Zdaj sem šele prebrala za kaj gre tukaj. Poslušaj me osamljena. Rabiš govorit o tem. Zelo. Ampak ne z bratom, ne s starši. S strokovnjaki. Res to ne gre čez noč. Potem, ko "predelaš" to, kar te sedaj boli, -ob spominu na dogodek, pa ne smeš govoriti več, ker spet oživljaš. Ampak, da ti zaupam, kaj najbolj pomaga, to, da se začneš imeti bolj rada. To, da delaš stvari, ki jih res rada počneš, da si vsak dan posebaj nekaj posebnega privoščiš. Da sprevidiš, da si dovolj močna, da bolečino premagaš, da spomin spremeniš, da vse skupaj postane daleč v preteklosti in te ne gane več. Vem, ni lahko. Če želiš, mi lahko pišeš na OS ali mejl, tudi svojo telefonsko dam, če boš hotela. Ne se zapirat vase in pestovati to, iz česar ne vidiš ven. Ne doma to dajati ven, razen če si prepričana, da boš naletela na razumevanje. Raje predelaj brez domačih. Če niso sprevideli kaj se ti godi, tudi sedaj... Javi se, splača se to rešiti pri sebi, ti povem, da je še ogromno lepega v življenju, zakaj bi dovolila, da te to ovira. Če je težava v tem, da ne moreš še stran od doma, si uredi tako, da boš imela čim več hobijev, dejavnosti izven doma, druži se veliko, a tudi prijateljem raje ne zaupaj. Pojdi raje h komu, ki je strokovnjak glede tega. Tudi to, da tukaj pišeš o tem je bolje kot vnemati prepire doma. Škoda energije.