mawan

Ne maram življenja po pravilih, normah, ustaljenih navadah. In ljudi, ki tako živijo in ti to vsiljujejo na tisoč in en način. Pa glume tut ne maram pri ljudeh.

Poglobi se vase, imej se rada, spoštuj se, zaupaj vase!!! Pusti za trenutek tisti svet okoli sebe, ki te je izpraznil, popil energijo in se skoncentriraj na tisti svet, ki te napolnjuje z njo. Ti že veš sama zase, kje najti ta svet - naj bojo to tvoji najbližji, naj bo to narava... bodi sebična in črpaj iz njih, iz nje.... Ne izgubi vere in boš vidla, vsak dan bo lepši in bolši in polnejši!!! Samo vrjeti moraš v to!

Ljubezen je smisel. Je smisel življenja.

Js mislm, da predsodki do debelih ljudi izvirajo iz lastne zakompleksanosti in nezadovoljstva predsodkarskih ljudi.

Ce gledamo s te plati, da smo mi vsi duse in da nasa dusa pravzaprav ne potrebuje hrane.... ja prou, sam je pac ta nasa dusa ujeta v fizicno telo. In to fizicno telo rab energijo (cist natancno 800kcal) ze samo za cist osnovne funkcije, kot je dihanje, delovanje srca in ozilja... Tko, da res ni to zdravo...

Js mislm, da je resnicna ljubezen to, da nekoga ljubis z vsem, kar je in cesar ni. In kdaj dva vesta, da se ljubita? Takrat, ko izginejo vsa vprasanja. In si s pogledom poveta vse. In razumeta vsa stanja, ki ju dozivlja partner - tako slaba kot dobra. In dozivljata to skupaj, drug z drugim. In preprosto- takrat ko ves, da je ON ali ONA tam. Tut ce fizicno ni v tvoji blizini.

Ko cuts sreco v sebi... tut ko so dane situacije dalec od popolnih, ker imas upanje, ker vrjames. Ko ves, da je sreca stanje duha in da mors vsak trenutek teziti h temu, da ga izkoristis in da je vsak trenutek lahko trenutek srece. Ko zacuts v seb energijo, povezanost s svetom, naravavo, bitjem v sebi, s bogom...

Kaj pa narediti, če vidš, da zarad take soodvisnosti izgubljas prijatelja? Da vids, da on/a izgublja sam/a sebe... Pa bi mu/ji rad pomagal, ampak te sploh (vec) ne spusti notr... Cedalje bl je dalec in cedalje manj upanja mas.

Mal pozn, ampak vseen, nc hudga, Marsa (ker si me zignorirala , sej se zgodi...). Men gre pa pr rdečih odtenkih predvsem to na živce, ker prekmal izgubijo un taprav lesk... pol je treba pa dost pogosto obnavljat barvo... Aja, pa to sm hotla dodat, da mi je zaenkrat lase unicla najbl uničla Trio color. Pol so bli cist slamnati, hujs kokr po peroksidu, pa ni bla blond barva....

Ok. najprej to, da Bush sploh ni bil izvoljen in to naj bi potrdilo ponovno štetje glasov... bla bla bla, sej veste, rezultati pa naj bi bli dokončno znani glih 11. sept. lani. No, pa da ne govorimo kako more zdej poskrbet, da bo ponovno izvoljen - no matter what!!! On bo izboljšal gospodarstvo ZDA ( pa tut, če je treba pobit cel Afganistan, da pride do nafte) in pa izpast more kot tipičn ameriški narodni heroj, ker bo z bojem proti terorizmu obvaroval CEL SVET, ki pa je seveda Amerika.

No, tut js se morm vplest, ker sm mela tut že vse možne barve na laseh. Od črne do blond. Pa rdeče, oranžne, vijolčne. No, nism mela kšne ekstremno zelene ali modre

Men se ne zdi, da ženske z emancipacijo zgubljajo ženstvenost. Ravno nasprotno, mislm da jo s tem pridobivajo. Predstavljam si namreč ženske, ki so (bile) brez pravic, ostajale so doma kuhale, pospravljale, skrbele za otroke in služile možu. Te ženske so sicer opravljale "ženska" opravila, ampak a so bile zato ženstvene??? Ne, prej so bile zavite v rjuhe, ali pa vsaj krila, ki segajo čez kolena. Niso hodile vn, za moža pa tudi ni bilo treba povdarjati svoje ženstvenosti. Zdi se mi,d a je današnja moderna ženska lahko še zlo zlo ženstvena, tut če gradi na karieri in je v tem uspešna, avtoritativna... Je pa seveda spet vprašanje, kaj posameznik smatra za ženstvenost. Mnogi bi še zmer raj vidl svojo babo za štedilnikom, kokr pa v službenem kafiču na kavici po napornem delavniku.

