sončnica

Zivjo! No, mislim, da nismo bili ravno nasilno pokristjanjeni. Vsaka kultura ima tudi svojo vero, ki je skupna večjemu delu prebivalstva. Catch je potem v tem, da mora biti tista kultura oz. vera tudi dovolj odprta. Torej, če se vrnem nazaj, tudi vsak nov prišlek v tisto kulturo (beri otrok) postane avtomatsko njej del in s tem tudi vere. V nasem primeru bi verjetno lahko nekateri to imeli za nasilno pokristjanjevanje. Po mojem mnenju bi se moral otrok sam odločati, ali bo pripadal tisti veri ali ne. Seveda, ko odraste. Glede policistov pa - vera vpliva na njih same in posledično tudi na njihovo delo, vendar pa ne vem, kako lahko negativno vpliva na njihovo delo, razen če niso kakšni satanisti. Če res verujejo v tisto, kar uči krščanstvo (če zvedemo na osnove: ljubezen do bližnjega, enakost, ...), potem to naj ne bi negativno vplivalo na njihovo delo. Omejujejo jih predpisi, postopki, tudi nadzor in kritika javnosti, ki jih zadnje čase vse bolj pozorno opazuje in tudi kritično ocenjuje. Če je sam boljša oseba, se tudi bolje počuti in potem tudi bolje dela, če pa to delo preraste pa si poišče drugega. Jaz bi rekla, da bolj negativno kot vera nanje vpliva pritisk javnosti. Torej, da povzamem (ker sem kar zakomplicirala): Mislim, da v večini primerov vera lahko pozitivno vpliva na delo vseh ljudi, tudi policistov, ampak ne tista dogmatična vera, ampak odprto in všasih tudi kritično sledenje temeljnim naukom. Policisti pa vseeno niso prostih rok pri svojem delu, ker jih omejujejo zakoni in postopki. Torej mislim, da se lahko njihova vera izkaže le v medsebojnih odnosih in interakciji. Vsakdo pa ima raje nasmešek policista kot pa namrgodeno "kumaro". Lp.

Pozdravljeni. Danes se vam prvič pridružujem. Forum prebiram ze nekaj časa in se mi zdi, da se podajam v zelo zanimivo druzbo. Vloga očeta se zelo spreminja. "New age" očetje, kot naprimer Andrej si prizadevajo, da bi čimveč časa preživeli z otroci. Mislim, da se glede otrok celotna miselnost spreminja. Nekateri jih sprejemajo kot nekakšen naraven tok življenja. Izšolaj se, poroči se, kupita si stanovanje, avto in potem imejta otroka. Potem pa so se pojavljale mame, zafrustrirane zaradi vseh stvari, ki so se jim morale odpovedati zaradi otroka, očetje, ki so svojo vlogo v družini dojemali le kot služenje denarja. Taki, ki ne znajo izraziti svojih čustev, razen jeze, ampak imajo otroke vseeno radi. Bili so pač tako naučeni in ne znajo drugače. Torej: svet se spreminja na bolje. Očki pa se bodo najpej še nekaj časa srečevali z moškimi, ki jih bodo sprejemali kot svojo slabo vest ali pa tistimi, ki jim ni pomoči in jih imajo za poženščene. Vzemite to kot kompliment.Tudi nekatere mame ne bodo preveč vesele. Se najdejo tudi take, ki se počutijo ogrožene zaradi tega. Ampak najbolj pomemben je otrok. Zame je bil oče največji junak, ko sem bila mala. Škoda, da sem odrasla. Mogoče Andrejeva otroka v tem smislu nikoli ne bosta.