lauragreat

Hvala vsem ki ste bili z mano dobila sem željeno službo in pozabila na bivšega fanta

Da me danes zberejo za novo službo. Ker sem že v ožjemu izobru 3. Da tiste 2 premagam. (z novo službo se ne more primerjat niti noben fant ne super ljubimec)

Hvala, amon to, je res, po mesecu dni lahko rečem, da sem se skoraj izvlekla, da počasi, košček za koščkom nehujem idealizirati njega in najin odnos. Je pa težko, najbolj ironično pa je, da ko nekoga spoznam, ko se dejansko zamotim, se počutim, kot da letim, kot da je ta veza kilometre za mano in kot da je le lep spomin. Potem pa pride, kot plima, spet žalost in spomini, ki pa bledijo iz dneva v dan. Je že moralo biti tako, čez nekaj let, ko bi moj zanos in ljubezen malce splahnela, vem, sama v sebi, da nebi bila srečna.

No, po vseh mojih zgodbah "Zakaj rabi čas 1 in 2 in vse to" vam slavnostno sporočam da sem tudi jaz samska že 14 dni. In da je šlo vse skupaj zelo hitro mimo mene (se seveda kdaj pa kdaj spomnim- njega skoraj da ne, ampak veze odnosa samega in tiste rutine, ki sem je bila naučena), je pa dejstvo da živim! Da svet vidim svet okoli sebe, da delam stvari zase. Kmalu bo pomlad in poletje in zelo hiro bo kakšen poleten večer ko bom prišla v staro Ljubljano z nasmehom in mislijo "I am back on the single market!" - kaj je bolj luštno, kot da si sam, spoznavaš in ocenjuješ kogarkoli hočeš, sam pa se odlično ceniš in nič te ne more zlomiti več. xxx

Sprehajalc hvala- lepse misli ze dolgo nisem prebrala

Hvala vam za vse naklonjene besede, sicer ste na koncu malo zasli, ampak v toliko, da vam povem, kako sem in kaj je novega: Zadeva se je res zaključila, tip je tudi bolan, je neke tablete proti depresiji, sicer sem želela preko tega, ampak zdaj če realno pogledam, bolje, da je po enem letu tako kot po treh. Tudi sam je pripomogel k temu, ko se je zlagal in šel z neko "prijateljico" za en dan smučat. Sem seveda žalostna, čutim pa po drugi strani neke vrste olajšanje, ker znalo bi se zgodit, da bi me čez čas pridobil nazaj, ker me pozna in ve na kaj se občutljiva. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kakšna ženska prišla vmes. Verjamem pa iskreno, da ne bo srečen, ker bo ves čas nekaj iskal. Strah me je edino v toliko, ker sem spet sama in še 100x bolj sumničava do moških, ki me znova in znova razočarajo in prizadanejo. In strah me je, da bom sama, ker bom ves čas oddajala tisto negativno energijo v stilu "Želim si nekoga imet". Ali ima kdo kakšen predlog, kako naj si pomagam s kakšno terapijo, delovno skupino, s knjigo ali naj preprosto ostanem močna, ostanem takšna kot sem, s vso svojo nagajivostjo in iskrenostjo in naj pač nekoč stavim na nekoga drugega, ki bo prišel v življenje?

Ja pa kaj še, da bo moj otrok sirota, jz pa razočarana gospodinja. Nej ima on otroke sam s sabo al pa s svojo namišljenjo imaginarno sanjsko žensko. Ja, zdaj je na POP-u drugi del, lahko se dripec prijavi. Mogoče bo izbran za naj bleferja. VI IMATE VSI NEZNANSKO MOČ. ZELO MI POMAGATE. PO DVAJSETIH MINUTAH, KO MI JE ŠLO NA JOK, STE KOT OLAJŠANJE, KOT NAJDRAŽJA KREMA ZA SUHE ROKE, KI TE OD MRAZA GRIZEJO. IN ZDAJ SE POČUTIM KOT CARICA. IN MI NIČ NE MANJKA. HVALA

