raziskovalec

Niti svojim lastnim lažem ne verjamem, kaj šele lažem drugih. Če je mentalna bolezen (= bolezen uma / misli) nalezljiva, a) se prenaša z lažnimi sporočili? b)je nagnjenost k okužbi (predispozicija) večja pri naivnem človeku (takšen je otrok)? c)je zanesljiv znak okužbe, ko se začne obnašati, kot da bi verjel lažem, za katere ve, da so laži? d)postane neozdravljiva, ko med dvema ponujenima sporočiloma zavestno izbere, da bo verjel lažnemu? [Predpostavka za d) je seveda - ozdravljivost?] Jezik (govor, pisava) ni edini sporočilni medij (laž je lahko tudi v gibih, slikah, vonjavah...). Ga je pa naj-laž-je ponarediti. Prvotno je govor namenjen sporočanju resnice; tako omogoča (boljše) preživetje skupine. Z lažjo izvor sporočila zlorabi zaupanje prejemnika ali svojo moč nad njim. Bolezen pomeni poslabšanje življenja; posledica neozdravljive je običajno zgodnejša smrt. Umska bolezen je družbena; ko se zelo razširi, povzroča množične morije.

Če bo še kdo kdaj bral to temo: Meni je uspelo izboljšati svoj vid brez velikih stroškov (operacij, tečajev, čudežev...). Iz lastne potrebe sem prišel do neke enostavne ideje, jo preizkusil, in... (mislim, da okrog deset let) ne čutim več potrebe po očalih z negativno dioptrijo (vključno z astigmatizmom). Ne bom pa je objavil tukaj, ker: 1) Še ne vem, ali postopek deluje pri vsakem (ali vsaj pri večini); 2) Želim osebno spoznati človeka, ki mu pomagam; 3) Ne da se mi toliko tipkati... Je kdo prostovoljec/ka, da poizkus ponoviva z njim/njo? Vsak sam ve, ali se mu/ji izplača porabiti kakšno uro za pogovor z neznancem. Če se nihče ne javi, ne bom "tekal" za nikomer. Nisem od onih, ki druge "rešujejo" (z "demokracijo" ali s čim drugim); moj edini dobitek bi bilo novo poznanstvo. Lep pozdrav vsem!