Alef vse to kar si napisal se že dolgo sprašujem tud jz. Žalostno je kako sploh ne znamo pogledati oz. videti sočloveka. Žalostno, da vidimo skozenj pa tudi, če opazimo njegovo bolečino jo raje ignoriramo, že zato, ker smo sami že čisto zmešani in sami ne najdemo veselja v sebi oz. smo tako zelo obremenjeni sami s sabo, da nam je bolečina drugega samo v breme. Da ne govorim o ljubezni. Kdo danes res zna ljubiti? Pa ne govorim o neki nori zaljubljenosti. Govorim o ljubezni, ki ti daje čisto druge občutke in razsežnosti. Kako lahko cenimo drugega, ko nam je pa sam do tega kdo bo boljši. Sej vemo o čem govorim. O ambicioznosti in materializmu. Meni je to že prav smešno, ker še nisem srečala človeka, ki bi ga materializem dejansko osrečil. Ja sej ti nekaj da vendar je tisto samo trenutek zadovoljstva ampak kaj potem, ko ta trenutek mine. Res ne razumem kaj nam ni jasno. Uh najhuje pa je v tem svetu, da pokažemo čustva. Take označimo za šibke. Jaz pa že od nekdaj občudujem takšne ljudi, ki jim ni mar za to kar si drugi mislijo in so sposobni pokazati vse obraze čustev. Saj ni čudno, da je danes toliko osamljenih, ker vsi skrivamo tisto kar res čutimo. Najbolj žalostno je pa to, da je danes naš najboljši prijatelj računalnik.