Strah me je le tega, da žal v svetu katerem živim, ne vem kdo me je tega naučil in od kje izvira, toda ves čas nekaj iščem. Nekoga. Pred njim sem bila 2 leti sama in ves čas so me oblegali sami neperspektivneži. Strah me je tega, da bom zdaj brezglavo iskala spet nekoga, komur bom lahko nudila pozornost. Očitno bo treba to preusmerit na družino, na prijatelje, vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Veliko sem brala o tem, kako je treba bit sam, kako moraš imeti najprej sam sebe rad, kako si sam lahko zase, toda še vedno si želimo verjetno vsi neko varnost. Povem tudi vam, a sebi še bolj v tolažbo, da sem pred nekaj leti bila v podobni zadevi, in zdaj, po 5-ih letih, tistega fanta nebi skorajda prepoznala če bi stopil čez vrata, kaj šele, da bi se spomnila kakšnih trenutkov z njim. Stvari se vedno zameglijo. Samo pustijo pač posledice in zdaj bom morala res trdo delat in vlagat svoj čas v to, da postanem bolj močna osebnost, brez njega. Žal bom moralo navidezno urejeno in mirno življenje zdaj malce počakati in visoko bom morala skakat čez skale, da ne padem. Ne bo več lagodnega odhoda iz službe in brez razmišljanja rutinsko skuhat kosilo in se ne sekirat kaj bo če vikend, kam bom šla, s kom. Zdaj moram res vsako uro organizirat, da se ne predajam ravnodušju in melanhoniji. Naredila sem sicer izjemno stvar, brez katere ne vem kako bi: Obdržala sem namreč ves svoj krog prijateljic, hobijev in stvari, ki me veselijo. To pa je največ. Največjo vrednost ima prijateljica, ki prespi pri tebi iz razloga, da ga nebi klicala, da nebi bila sama. Res, je naredila sem vse. In bila sem, kakršna sem. S sitnarjenjem, z razdajanjem, z vsem. lahko je vse skupaj preveč jamranja, moram pa pisat in povedat, kako se počutim. In res je, nekaj stvari mi ni bilo všeč, pa sem jih zatrla v sebi, se prilagodila njemu. Zaslužim si tisto pravo, brez odrekanja. In to bom dobila!

če vas zanima je dones boljš, učeri sem šla s frendi in nekom, ki mi je od nekdaj "pihal" na dušo na drinko. Je lažje, vse kar ubistvu pogrešam ni on, ampak odnos, ki sva ga imela. In je na trenutke hudo, povem pa po pravici, da ga nisem klicala in ga nimam namena (če bi le šlo). Vem sicer, da se bo verjetno on zlomil, ker je bil navajen da sem vedno jokala in prišla ga prosit in rotit nazaj, tokrat pa ni tako in verjetno bo mogoče pri njemu veljal zakon Ja te volim, ti mene bacaš- to je dejstvo kot gravitacija, ko bo vsega konec bom dala za mašo na Brezjah da sem se rešila in da lahko sama živim naprej. In da lahko rečem JAZ. in ne ti, midva.

Kaj predlagate 27 let stari, tisti, ki me poznajo pravijo luštni inteligentni samostojni punci, ki je po enem letu in malo velikega vlaganja v vezo naenkrat dobila odgovor "Rad bi bil sam- tokrat se ne bom premislil" kako naj začne živeti na novo? Kako pozabiti neko idealno sliko moškega, kako biti dejansko nekaj časa sam, kako se osrečiti s stvarmi, ki naj bi jih počeli le zase, kako se naprimer razvedriti s penečo kopelijo, ko pa bi ti veliko bolj pomagal njegov objem? Kje najti moč, ko veš, da si sicer dal vse od sebe, ampak si nekajkrat ravnal s sitnarjenjem narobe, da se je to zgodilo?

