Skoči na vsebino

Sebastjan

Legenda Foruma
  • Št. objav

    1.595
  • Član od

  • Zadnji obisk

Vse kar je objavil/a Sebastjan

  1. Sebastjan

    Intuicija

    Vsi imamo iste probleme, kot zgleda. Strah povsod... :xx!: Glede notranje sile pa tudi jaz nisem vedno ziher, bolj kot se naprezam, da bi ugotovil kaj je prav, manj vem. Prav je zihr samo to, da je strah odveč. Tudi "slabe" stvari niso vedno slabe. Potem gre vse kar samo od sebe.
  2. Sebastjan

    Intuicija

    Na tej strani si lahko prebereš slovenski povzetek, če klikneš na ime "Peace Pilgrim". Priporočam branje tudi vseh ostalih "Učiteljev modrosti". http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji.htm
  3. Dobre želje so vedno dobrodošle. Malce pa pomagajo, veš! Hvalaaaa! Cashy, misli ti ustvarjajo resničnost, veš! Ne si škode delat.
  4. Sebastjan

    Intuicija

    Tudi jaz še nimam tega čisto razjasnjenega. Misli kar naprej bezljajo na vse smeri. Ponavadi ravno v drugo smer, kot veleva notranji glas, zato se pojavljajo negativna čustva jeze, sovraštva, ljubosumja, strahu in še mnoga druga. Zato je dobro znat umirit misli, da se bolje slišimo. S tem imam tudi jaz še vedno velike probleme, ker se nočem sprijazniti z notranjim glasom, saj verjamem mislim, da imajo misli vedno prav, ker jih vendar tako dobro poznam. Če imaš cajt, pa preberi tekst v podpisu, mislim, da ti ne bo žal.
  5. Sebastjan

    Intuicija

    Npr. ko se nečemu upiram, izogibam ali me je nečesa strah, se pojavi nek tak "glas", sila, ki ti da vedeti, kaj bi bilo prav in kaj ne. Ponavadi me usmerja tja, kamor misli nočejo. Če sledim temu glasu, čutim olajšanje, notranji mir, zadovoljstvo, tudi srečo... Ne moreš sfaliti, ker čutiš, da je v redu, čeprav misli kar govorijo kontra. Če pa samo razmišljaš, da nekaj delaš prav, se pa hitro zgubiš. Ponavadi se glas pojavi ravno ob takih notranjih konfliktih, ko se nečemu upiram na raznorazne načine. Ta notranji konflikt naj bi se pojavil, ker misli - zavest hoče nekaj drugega kot notranji glas, ki vedno trdno stoji na svojem. Saj če sfališ, ni take panike, iz napak se vendar učimo. Npr. preprost primer. Starši ti rečejo: "Odnesi smeti, prosim." Ti lenariš in se ti ne da. Čeprav veš-čutiš, da bi moral, zato postaneš jezen. Kaj sledi, pa najbrž že veš...
  6. Sebastjan