Ja men se je naprimer ze kr velikrat zgodil, da nism vidla izhoda iz neke situacije... Al pa se je neki zgodil, kar se mi je zdel totaln obup. In sm se začela utapljat v tem obupu. Pol pa, ko sm se nekak (spet) spomnla in začela vrjet v to, da se vse stvari z namenom zgodijo, ker te zivljenje nekam vodi in nekaj tageka kot je SLABA stvar ali dogodek sploh ne obstaja - to je iluzija, k smo si jo ustvarl u glavi-, se mi je situacija zacela cedalje bolj jasnt in problem je izgil. Kr nekak sam od sebe. In to je men dokaz, da neki je, kar nas vodi in da je sam treba vrjet v to. Ker js bi v tistih trenutkih komot se naprej iskala razloge, se ubadala s vprasanji zakaj?; kako?; zakaj js? in tako naprej, vendar to nima smisla.

Ja definitivno obstaja za vse nas ena pot, po kateri naj bi hodil. In če znaš in če dovolj dobr prisluhneš znakom, ne morš zaiti s s te svoje poti. Js sm v to prepričana. Temu lahko rečš usoda al pa naklučja, lahko pa samo pač življenje. Od tebe, od vseh nas je pa odvisn, da se odločmo kako ga bomo živel. Z zaprtimi al pa odprtimi očmi...

Ja, morm rečt, da se strinjam z bigmom v kar precejšni meri. Pomoje je res, da vsi težimo za brezpogojno ljubeznijo, vsi si želimo doseči ta ideal. Ampak, a lahko kdo odkrito prizna, da je nekoga, ki je bil z njim v ljubezenskem odnosu, ljubil čist totalno brez kakršnihkoli pričakovanj? Pomoje, da ne. Pa ne zato, ker ne bi bili sposobni tega, ampak zato, ker nekje globoko v sebi sprejmeš neko odgovornost, zavežeš se (pa ni nujno, da si s to osebo glih poročen), da boš pač delil z njo svoje življenje. Ne boš več ti, ampak bosta vidva al pa boste vi trije, štirje, karkoli že pač hočete. Ampak če ne drucga, pričakuješ vsaj to, da te bo on/ona prav tako sprejela kot takega. Tko da pomoje je brezpogojna ljubezen v samem odnosu nekak oksimoron. Zdej pa če vržeš zravn še seks... rata pa vse skp še bl zakompliciran. Kaj pa je sploh seks? Primarno je to zadovoljevanje potreb. Tuki ni pomembno, da je prisotna ljubezen. Lahko je ljubezen prisotna, seks pa še vedno ostane zadovoljevanje potreb. Lahko pa je ljubezen prisotna in je seks nadgradnja te ljubezni, je fizična in duhovna združitev, osebi ki ljubita, postaneta eno, dvigneta se nad ta materialni svet, čutita samo energijo drug drugega. No, js dojemam seks kot tak, dojela sm ga kot tacga in potreba po seksu zarad potrebe, je minila. In menim, da imaš lahko tak seks z eno osebo hkrati, ker se ji res čist duhovno 100% predaš. In preprosto ne čutiš potrebe po drugem. To so vsaj moje izkušnje. Nism omenjala nekih spolov moški ženska, ker to se mi sploh ne zdi relevantno. Oseba = energija = ni fizično telo, spol pa je le neka fizična oblika osebe. Vsekakor se mi zdi nepotrebno zadrževati svoje želje, hotenja, poželjenja po drugih, če ti to pač paše v tistem trenutku, obdobju življenja. Vsekakor ne bi smel zatirat samih sebe!!! Ne vidim pa tega kot neko hudo duhovno razvitost, razn v tolk, da se osvobodiš nekih družbenih norm, ki si jih je izmislila okolica, ljudje. Ampak js mislm, da to ste pa več al mn vsi že dosegli tukaj. Razn tistih, ki menijo, da je homo-biseksualen odnos nenormalen. Te so še močno ujeti v raznih družbenih sponah, ampak to ni ta tema... Strinjam se pa tudi z Marso v mnenju, da brezpogojna ljubezen ni povezana s seksom. Lahko ljubiš človeka, ljubiš ga brezpogojno, z vsem bitjem, tudi če ti on/ona tega ne vrača, tudi če nista v fizičnih stikih, med vama ni seksualnega odnosa. Kot sm že rekla je seks zame nadgradnja ljubezni, ni pa nujno potreben za njen obstoj. No pa še to bi vas vprašala, zakaj mislite, da obstaja že iz grške mitologije zgodba oz. prepričanje, da smo ljudje le polovica svoje celote, ker nas je Zevs razpolovil? Njemu se je zdel svet namreč preveč dolgočasen in je hotel s tem, da nas je prepolovil,vnesti mal več dogajanja - vsak izmed nas naj bi namreč hotel poiskati svojo polovico.