Lena77

Ja, tudi jaz se čedalje bolj nagibam k temu, da bi pustila vse skup na miru. V preteklosti sem pogosto padala na podobne fore in izgubljala energijo na račun problemov drugih. Takih problemov, kjer itak nisem mogla pomagat, sem se pa presekirala za brez veze...Več, kot zaradi lastnih... Punca je čisto dovolj stara (26).

Po naključju sem našla tale forum, pa me zanima, če tale situacija spada pod to področje: Poznam primer, ko je oseba dobesedno odvisna od moških, napaja se s tem, da ji moški laskajo in ona koketira z njimi, spi z njimi, oni pa jo imajo itak samo za spolni objekt...In ona to zamenjuje s prijateljstvom in ljubeznijo. Vsako osebo moškega spola skuša zapeljevat, čeprav ji sicer ni nevemkako všeč v takem pogledu. Najraje se potrjuje s tem, da skuša dobit tipa, ki ima punco. To ji še sploh nabije samozavest. Vsaka ženska je tako tekmica in ovira, moški pa trofeja. Po drugi strani je vedno znova prizadeta, na kar se spet odzove z "Moški so itak vsi prasci, rabim jih samo za zapolnitev prostega časa." A sicer je odvisna od njihove potrditve, živi za njih, liči se za njih, hujša za njih, VSE samo za njih in ne zase. Recimo, je zelo vitka, vendar ji je en tip rekel, da se mu zdi, da bi morala malo v rit zgubit in zdaj hujša in hoče bit popolna zanj. Vedno se smehlja in sploh ne ve , kaj so sploh čustva. Na vsake toliko se zlomi in razjoče in ob tem ponavlja stavke kot:'... ne morem se nonstop smehljat...vsi hočejo bit z mano...kaj mi je, saj lahko ja dobim vsakega, ki ga želim'... Dva dni je potem tiha in noče govort sploh, lepo potlači vse vase, po dveh dneh pa zopet frfota, koketira, jim seda na kolena...Kot da je njena dolžnost, da ugaja in to počne. Če tip pokaže interes, se malodane čuti dolžna, da spi z njim. "Če pa pravi, da sem mu všeč....No ja, hm, saj ni tako slab..." Da ne bom dolgovezila - razumete poanto? Ali kdo ve, če je v tej knjigi opisan kak podoben primer? Ali pa kdo pozna kako drugo literaturo na to temo? Aja, še to. Želim ji pomagat, čeprav je tud mene zabilo, ko sem ugotovila, da misli, da jo celo moj fant hoče podret. In da me šimfa pred njim. Pa se sicer veliko druživa in sem mislila, da sva frendici, da smo vsi frendi. Vendar vseeno mislim, da zna biti tudi zelo v redu oseba in da dejansko trpi za nekakšno duševno motnjo. Zato ji (še) želim pomagat. Če je sploh smiselno se matrat. Kaj mislite...? Mislite, da bi blo fajn. če bi ji dala za prebrat kako od knjig Sanje Rozman? Katero? Če bo sploh hotla dojet, ker se mi zdi, da vse negira... Hvala vnaprej.