zala

No, jaz se pa definitivno ne počutim zelo drugačno in nisem zaradi tega nič bolj ali manj srečna. Me pa velikorat prime, da bi na pol ali na tričetrt poti do cilja pobegnila. Morda zaradi tega, ker cilj ni povsem jasen in nisem dovolj motivirana. Moj severni pol se začne boriti proti južnemu. En bi vztrajal, en pa odustal. Prišepetalci so ali pa niso v bližini, večkrat ne, kot pa ja. In tako se zgodi, kar se zgoditi mora, je pa res to zame največkrat kar dober konec. Kaj mislite o teoriji ciljev in sicer v tistem delu, ko pravijo, da jih je dobro napisati na list papirja?

1. notranji mir-skladnost, harmonija, umirjenost, stalna osebna rast 2. zdravje, življenje 3. družina, ljubezen 4. svoboda 5. uspeh, volja 6. veselje, humor, zabava 5. ostati fit-rekreacija

Vesela sem za vse vas, ki ste srečni ob tem, kar počnete, vesela pa tudi, če kdo reče, da ne uživa ob delu, da vidim, da nisem totalno scrklano bitje, ki ne ve, kaj bi rado. Andrej, meni se zdi, da gre pravzaprav za to, da preveč ne pričakuješ in se prepričaš, da kar delaš, te veseli. Tudi meni se dogaja, da spremenim delo, okolje in še kaj, pa po določenem času spet ugotovim, da to ni to in da mi je bolj kot ne dolgčas in se mi ne da. Ampak prepričam se pa tudi težko, da mi je nekaj všče, kar mi ni všeč! Ali pa je treba biti potrpežljiv in iskati, iskati, iskati....dokler nenadoma...?

Yeeees! A vidiš Andrej, da smo ženske res vile, ki znajo čarati! Ah, kaj bi vi brez nas!

delfin, ker je dinamičen igriv pameten. opica, ker ima smisel za humor ptiček, ker zna lepo peti pes, ker je zanesljiv.

Menim, da gre za problem osamljenosti, ki je vedno bolj pogost na tem svetu. Ker nas nihče ne porajta, se počutimo kot da nas ni. Smo pač socialna bitja, ki jih mora vsake tolika časa kdo pohvaliti, v najslabšem primeru vsaj skritizirati. Če si dolgo skupaj (npr.v zakonu), je res dan dnevu enak-veš, kaj bo on(ona) rekel, veš, kaj boš ti rekel, preden bo on(ona) nekaj rekel in potem si rečeš: pustimo se presenetiti! Morda mi pa ne bo treba nič izsiliti? Ampak bogovi so padli na glavo in zopet se zgodi, kar si pričakoval in ne kar si upal, da se bo zgodilo. In potem nehaš upati. In ker si človek in imaš potrebe po DRUŽENJU, jih moraš zadovoljiti. Ena od strategij reševanja frustracije ob nezadovoljeni potrebi je da pri nekomu izsiliš, da ti da pozornost. Otroci to zelo radi in povsem nagonsko počnejo. Madona, zakaj vsi govorimo o ljubezni, pa jo še kar grozno primanjkuje?! bESEDE NISO mESO POSTALE!

Zanima me vaš pogled na trditev: ob delu (rednem-za ljubi kruhek) uživam. Ker mi še ni uspelo priti na ta nivo (ob delu ne uživam, vendar dokaj dobro zaslužim im me je strah pretrgati to nitko), me zanimajo izkušnje drugih.

