zarya

Čau! Ene sanje mi ne dajo miru, zdej je že kakšen teden odkar sem sanjala. S prijatelji smo šli na potovanje, ne vem kam ampak zdelo se mi je da bolj na vzhod, bili smo na nekje zunaj, nakar opazim letalo ki pada, videla sem da je nesreča in da nekja ni OK, takrat sem občutila en močan strah, upam da bom preživela, čeprav je bilo letalo daleč, nisem vedela kako se bo končalo. Avion je padal, padal na zemljo. Bil je že na tleh, buum! Ne vem kako ampak potem pa je peljal proti meni in direkt name, tako da sem ležala pod njem, ko so njegova kolesa peljala mimo moje glave. OK to je vse-uff me je blo strah. No zdej pa druga plat sanja: naslenji dan al dva po teh sanjah, sem na poročilah spet slišala za strmoglavljenje aviona. OK, to je vse, hvala, čau. Marsa imaš mogoče kakšen komentar?

Meety18!! kje v bližini Kranja je ćlčovek, ki bi mi znal pregledati ali povedati kaj sem bil v prejšnem življenju ...bom js mal "podpirala lenobo"...če bo pomagalo... KRANJ Ladislav Medveščak, su jok, akupunktura, fitoterapija, homeopatija, rebirthing, regresija, prano terapija, reiki, meditacije, žerjavica IN Jasmina Audič, su jok, reiki; tel 041 810221 http://www.lunin.net/Magazin/Prispevki/Zdravje/4/

Ups, imam željo it na regresijo, tako, da je zame še skrivnost kaj sem bila. Se pa celotna percepcija življenja in dojemanja spremeni, če enkrat dopuščaš možnost ... Ja ja knjižnica vabi in knjige: Potovanje duš in Usoda duš tudi.

Te dni sem prebrala knjigo Pogovori z nebesi; James van Praagh. Avtor je medij, ki komunicira z dušami umrlih in prevaja njihova sporočila sorodnikom. Vsa sporočila "umrlih" se ujemajo z dogodki, ki so se res dogajali in medij jih zna začutiti in prebrati. Kako potem verjeti? Je vse le izmišljotina neuravnovešene osebe? Dvomim. Verjetno bi marsikdo od nas doživel posebna izkustva, če bi si dovolil razvijati brez strahu to subtilnost za zaznavo višje razvitih energij in vero v obstoj duš. Tudi sama kolebam med verjeti ali ne, vendar mi v vsakdanu nekaj manjka, je prazen, če si ne dopustim misli o večnosti in veri, da je nekaj več kot to kar vidimo in občutimo tu. Pa verjetno racionalno tega ne moremo rešiti, le če se prepustiš in dopustiš - se pokaže polno "naključij" , ljudi, informacij, priložnosti, ki pridejo nasproti, ko je potrebno. Bolj pomembno je, koliko si pozoren in opazuješ, kako ta ciklus poteka in da znaš prepoznati občutek, ki ti pove, kaj je prav in kaj moraš storiti. Ste brali knjigo - kako se zdi vam? Lep pozdrav xrosex

ojla cashy Mogoče bi ti kakšne pozitivne afirmacije lahko malce razblinile strah. Recimo: "Zaupam toku življenja." "SVOJE ŽIVLJENJE LAHKO SVOBODNO VZAMEM V SVOJE ROKE." "Sproščen sem in dovolim, da življenje lahkotno teče skozme". Mislim pa, da je zelo zdravilno čim večkrat na dan pošiljati si ljubeče misli: rad/a se imam in sem vreden/na, da me imajo radi tudi drugi. Je pa tako, v trenutkih, ko se nam zdi, da smo "down" se lahko razvijejo največje odločitve, če le želimo poskusit nekaj drugega. Preveč razmišljanja in pasivnosti nas lahko zelo utrudi in vrtinči v istih miselnih vzorcih. Tako da, poskusi realizirat ideje. Tisto, po čemer hrepeniš.