    Intuicija

    Meni so tehnike odprle nov pogled, pripeljale so me do prepričanja, da obstaja nekaj več. Z njimi sem si tudi nekoliko uredil misli. Ko pa sem jih hotel nenehno uporabljati za nekakšen izhod, ker sem se hotel izogniti bolečinam, sem pa vedno trdo padel na tla. Tehnike so gotovo za nekaj koristne, najbrž le za določen čas. Se strinjam s tistim o poslušanju sebe, o opazovanju.
  7. Ni kaj! Le pogumno sledi srcu. Mislim, da je to najbolj važno. Ni se lahko znebiti strahu ali predsodkov, ki nas ovirajo pri tem... Meni še ne uspeva najbolje.
  8. Nisam Naredilnić je moj sodelavec.
  9. Hvala, Pika. Še nekaj: Gospod »Nameraval Sem« je imel prijatelja in njegovo ime je bilo gospod »Nisem Naredil«. Ali ste ju že kdaj srečali? Sta vas že kdaj poklicala? Slišal sem, da živita skupaj v hiši, ki se imenuje »Brez uspeha.« In slišal sem tudi, da v njej strašijo duhovi »Lahko bi bilo«. (avtor neznan)
  10. Smejati se, je tveganje, da bomo videti neumni. Jokati, je tveganje, da bomo videti sentimentalni. Iskati pomoč je tveganje, da bomo pokazali svoj pravi jaz. Pokazati svoje sanje, ideje množici je tveganje, da jih bomo izgubili. Ljubiti je tveganje, da nam ljubezen ne bo vrnjena. Živeti, je tveganje, da umremo. Upati, je tveganje, da bomo obupali. Poskusiti, je tveganje, da nam ne bo uspelo. Tvegati moramo, saj je v življenju največje tveganje, da ne tvegamo. Človek, ki ne tvega ne naredi nič, nima nič in ni nič. Lahko se izogne trpljenju in žalosti, ne more pa se učiti, čutiti, spremeniti, rasti, ljubiti, ...... živeti. Vklenjen v prepričanja je suženj, brez svobode. Samo človek, ki tvega, je svoboden. (neznani avtor)
  11. To tudi mene zanima. Če je duša torej izvršna sila, domnevam, da nam je vse vnaprej usojeno. Vendar to je težko razumeti. Če nam je vse vnaprej usojeno, je naše življenje samo lekcija oz. izkušnja, ki jo moramo dati čez. Potem se je najbolje prepustiti toku življenja. Vendar se lahko upiramo s svojo voljo, ki nam potemtakem omogoča svobodno izbiro - trpeti ali biti srečni. Kaj nam je zdaj usojeno? Morda pa se z razumom ne da dojeti vsega. Svojih negativnih vzorcev obnašanja, ki nam povzročajo trpljenje, se ne moremo zavedati, če jih ne ozavestimo. Ozavestimo jih lahko z opazovanjem samega sebe in ne z obsojanjem, tlačenjem, ker jih drugače ne moremo spoznati za nekoristne in škodljive. To je težko delo... Zato vedno znova bežim, kar je ravno narobe. Moj cilj je seveda prepustiti se življenju in živeti in uživati sedanji trenutek. Brez pretiranega razumskega premlevanja. Um je treba nekako obvladati, da ne bezlja kar v tri dni in poslušati srce. Zanima me torej, če ima vsak človek svoje usojeno mesto v življenju, do katerega ga vodi notranja sila? Po moje mu je določeno... Ali razmišljanje o tem sploh kam pelje? Trenutno sem brez večjih življenskih ciljev in me res zanima kdaj in kako jih bom našel. Imam samo dobre namene. Važno, da je Hitler v nebesih (morda sem malce zgrešil temo). Kabalist, prosim repliciraj.
  12. To pomeni, da se pustim presenetit. Pa jaz bi tudi rad katero presenetil. Bo že, ko bo pravi čas tako kot za vsako stvar.
  13. Sebastjan

    Nežnost

    Jaz ne morem nežnosti dat kakšni stari mamci, ko bi blo treba za rojstni dan dat lupčka. Ja kaj, ne mi zdaj zavijat z očmi. Se pa pri besedah toliko bolj potrudim.
  14. Kot najstnik, ja. Vendar mislim, da je bilo samo z moje strani. Je pa nepozabno doživetje oz. doživljanje. Bilo je kar je bilo, zdaj sem pa tukaj.
  15. Sebastjan

    Telovadba

    Po dobrem tednu lenobe sem se spravil spet tečt. Kar nisem se mogel spravit. Le zakaj? Ugotovil sem, da je treba v športu UŽIVAT, drugače nima smisla silit se nekaj. Torej upočasnit ritem in "čas" in uživat, da greš tudi naslednjič z veseljem. Drugače se kaj hitro začneš izogibat in iskat izgovore... Najbrž tudi za ostale stvari v življenju velja isti princip.
  16. Boginja je tud zelo primerna beseda.
  17. Gledaš na Boga kot del sebe ali kot nekaj zunaj tebe?
  18. Si želiš izvedeti, kako na preprost in hiter način postaneš moder? Ni problema, enkrat okol ušes pa boš plav.
  19. Sem gledal dokumentarc od Križnarja zadnjič, o Nubah in se me je res dotaknil. Zelo so preprosti in srečni, tega se ne da spregledati, plešejo, pojejo, prijazni... Oni so res duhovni mojstri, ne da bi sami vedeli. Pa nimajo nič več od tega, kar rabijo za preživetje. Na žalost so jim začeli vsiljevati vero in jih dobesedno iztrebljajo ter preganjajo. Ob tem filmu me je postalo sram, kako se obnašam in kje iščem srečo. Ali kakor nekateri pravite - BOGA. Vidim, da bolj kot mislim, da nekaj vem, manj vem. Ker ne čutim tistega. Ker preveč mislim in se še vedno bojim marsičesa, kar ni vredno tega. In ravno strah vseh sort in oblik nas najbrž najbolj ovira na poti do "BOGA" oz. biti pristni. Kot so pristni npr. mlajši otroci, živali... To vidim pri sebi, saj še vedno delam nasprotno, kar čutim da moram. Sklepam, da ta občutek prihaja od "BOGA". V glavnem, trenutno sem totalno zmeden, sploh ne vem kdo sem. Lažje je pomislit na smrt - samomor, kot premagati strahove, zaradi katerih ni vredno pomisliti na kaj takega. Smešno, res. Peace Pilgrim je rekla: "Zdravilo je seznaniti se s stvarmi, ki se jih bojite." Em, najbrž nam je vse to trpljenje določeno le zato, da bomo spoznali kakšni tepčki smo nekateri. Pa saj sem sam kriv. Nič jasno...
×
×
  • Objavi novo...