moj bivši pokojni tast je bil tko....dve leti prvezan na postlo, na aparatu za dihanje, tud s prstom ni mogu mignt....pa ful volje do življenja, nikol ni kej jamrov al kej....pa k more bit grozno to....vso dostojanstvo ti pobere......kr zamislite si da ne morte sami opravit vlke potrebe....da more to en praskat vn iz vas pa sma ga dost midva z bivšmu rihtala, mam je tud bolana bol kot ne....pa po trikrat na noč vstajat pa hrbet masirat pa skor vsake pol ure z aspiratorjem vn iz pljuč un gnoj vlečt k se ni mogu odkašlat.......pa nobenga lajfa, nikol nikamor brez skrbi k ne veš ka bo.....pa mi recimo nkol ni blo težko glih....fajn djed je bil drgač, sam nikol nism pokazala kakga pomilovanja al kej..... pa pol recimo ta moj bivši....je mev hudo nesrečo s težko poškodbo glave in ko je pršu iz bolnce je bil mal premaknjen res mu je špilalo, pa sm vseen bla z njim, samoumevno se mi je zdelo da mu stojim ob strani....valda....ko so mu vsi obrnli hrbet, kao kolegi pa one kao oboževalke njegove pa se norce z njega delali....pol se je to pošlihtalo pa čez par let spet težave.....z živci, mal tud od nesreče...hude psihične težave, spet mu je zaverglalo, ful je biv na psihiatriji pa js še zmeri z njim sm hodla na obiske pa z unimi pacienti se družla tam v tistem parku....pa vidla da psihiatrija ni noben bavbav.... no pol se je tud to pošlihtal in ko bi končno lohk začela nekak normalno živet, sma poštudirala da sma totalno en mim drujaga se razvila......nč več skupnega....prej je blo tok vsega da ni noben mel cajt gruntat a sma sploh srečna skup, se mam sploh še rad....in sma šla narazn sma še dans ful frenda dobra