Alone

Ja sva že dva, ki čutiva povsem enako... Okolje je prazno. Ko se zbudiš zjutraj, ni nikogar , ki bi ti rekel dobro jutro, ali pa te bi nekam poslal, če je slabe volje... Si čisto sam in zaradi tega tudi prepogotokrat osamljen. Kot praviš mantis, nihče ni tvoj in ti nisi nikogeršen. Pa ne gre tukaj za lastnino! Še zdaleč ne. Gre za prijateljstvo, ki je več kot to. Nasmeh, žalost, veselje, čustva... Skratka - LJUBEZEN !

Ni rečeno, da je to to? Svoboden si lahko da več načinov, odvisno, kako si svobodo predstavljaš, oz. kako si svobodo izboriš (zagotoviš) pri partnerju.

Pa samski, pa sam, pa dolgčas, pa to, da greš kadar češ - kamor češ... Jaz sem tudi samski, pa prebiram zgornje ugotovitve in modrovanja, in ugotavljam, da sem tudi jaz deležen vseh teh občutkov. Lahko rečem, da mi je res OK, da sem samski. Res pa je tudi to, da ljudje čisto fajn in ok funkcionira(jo)mo v dvoje. Vse, kar počneš ko si sam, lahko na nek način tudi v dvoje. Naveličanost me počasi daje te samskosti in samote. Samo v tem je problem te samskosti. Ne vem pa kako bo potem, ko ne bom več samski, ali me zna naveličanost biti v paru tudi zapopasti... Upam, da ne. Sicer pa ne mislim že v naprej zganjati panike, kakj bo, če bo in ko bo... Želim si prekiniti biti samski, delam z vso paro na tem, in vidim v tem čisto normalno življenje. Lp...

Ne to pa ne bo šlo . Nisem abstinent, toda sem mnenja, da alkohol ne bo prinesel karkoli pozitivnega. Meni paše kakšno pivo ali kozarec vina samo na kakšni veselici ali fešti, kjer se naplešem in gre vse za sproti ven . Sicer pa alkohola ne. A obstaja še kakšen drug stimulator?

Ja drži, ampak bojim se padca x!x , nekako se bojim te dobesedne besedne zavrnitve:bomb:. Poznane so mi zavrnitve pri poslu, v sluzbi,... Na tako osebnem nivoju, kot je to se mi zdijo pa kot... Ma ne vem, a se mi to dogaja samo v glavi? Morda, oz najbrž. A mi lahko napiše svojo podobno izkušnjo, al pa kakšen nasvet namig, kako premagati to negotovost . Hvala

Oj, dragi forumovci. Kot vidite sem čisto nov tukaj. Zakaj sem sploh začel pisati. Ma ne vem, v bistvu vem pa mi je kar težko priznati. Sem namreč že pri skoraj pri 30 pa še vedno samski. Ne vem zakaj ampak enostavno si ne upam bližje k dekletu in ji reči tiste čudovite besede "rad te imam ". Ja vem, nikakor ne smeš pristopiti direktno s temi besedami, vsekakor je za to potreben pogovor, večkratni, da se z osebo spoznaš, jo občutiš, že kaj zaupaš... Vse to zem že doživel. Naprej si pa ne upam. Zakaj? Iz strahu, da bom zavrnjen, da ne bom sprejet. Hočem imeti nekoga blizu, mu zaupati, saj sem precej čustvena oseba. Kdo mi zna povedati, kako prebiti ta led.