vijolična metulčica

Mislim, da je odgovor na naša vprašanja o trpljenju dogajanje v cerkvi, konec in nov začetek.

Ko sem prebrala kaj sm napisala sm se tud še malo zamislila in po mojem obstaja možnost, da ko si enkrat na svoji poti in js jo kar dobro poznam, se pravi kar je možno vem in vem kam me pelje, da bi se dalo zmanjšat ali celo ne trpet, če greš lepo po njej in se ne upiraš.

Po mojih izkušnjah lahko povem, da večje kot je bilo trpljenje in bolečina, večji premik se je zgodil potem in vedno zelo na bolje, tudi če na začetku ni imelo kakega smisla in med dogajanjem nisem vidla niti ven, se je le pokazalo, da je smisel. Dostikrat, ko sem se ustavila na moji poti rasti, je prišla kaka želja in hrepenenje in sem po poti do tega spoznala še veliko o sebi. Pri meni je šlo vse skozi izkušnje, sedaj pa se lahko določenim izkušnjam umaknem, ker jih prepoznam prej in ni potrebe več da padam vanje. Ampak je blo treba ogromno dela in bolečine, ma vsak trenutek lahko rečem je blo vredno. Seveda ne pravim, da sem na koncu, ampak je mnogo, mnogo bolje.

Sploh nisem ciljala nate ampak na splošno in seveda nase, ker določene stvari pozabljam in vedno izhajam iz mojih izkušenj, hvala za nasvet bom poiskala temo, ki sta jo predlagali.

In veš kaj še, ene reči mormo slišat večkrat, ker jih pozabimo.

Misliš, da smo že vsi vse rešli? Ko gledam okrog vidim, da so ljudje skozi bolani in tut tle po furumih se sprašujejo o zdravljenjih.

Sem ulovila eno misel, ki mi je bila všeč in odpiram novo temo, ki je tudi meni zelo pri srcu. Kako presežt vzorce, ki nas omejujejo in kako so lahko bolezni pomoč pri odkrivanju potlačenih čustev. V mojem življenju so se v določenih obdobjih ponavljale iste bolezni in sploh lahko rečem, da so vedno iste, da nekih novih ni bilo odkar delam na sebi. Tudi te so v bistvu izginile, pojavi se le kak simptom, kadar kaj zablodim, da me opozori, da sem skrenila iz moje poti, v bistvu da delam proti sebi. Ker sem dobro zanalizirala dogajanja ko sem zbolela, ko se pojavi kak simptom vzamem to kot alarm. Mi zelo dobro uspeva.

Tudi meni se dogaja, da sanjam nekaj kar se mi tudi zgodi. Enkrat sm se odločila nekaj kar nisem bila sigerna al je zame uredu in ker so se stvari še dodatno komplicirale sem bla kar v krizi. To je trajalo kar dolgo nisem vedla al bom vse izgubila al kaj bo, kar bi se požrla zato ker sem se spravla v to. In potem končno odrešitev, v sanjah sem se videla kako uživam v mojem projektu in se mi je odahnilo. Eko še ena vrsta sanj....spodbuda!

Hvala...........

Bolezni ščitnice.....zelo zanimivo, pojavi se takrat, kadar smo skrenili s poti ali pa še nismo zavili na njo...pot k sebi, se pravi ukvarjanje s seboj... ko v nas vse kriči..KDAJ BOM JAZ NA VRSTI..., enkrat moraš začet delat zase in ne vedno bit zadnji, saj ponavadi zate potem zmanjka časa, V mojem življenju sem najbolj pomemben JAZ. x!x

Zame metulj predstavlja preobrazbo kaj pa tebi?

Saj si že naravnan s svojo podzavestjo, da ti daje signale, to lahko uporabiš tudi drugače v življenju. Enostavno se zmeniš, da dobiš signal, ko je treba kam it, ko je treba kaj nardit, ko je dobro koga poklicat...enostavno dobiš signal preden se zunaj tebe pokaže situacija. Občutki...zna bit tudi zabavno.

Čiao! Meni je pomagalo, da sem spoznala, kaj se mi je dogajalo v otroštvu, recimo da je bila debelost obrambni sistem za prikrivanje bolečine, moraš pogruntat kaj je bolečina, kaj jo je povzročilo, debelost je posledica moraš v vzok. Ker iz tiste bolečine potem gledaš življenje. Poskusi ugotoviti kakšne strahove ali čustva si doživljala takrat. Js pri meni vidim, da ko določenih občutkov ne morem predelat ali ko začnejo vret iz mene strahovi grem jest, narobe! Takrat jih zabašem in na drugem koncu udarijo ven. Mogla bi jih predelat, večinoma zdaj nimajo več pomena ker smo veliki, pa vseeno nam kvarijo življenje. Daj si to za domačo nalogo, se pravi, da svojo pozornost usmiriš v ta problem in opazuj kaj se dogaja okoli tebe. Opazila boš način kako funkcioniraš in tvoje reakcije. Poskušaj se samo opazovat, kot da bi gledala nekoga drugega, brez čustev samo opazuj in vztrajaj. Srečno.