Samo sebe imam za relativno prestrašeno. Strah me je: smrti, bolečine, umiranja, zasmehovanja ljudi. Prišla sem do tega, da se vsi ostali strahovi-strah pred višino, strah pred hitrostjo, strah pred nastopanjem, strah pred neuspehom, itd., skrivajo za zgoraj omenjenimi. Zanimiv strah, ki si ga omenil FREE, se mi zdi strah eksistence. Ta mi onemogoča, da bi enkrat naredila en CUT na mojem delovnem mestu, ki me milo rečeno, onesrečuje. Ja, kaj bo pa moja družinca brez mamičinih tolarčkov? Strah me je zamenjati službo, groza me je ob misli, česa je šele strah brezposelnih! Najbrž sem res preveč presrana! Ja, kompromisi so potrebni, brez njih smo fijakerski konji. Kompromisi znotraj sebe, kompromisi z okolico. Ampak, kje so meje, do kam nam še koristi kompromis? Teorija pravi, da strah obstoja toliko časa, dokler ne narediš prvega koraka. Pri tremi pred nastopom bi to šlo, kaj pa pri strahu pred bolečino, umiranjem? Po drugi strani pa je strah opozorilo NE STORITI? Pa smo spet pri dvojnosti. Ja, strah pred določenimi ljudmi je pa zelo pogost in po moje premalo ozaveščen. "Vedno, ko stopim v njegovo sobo, mi odpove zdrav razum. Ne vem, kako, vendar me na nek način paralizira." V nevrolingvističnem programiranju obstajajo posebne tehnike, ki pomagajo pri tovrstnih težavah, vendar zahtevajo kar nekaj časa in vaje.Bom morala skripte vzeti iz predalov! Mene je včasih strah, da ne bom znala čvekat (malce introvertirana osebnost!), da ne bom znala vprašat, da bom vprašala neumnost (samopodoba in samozavest se morata še dvigniti, ali pa moram končno udejaniti, da so napake le povratne informacije). Zanimivo pa je to, da so ti strahovi prisotni več ali manj v krogih znancev in sodelavcev, redko pa z neznanimi ljudmi!

Česa vas je strah v življenju? Ali ozaveščate svoje strahove (ki se velikokrat skrivajo)? S kakšnimi strategijami se bojujete proti njim? Ali so vam kdaj tudi koristni?

Morda se vsi do sedaj isto mislili, napisal je pa vsak malo drugače. Pa dovolite še meni: denar je sredstvo, ne pa vrednota. Torej, vprašajmo se: koliko denarja (na mesec) bi rad imel in kako ga bom potrošil. In potem sledi teorija ciljev-vizualizacija, itd. bolj ko jih boste sanjali in si jih živo predstavljali, prej se vam bodo uresničili: vrstna hiška z roza fasado in malim atrijem cca. 100m2 ali pa nov črn Clio s klimo. In za dokončno realizacijo ciljev (prilivov) potrebujemo še jasen zapis o tem. In ko bo denar prišel (100% garancija), ga POTROŠITE. Nikar ga spravljati v banko za hude čase. Samo tako bo spet prišel, kakor je odšel. DENAR mora KROŽITI! Saj veste, kako so včasih trgovali? TRGOVINA JE KROGOTOK. Zanimivo je tudi stališče Feng Shui-ja, ki je v posredni povezavi z našo temo: namreč-vrzite stare stvari proč in nove bodo prišle same od sebe. Nikar ne shranjujte za vsak primer (če bo vojna) staro posodo in stare rjuhe, kajti na ta način svojemu umu dopovedujete, da ne rabite (niste vredni) niti novih stvari, torej tudi ne denarja.

Vedno sem potihoma občudovala ljudi, ki so se upali narediti nekaj, kar je izstopalo, kar je bilo edinstveno, pionirsko. Po drugi strani pa tudi priznam, da zamenjala z njimi pa ne bi. Moja trenutna prepričanja in vrednote (izoblikovane v glavnem v mladosti-sedaj jih čistim pod mrzlo vodo!) so še vedno tako močna, da "vendarle živimo v komuni", "smo odvisni drug od drugega, torej ne more vsak reči sem, kar sem in delam, kar hočem", itd. Tako se zopet in ponovno JIN in JANG bojujeta v meni, kot že tolikokrat doslej in zaradi česar še NIKOLI v življenju nisem naredila res nekaj IMPOZANTNEGA (nekaj kar ni v skladu z normami...), da bi se vsi okoli mene še dolgo čudili. Dobro je, če se zna človek prestavljati v več različnih perspektiv, ker potem dogodke in stvari vidiš v drugi luči: nekaj, kar je ta trenutek impozantno za neposredno okolico, bo jutri in v prihodnosti nepomembno za druge ljudi in drugo okolico, morda se boš dejanja celo hudo kesal.Če znaš vključiti ekologijo in "videti gozd" ob upoštevanju časovne perspektive, potem JUST DO IT! Če ne...ti še vedno preostane, da nekaj, kar te bo dvignilo nad sivino povprečja, storiš, postaneš FACA ali pa se skrušenih ramen kljub vsemu nekaj naučiš. Samo tisti, ki stopica na mestu, ne bo nikoli vedel!

