo, da me caka se vecina zivljenja in niti malo mi ni bilo do tega, da nekomu - njemu - grenim življenje, on pa meni. Zahtevala sem pogovor in postavila svoje pogoje za nadaljevanje zveze v smislu: ok preveriva situacijo - kako si predstavljas najino skupno življenje naprej, ti je pomembno, kako ga vidim jaz? Bila bi pripravljena odpustiti, ce bi dal vedeti, da se vidi z mano v prihodnosti. Pa se ni. Oziroma sploh ni vedel, kaj hoče. Ločitev je bila formalnost, sporazumna, brez štetja žlic. Danes sva oba recimo srečno poročena, ostala sva prijatelja, ker mu nisem dala možnosti, da mi uniči življenje. Jaz pa ga nisem hotela njemu. Življenje je eno samo in tvoje je, ne dovoli nikomur, da ti ga kvari - tisti dvom in vprašanje se pojavi v taki situaciji v vsaki starosti: a bom lahko sama šla naprej?