Se strinjam, da so lahko zelo zmedene, zato si skušam pomagat, da sem pozorna kaj se mi dogaja trenutno v življenju, kaj predelujem. Če narediš analizo svojega življenja itak ugotoviš, da se ti dogaja venomir eno in isto in ko potegneš rdečo nit je dosti lažje. Problemi so kjer boli in tam so blokade, to je treba rešit. Takrat so sanje v pomoč. Da se velikokrat ne ujemajo s sanjskimi knjigami sm opazla, razen določenih simbolov. Tudi tle sm uspostavla svoj sistem in ko večkrat prepoznaš iste simbole postanejo kot slovar, kot veza znezavednim.

Tle je več stvari, ena so odnosi v družini, kot primer z mojo sestro, ko sanje pokažejo kako bi mogla odreagirat pa nisem drugo je odnosi v službi, ko sanje pokažejo določeno osebo, ki ima lastnost, ki nam bi pomagala dosežt kar želimo, mi pa te lastnosti nimamo, potem so še občutki, ki si jh želimo, recimo js sm sanjala, da se spuščam po toboganu kot brezskrben otrok neverjetno lep občutek, v resnici pa ni tako, ker sem polna odgovornosti mojih in nase prevzemam še odgovornost od drugih, se pravi, da dosežem stanje iz sanj moram se zavest da to delam in nehet1 Vsak ma svoje sanje, js jih jemlljem kot sporočila duše, ta pa želi ravnovesje in notranji mir.

Čiao! Mislim, da je problem v tem, ker se svojih vzorcev in bolečin zavedaš, nisi pa še sprostila iz sebe teh čustev in se ti ob takih dogodkih potem tako zgodi. Predstavljaj si en kup jeze , žalosti in strahu za velikim jezom, ki že sili čez rob in kepe ki skušajo podreti jez. Dovoli da se sprosti vsa nakopičena energija in tako boš lahko prerasla ta vzorec, ker ga ne rabiš več.

Čiao! Ja res v sanjah predelujem neozaveščene občutke za nazaj, zgodi pa se mi tudi, da sanjam situcije in občutke, ki bi jih rada imela v življenju. Potem moram v tej realnosti spreminjat sebe in moja dejanja in misli, da se počasi dokopljem do tistih blaženih občutkov. Nekako moram ozavestit vse ovire, ki mi preprečujejo, da se mi to materjalizira. Kar naporno, ma več kot dam poudarka sanjam in simbolom bolj so jasna.

Js mislim, da ma vsak pravico do izbire, se pravi on je izbral, da se sistemu upre na svoj način in živi tako, brez odgovornosti upam, da je v tej odločitvi srečen, jas imam svoje odločitve in odgovornosti, se pravi vsak gre po svoji poti.

Živijo! Mene zanima, če je med vami tudi kak indigo starš z kristalnim otrokom? Jst namreč sem in mamo stalne strese in pretrese doma. Skozi moram kaj obdelovat in spreminjat, moram pa priznat, da če ga ne bi bilo nebi bila taka kot sm in moram rečt, da sm si bolj všeč zdej. Dost bolj se poznam in dosti več delam stvari zase in se trudim biti čimbolj jst.

Ja itak! Jst sm prepričana, da se v situacijah v življenju dogaja veliko več, kot se zavedamo. Ko se mi kaj zgodi recimo neprijetnega takrat ne vem kaj je ozadje, ostanejo mi občutki. Na nek način jih moram predelat, če jih ne potlačim. Velikokrat v sanjah dobim sliko situacije iz drugega kota. Dostikrat tudi cel film, nisem pa vedno dešifrirala vsega. Naprimer manjši nesporazum z mojo sestro, ko bi morala povedat kaj jst mislim, pa zaradi ljubega miru nisem, potem sem se počutila slabo, nekam me je treslo in kar neki vse narobe! Tistemu dogodku nisem pripisovala kakega groznega pomena, je nekako šel mimo, ampak v sanjah sem ga podoživela kar v razširjeni verziji, z vsemi občutki in mislimi in sm bla presenečena kaj vse seje dogajalo v meni in sm sama sebi prikrila. Potem sm v resnici povedala moji sestri kaj si mislim in moj notranji nemir se je polegel. Zdej uporabljam ta sistem, da cukam iz podzavesti, kar je tam iz preteklosti in kar sproti potlačim.

Čiao! Moje mnenje je, da je vzrok tvojega prenajedanja v bolečini ki jo skrivaš v sebi, sevada ne delaš tega namerno, ampak podzavestno. Ko se v tvojem življenju zgodi nekaj kar ti pritisne na to bolečino je ne moreš sprejet in obdelat, zato jo moreš potlačit s hrano. Poskušuj biti pozorna kaj se ti dogaja preden padeš v krizo.

Čiao! Moja izkušnja me je naučila, da rane pridobljene v otroštvu, ki jih ne ozavestimo in ki se kažejo skozi odnose, nam kreirajo življenje, da venomer ponavljamo isto bolečino, kot da celo življenje podoživljamo otroštvo. Meni je pomagala samoanaliza mojih občutkov v odnosih.

Ta tema se mi zdi zelo zanimiva kot pomoč na poti spreminjanja sebe, lahko bi si malo podelili izkusnje.

Ta tema se mi zdi zelo zanimiva kot pomoč na poti spreminjanja sebe, lahko bi si malo podelili izkusnje.