Tole mi je še prišlo na misel: STRAH PRED SMRTJO je velikokrat tisti, ki nas lahko MOTIVIRA K nekemu cilju=PREŽIVETJU in nam da MOČ ali pa nas ohromi. Torej če bi bili malo bolj soočeni (DEJANSKO) s svojo minljivostjo, bi bi bili bolj močni ali pa bi nas to na nek način naredilo pasivne??? Dalajlama v svoji zadnji kjnigi Umetnost življenja lepo govori o pripravah na smrt, ki naj bi jih zavestno in stalno "vadil" vsak zemljan. V budizmu je izhodišče sicer drugo, kajti če si ob svoji smrtni uri pozitiven, umirjen, itd, potem se tvoja dušica v naslednjem življenju naseli v prijetnejšem ambientu (telesu). Ampak ideja ni neuporabna tudi za nas-nebudiste. Nasploh je s temi raznoraznimi strahovi križ. Ta tema se mi zdi tako zanimiva, da jo bom kar na novo odprla (upam, da je še ni kdo pred menoj!).

DEjstvo je, da kar je zame težava, je za nekoga drugega izziv. Ampak večinoma vse preveč GOVORIMO, premalo pa UDEJANJAMO. Menim, da nam težave ali izive če hočete prinese na pot naša navezanost na stvari, ljudi, navade. Pravijo: Najhuje na svetu je pokopati svoje otroke, ampak ali je vsak od nas staršev vsaj minimalno pripravljen na ta najhujši scenarij? Zakaj se tako bojimo sploh pomisliti na to? Ker je NAM neugodno, torej smo zopet pri EGU. V današnjem materialnem svetu, sploh pa če ga uživamo že nekaj deset let, je res težko UDEJANJATI ideje o nenavezanosti. In ravno ta bi nam dala neskončnih moči!

Zanimajo me izkušnje glede odpravljanja žolčnih kamnov s pomočjo kur kot je pitje jabolčnega soka, potem pa džus iz limone in olivnega olja. Hvala za odgovore.

Menim, da je očetovska poza še bolj kot pri ženskah - materah odvisna od privzgojenih in zmodeliranih vzorcev iz otroštva.Le redkim je dano, da se zavedo neuporabnih prepričanj, ki so jih nezavedno privzeli. Vsaka generacija prinese rahle premike na boljše (s tem mislim, da moški in ženske v partnerski zvezi dogovorno izvršujeta, kar je pač potrebno izvršiti-previti otroka, pomiti posodo, obiskati razredničarko, asistirati domači nalogi,itd.). Žal se ne morem pohvaliti s takšno zvezo, morda bi jo morala zastaviti sedaj, ko vem več kot sem vedela tedaj, ko sem se poročila in imela otroke. Nekateri pravijo, da bi morali imeti otroke šele po 40.-tem letu? Svojim sinovom pravim (pa me ne poslušajo kaj preveč ali pa se le delajo, da ne poslušajo): poglej svojo bodočo taščo in videl boš svojo ženo čez nekaj let.Enako velja za moške. Ženske smo na tem svetu tudi zato, da našim preljubim moškim pokažemo in dokažemo, da jih bomo enako ljubile in spoštovale tudi če bodo malo manj "moški", sploh pa si nas večina (žensk) želi, da bi bili ljubeći in pozorni očetje, ki bi prispevali svoj delež tudi pri vzgoji.