Hm...zanimive dileme, si predstavljam ta občutek, ker sem js tud v dvomih, kaj je sporočilo iz globin moje podzavesti kaj pa le trenuten navdih domišljije. Trenutno se učim v vsakem dnevu posvetit nekaj časa samo sebi, ugasnem ves hrup in počasi opazujem kako čistim te vsakdanje banalne dogodke...in potem s časom končno začutim sebe...ohooo To A vse to se skriva, pod vsemi temi nepomembnimi filmi, ki se vrtijo? In potem se vprašam...kaj je tisto kar si želim? Tisto, kar nekako zatiramo, ne razvijamo, ker nas nihče ne spodbuja, ker tega ne počno kolegi, ker smo malomarni do sebe, leni, zaviti v svoje vsakdanje vzorce ipd. Tako...js iščem...kaj bi mene "nahranilo". In v vsem tistem, za kar imaš občutek, da ti daje zadovoljstvo, se je treba naučiti uživat kot otrok in to razvijat. Vsi smo učenci

Ojla pika1000! Ja, vem ne dobimo vedno od ljudi besed, čustev, dejanj, naklonjenosti ali karkoli je že to, kar si želimo, četudi se trudimo in hočemo dajat To me dostikrat žalosti. In tako nekak v razočaranju se mi zdi, da se potem vedno najde nekdo, ki spet prinese sonce! ...odpre svoje srce, se mi zaupa, morda naredi majhno malenkost, ki se dotakne srca, ali pa zaupa misli, za katere čutim, da so podobne mojim doživljanjem, si vzame čas zame in me skuša razumet z neko potrpežljivostjo... In tako se res nekak zgliha potem, tako kot si ti rekla, tak da sem zlo vesela, da si to povedla, ker si nekak potrdila, da je to valovanje res prisotno. Pozdravček!

...o hvala za reakcijo Ja, ni lahko z ljudmi, pa dostrikrat nam zavedno, hote ali nenamerno in neškodoželjno zadajo bolečino, pozabijo na nas ali pa se odnos razvije čisto drugače in ne tako lepo, kot smo sprva mislili, da se bo ...pa vendar na koncu ugotovimo, da se ravno skozi te izkušnje razvijamo in da lahko iz bolečine se rodijo marsikateri globoki premiki v nas ...ne vem...morda pa smo vsi učenci in učitelji drug drugemu...

Vsi imamo radi sočutje, da so ljudje z nami potrpežljivi, ljubeči, si vzamejo čas za nas...vedno bolj se mi zdi, da je ravno to najbolj izpolnjujoče v življenju, to medsebojno dajanje in prejemanje. Je pa na nas, da si v tem vrvežu kapitalizma in boja za preživetje, kjer nas egoizem kaj hitro lahko prelevi v ravnodušje za tuja življenja, vzamemo č as tudi za majhne pozornosti in odpremo srca ljudem, ki nas sprejemajo in so pripravljeni deliti sebe z nami. "Življenje brez ljudi je kot akvarij brez rib." xrosex Poskusimo dajati, kar si želimo, da bi drugi dajali nam. Morda se bo kaj v našem življenju spremenilo.

Am...tako živimo v "hrupnem" svetu, iz vseh strani polno podatkov, ki nam polnijo glavo...mi pa tehtamo kaj od tega si lahko vzamemo v poduk, izvlečemo iz vsega tega koša karte, ki bi nahranile naše želje. Hitimo v službo, hitro skuhamo kosilo, u spet v brzini pospravimo naše sobice, razmišljamo kaj vse še nas čaka za postorit...! STOP! UMIRI SE IN DELAJ ENO STVAR - ZAVESTNO! Bodi z mislimi pri stvari, ki jo počneš Važen je ta trenutek...tu in sedaj in pomembno se mi zdi, da ga znamo začutit in se ga zavedat. S tem lahko umirimo svoj um, ki sicer bega od ene k drugi misli, iz včeraj na jutri...in nas dela nemirne. Prepogosto slišim svoje notranje dialoge, ki se jih včasih skoraj rahlo ustrašim, ker mi dajejo nek razdvojen občutek, ki ga še vedno nisem preveč dobro sprejela. Potem pa...pridejo dnevi navdiha al kk bi jim lahko rekla... Z neko senzibilnostjo v sebi izberem instrumentalno glasbo (ker besedila me tudi pogosto zavedejo na nepotrebne miselne tokove in zapeljejo v neke domišljijske svetove), prižgem svečo, mm že počasi čutim da prihajam bližje k sebi. Pustim indijski palčki da začara vonj prostora in ... surja namaskar... si vzamem čas za jogo. Začnem se zavedati svojega telesa in dihanja. In prav dihanje se mi zdi da je zelo pomembno pri umiritvi duha. Vsa naša napetost, strah, nemir in mir se odražajo v dihanju, kar pomeni, da je lahko pot tudi obratna. Če umirim dihanje, umirim tudi misel. In prav tu vidim enega od ključev za umirjanje in pot k sebi, ker se mi zdi, da bližje kot smo sebi, bolj mirni smo. Za umiritev duha pa se mi zdi važno tud...da spoštujemo sebe in da se cenimo. Veliko navdiha, impulzov, ki vam bodo polepšali, prekinili in razbili rutino vsakdana vam želim!