sanjica*

Me ne prizadane;je v bistvu čista resnica ;sj si js tut to govrim; mogoč si morm dat sam mal časa, da se najdem Sj veš, taki direkt mal prizemljijo človeka;vsaj mene;se zaveš, da si mal 'glup',ka pa vem. Ja puberteta

zdravo! Res ne morte metat vseh v isti koš;nektiri se res ubijejo zard razlogov, ki se večini zdijo čist rešljivi (npr.ker jih pusti fant/punca,ker zgubjo službo...); Js pa o samomoru ne razmišlam zarad takih razlogov - o tem razmišlam zato, ker se počutim tuja v tem svetu, Mersault, sam da se mi ne da vztrajat k ne vidim nobenga veselja v ničemer;Moja 'duša' je prazna,okamenela, v prsih čutim praznino,bolečino. Moj lajf je biu že od kar pomnim dolgocajtn,vedn sm se počutla drgačna že kot otrok;sicr ne vem odkod mi ti filingi,mogoč s familije-se ne spomnem tok nazaj; Vsakdanje probleme bi mi že nekak uspeval rešvat,k nism lenuh in NIKOL nism mela prevč cajta-vedn mi ga je zmankval;sam zj sm ugotovla, da sm ga porabla za čist napačne stvari (za šolo);pač mi je bla takrat bl zanimiva;ne vem;al sm nekje v seb hotla potrdilo da sm vsaj v nečem dobra; No in zj se počutim k nek otok;sj ne da ne bi mela prjatlc-mam jih-sošolke pač, sam z NIKOMER se ne počutim tist res easy;pač ne najdem človeka s ktirim bi bla na isti valovni;sploh pa ne z nobenim fantom-k še itak nkol nism mela nobenga;za edinga do ktrga sm kaj čutla pa nism mela jajc niti ideje kok se mu približat; S starši se nikol nism kregala al pa kaj,sam nikol nismo bli na isti valovni.. ;hočem sam povedat, da začneš o samomoru razmišljat, ker se ti nabere took nekih stvari, OBŽALOVANJ za preteklost-preteklost ti pokaže, da vedn reagiraš na napačn način,da se ne znajdeš v lajfu,...in pol te najprej zagrab tesnoba,STRAH...to traja neki cajta, pol so pa tvoji možgani že tok zmatran, da sam nočeš več razmišlat..No js o tem razmišlam že kr neki cajta;ne vem ka naj, ker nočem prizadet familije, ker vem, da bi se pol krivil, da bi jih drugi obsojal (mam tut mlajšo sestro in bratca pa vem da jima lohk uničim del otroštva),nočem, da bi kdorkoli trpel;vsak dan se zjutri zbudim in si rečem no zdrž vsaj danes,potrud se; sam je vsak dan slabše;ne morm žvet sam zato da ne bi drugi trpel,ker za lajf rabiš voljo za sebe,rabiš cilj,itd. Ne morm se več 'pretvarjat' da de dobr počutim na tem svetu, da sm del nečesa, ker nism.Ne gre za to al si upaš škodvat seb, js si ne 'upam'(nočem) škodvat drugim. Pa naj bom slabič al pa karkoli; mene absurdnost lajfa spravla v brezup;tok dolg sm bla zgublena, da se ne morm več najdet, ker me nikol najbrž ni blo. No in kok se lohk pol trudiš pa žviš naprej, pa delaš šolo,se učiš, če ti je vse brezveze,če tvoji možgani ne funkcionirajo več; Hm mogoč je pa le nek na delu;mogoč bi mogla začet hodit v cerkev ko bi le obstajala kaka čarovnija, da bi se lohk izbrisala, zradirala;kot da me sploh nikol ni blo... Prav zavidam folku k ma notranjo moč;nektiri je pač nimamo_mogoč je pa samomor le orodje naravnega izbora; posledica preceč racionalne družbe;človk misl ,da vse obvlada, zna, v resnici se pa ne zaveda, da nič ne ve. lep pozdrav usem

SKWO: sm brez besed....točn tak se počutm...ne wem pa kok naprej, ker ne bi rada "končala", sam sm dobesedno čist zgublena. Povej, se(si se) ti tt tak počutu? Res je, da občutiš samo krivdo;poskušaš ugajat seb in drugim pa se ne najdeš;ne čutiš sprejetosti;vse kar nardiš je narobe, ne znaš pokazat čustev, čutiš vedno večjo praznino, v prsih te tišči, strah te je;zjutri namest da bi se razveselil sončka in nuga dneva te je STRAH; ne veš koga bi krivil,najprej hočeš krivit straše pa pol spoznaš,da si v bistvu na svoj način razvajen;da si za to kar se ti dogaja kriv sam. Počutiš se bedn k folk s 100x večjimi problemi najde veselje v lajfu, lubosumn si na ludi k so "srečni" in se počutiš bedn ker tak čutiš, sram te je, da si tok šibek,"čudn", poskušaš se prpravit, d bi te kaj zanimal,da bi se izkopal iz tega začaranga kroga neaktivnosti pa te ob vsaki majhni spremembi,težavci potegne spet not. Ne wem al so to živci, seratonin...obstaja formula za voljo do lajfa?Imaš sanje pa so vse nedosegljive,pretežke-je to lenoba?Hm pomanjkanje lubezni-itak;sam nikogar ne morš prsilit, da bi te meu rad;sicer je pa res, da morš met sam sebe rad;sam kaj če se ne morš met,če se zdiš sam seb bedn,če ne razumeš kaj je blo narobe s tabo, da si zj tak, "drugačn"? Pomoje je z odvisniki isto;uni se ubijajo počasi;takim k sm js pa tist čru o zlitosti z okoljem ne pusti kaj takga; ker če kdo to opazi je to največji udarc. Ka pa vem... če ma kdo kakšna nasvet naj kaj napiše ker tak je res bedn žvet in je sam vprašanje časa in izivov, ki so pred tabo. Ka pa kej pravte o tem, da je lajf sam eno kroženje, da neglede kok se trudiš vedn padeš v svoje "navade", v svoje vzorce vedenja....ker pol je itak brezveze, ker se ne da nič spremenit...pizda,a je use res vnaprej določen in je pot nektirih pač samomor?Ne morm,nočm vrjet tega;en del tebe čuti to-drug del je pa "gnil" Drugač ste pa usi tu gor zlo cool Lepo se mejte *čaw*