Kar sem začela, ko sem prebrala to tvojo zgodbo. Res žalostno, da se komaj takrat, ko ostanemo brez svojih najbližjih zavemo, koliko so nam pomenili. Tudi jaz sem pred kratkim zgubila zelo drago osebo, mojo babico - pravgotovo najboljšo babico na svetu. Še nikoli v življenju nisem srečala tako plemenite osebe. Preprosta kmečka ženska, ki jo je življenje mnogokrat hudo preizkušalo, vendar je vseeno ostala prijazna, ljubeča in zelo mila oseba. Za vsakogar si je našla čas in z njim poklepetala. Pravtako je bila vesela vsakega obiska; čeprav prvega ampak je zmeraj postregla z dobrotami, čeprav jih sama ni imela dosti. Najbolj obžalujem, da sem dopustila drugim, da so mi odmerjali čas , ki bi ga naj preživela z njo. Starša sta ločena, zmeraj sem morala prositi očeta, da bi prišla k njej na obisk. Tako je zbolela in vedeli smo, da ni več upanja. To živahno, drobno ženico, ki je bila venomer polna življenja in prijazne besede je pobrala ena navadna gripa,ironija. In tisti dan, ko je umirala mi je oče "dovolil", da jo še enkrat vidim, vendar je usoda drugače hotela. Ni nama bilo dano, da bi se še zadnjič srečali, da bi jo še zadnjič objela in ji povedala, da jo imam najrajši na svetu. Usoda je bila hitrejša. x!x Zatorej, vas vse, ki tole berete rotim, da NIKOLI NIKOMUR NE DOVOLITE, DA BI VAM PREPREČILI BITI Z NEKOM, MU POVEDATI, KAR ČUTITE IN DELITI Z NJIH VSAK TRENUTEK ŽIVLJENJA. Verjamite, da vam bo večno žal za to. In še ena misel za konec: Povejte ljudem okoli sebe, da jih imate radi in kaj čutite do njih, kajti kdo ve, mogoče več ne boste imeli te šanse.
