Sem nova na tem forumu. Opazila sem tole temo in se odločila, da vam o tem nekaj povem še iz lastnih izkušenj. Še nedolgo tega nisem imela veliko prijateljev, s starši smo se popolnoma odtujili, živela sem življenje, ki mi je bilo tuje in sem ga sovražila. Potem je posijalo sonce. Spoznala sem nov krog ljudi, jih vzljubila, končno dobila prijatelje, tudi doma so se razmere začele izboljševati...Potem sem zbolela za depresijo. Najprej nisem imela pojma, kaj se dogaja z mano. Izgubila sem vso voljo do življenja, za stvari, ki so me včasih veselile, mi je postalo vseeno, počutila sem se popolnoma prazno, kot da v meni ni življenja, kot da v meni ni sploh ničesar. Nisem se bila več sposobna skoncentrirati, v šoli sem popustila, oddaljila sem se od družbe, ki sem si jo s tako težavo pridobila, jokala sem za vsako malenkost,...In ja, razmišljala o samomoru. A depresija ni stanje, iz katerega bi se bil človek sposoben sam izvleči, vsaj v hujših oblikah ne.Gre za kemično neravnovesje v možganih; iz različnih vzrokov pride do pomanjkanja serotonina-hormona, ki omogoča pozitivne občutke, občutke sreče, veselja, zadovoljstva. Če te snovi ni, tega nisi sposoben čutiti pa če se še tako trudiš. Občutek imaš, da tudi nikoli ne bo bolje, da zate ni prihodnosti, da je čisto nemogoče, da bi bil še kdaj srečen. In ravno zaradi teh občutkov prihaja do samomorov, so namreč tako močni, da te v tistem stanju nobeden ne more prepričati, da je to kar čutiš, le prehodna faza. Meni se je misel na samomor začela vrivati počasi. Najprej sem vsake toliko časa pomislila, da bi pogoltnila tablete in končala vse trpljenje, potem sem začela o tem razmišljati vedno pogosteje, na koncu sem prišla do tega, da so tablete preveč nezanesljive in da bom rajši skočila z bloka. In bila sem že res blizu...pa saj ni važno... Važno je to, da sem tudi sama, preden se mi je začelo dogajati vse to, o samomoru razmišljala kot o popolni neumnosti, da za vse težave obstajajo rešitve, itd.Ampak ko zboli psiha, ko ti je tako hudo, da se ti zdi, da ne zmoreš živeti niti ene ure več, takrat pozabiš na vse te rešitve, edino rešitev vidiš v tem, da vse skupaj končaš sam. Ljudje mislijo, da se le preveč smiliš sam sebi. Morda je v nekaterih primerih res tako, a ne v vseh, zato nikoli ne smete obsoditi nekoga, da pretirava, da iz majhnih težav dela velike, ker morda ni tako. Morda si res ne more pomagati. Stara sem 17 let. Verjamite mi, da je vse kaj drugega na svetu, kar bi rajši počela, kot pa preživljala te stvari, a si ne morem pomagati, pa če se še tako trudim. Ko sem končno dobila možnost, da zaživim življenje, kakršno sem si želela, ga ne morem in tega si nisem izbrala sama.To bi moral biti čas veselja in zabave, ko greš s prijatelji v disko, ne pa da razmišljaš ali boš takrat, ko se bodo ostali tam zabavali, ti sploh še živ. Seveda kdaj pomislim, zakaj se to dogaja ravno meni, a nikoli se nisem smilila sama sebi, nikoli nisem iskala pozornosti, hotela sem le, da se ti grozni občutki končajo. Tako kot še na milijone drugih, ki pa iz različnih razlogov ne dobijo pravočasno pomoči in se ubijejo. Včasih jih nisem razumela, zdaj jih. Še vedno mislim na samomor. Vsak dan. A zdaj jemljem tablete in se tolažim s tem, da je le še nekaj dni, preden primejo, potem bo bolje. Na to, kaj bo, če ne primejo, si sploh ne upam pomisliti. A zaenkrat v vsem pesimizmu, ki spremlja depresijo, poskušam ostati vsaj malo optimistična. Upam, da je tole, kar sem napisala, pomagalo vsaj komu bolje razumeti, zakaj lahko nekdo dvigne roko nase. In ne pozabite, če poznate koga, ki ima depresijo ali celo misli na samomor, ne obtožujte ga, da se samo pretvarja ali smili samemu sebi. Povejte mu, da ga imate radi, objemite ga, recite mu, da bo še vse uredu, saj tablete morda res pomagajo, a brez čoveške bližine in ljubezni se bo vsaka dapresija slej ko prej vrnila.
