Dobro jutro Mnenja o psihologih nisem želela izražat v tej temi, ker se mi ni zdelo, da paše sem...No, pa če si me že izzvala ... Prvič so me poslali k psihologu, ko sem bila stara 7 let, ker me starši pač niso zneli sami "poštimat", no in sem imela pečat celo osnovno šolo, ker je mnenje od psihologinje vplivalo na učitelje....V puberteti sem imela močne glavobole in se mo spet poslali najprej k šolskem psihologu in potem še h kliničnem psilogu- ugotovili niso nič , a so poslali mnenje na srednjo šolo in spet...Na srečo sem imela fajn razredničarko in mi je take stvari povedala in je ona odigrala vlogo terapevta...Pri 19. sta se ločila moja starša, zapadla sem v depresijo in so me poslali na Poljanski nasip, ker naj bi imela samomorilske težnje- verjami, da sem bila tolk apatična, da se mi še to ne bi dalo . No in pridem na Poljanskega in me vprašajo, če čutim potrebo po tem, da bi dobila kakšno zdravilo . No in sem bila tam štiri mesece in se nato odločila, da tam nimam kaj iskat...in sem šla...Čez dve leti sem šla še k eni ženski, ki je delala po metodi dr. Ruglja, pa me je čisto pohodila, da me bo potem lahko nanovo zgradila . No, ne rečem, da nisem nič odnesla od vsega mešanja dr.. , in da to za nekoga ni rešitev(obiskat psihologa), a sama sem naletela le na enega, ki se mi je zdelo, da ve kaj dela.Sem imela občutek, da so me hoteli uokvirit v neke norme, jaz pa sem si želela le pogovor in občutek, da me nekdo posluša in sliši. Zdaj po letih sem začela poslušati sama sebe in...to je to.V bistvu se mi zdi, da pač vedno prideš sam do ozdravitve in če te na poti spremlja psiholog, ki svoj EGO pust pred vrati je to super, a kot sem že napisala sem v svoji "karieri" med psihologi srečala le enega, ki je bil približno tak. Lep pozdrav. Julči