Pozdrav, Tudi jaz sem po vseh tistih Zakaj rabi cas 1 in Zakaj rabi cas 2 forumih, po vsem besu, strahu, jezi odlocila da se vsa agonija konca in da bom sama. Res, je kot ste nekateri napisali- sam si- zadevo si prebolel- ti pa manjka tista navada, stvari, ki si jih pocel iz navade. Stara sem 25 let- le leto starejsa od tebe in imam ob sebi krasen krog ljudi, toda tiste prave srece, ki bi te dvignila, tistih metuljckov ni. Borim se vsak dan znova sama s sabo, da bi ugotovila da ima zivljenje visji smisel, kot to, da si dokazujes lastno vrednost s tem, da nekoga imas. Da nisi ves cas na prezi za Mr. Riht-om. Da verjames, da te bo lahko osrecil se kdo drug. Da bi se lahko konec koncev osrecila tudi sama. Da si lahko sam skuhas kosilo in ne da ga skuhas ZA NEKOGA. Da gres lahko sam po novo obleko in se uredis in to zase. Ne vem, ali to prinese cas. S samim dejstvom, kaj bodo pa rekli drugi, pa se Pomlad ne obremenjuj. Pomembno je edino, kaj si zelis ti. Ko bolje razmisljam, je pa kljub vsemu res, ceprav je, ko se zjutraj zbudim hudo, ko ni nikogar zraven tebe, obstaja pa fantansticno dejstvo, da ce mi pase grem lahko tect ali pa za pol ure v kopalnico. Da mi ni treba delat nekomu zajtrka, ga spremit do vrat in se sekirat kdaj bo prisel domov ali bo kosilo ob stirih petih ali sestih. Da bo poletni vecer, naprimer ta petek Noc na Ljubljanici in bo edina stavr o kateri bom razmisljala katero obleko bom oblekla in kako bomo sle 4 samske lustne punce v nek lokal na vicek, kjer bom lahko z visokim pogledom osinila kaksnega moskega in si mislila, ZAL TE NE RABIM. Da bo se vedno nek lep dan, ko bom sama zadihala zrak, brez nekoga, ki bi mi povedal, da me potrebuje. Lep dan

Marsa Hocem ti poslat os, pa nikakor ne morem ali se mi lahko javis

Dober vecer, sem nazaj iz Bohinja. Bila sta dva peklenska dneva.Ki pa sta se tudi koncala. Tako, kot zaide sonce in znova posije naslednji dan. Tako, kot kaplje postopno ponehajo in se pokazejo prvi delcki modrega neba. Scasoma so se moje misli zbistrile. Jutri grem v sluzbo, cel vecer sem se smejala s prijateljicami, tako, da mi ni hudega. Gospod MR. pa se tako ali tako ni nic odlocil. Verjetno pa stejejo moje misli, da sem se jaz odlocila zivet jutrisnji dan, kot da je zadnji. (grem popoldan nabirat gobe:)) Hvala vam, upam, da ne bo kdo kdaj v taki stiski, kot sem bila jaz- ne bom se ponavljala- sem sama kriva. WHAT IS MORE FUN THAN HUMAN NATURE? l.p.

hvala cigancica zelo mi je pomagalo grem v bohinj in se vrnem v nedeljo se javim lep vikend hvala l.p.

VSEENO SEM ODPRLA TEMO pisem ti na temo, ki ne vem ce se je spomnis skoraj natanko dva meseca nazaj. Zal si novega foruma ne upam odpret, ker imam konec koncev ze sama sebe za noro, saj se je podobna zgodba ponovila. Po lepem dopustu je kar naenkrat postal zalosten in cuden. Ko sem zacela sprasevati kaj in kako zakaj,... sva se oba dva cela dneva veliko pogovarjala. Jokala in kaj in kako. Skratka status je tak: Rekel je da bi rad bil sam, da je bil pred mano 7 let v nevredni vezi, v kateri je kljub vecnem pehanju za ljubeznijo ustrajal in zdaj mora to oviro iz preteklosti razsictiti v samoti. Ne more mi dajati kaksnih okvirjev, kdaj, zakaj in podobno. Cez cas bova tako ali tako videla, ali je najina zaljubljenost in prednost (z obeh strani) se vedno tako mocna, da se najdeva. Dejstvo pa je, in tega se sama zavedam, da mu v vseh pogledih ustrezan in da je pac ob meni videl, kaksna je lahko zveza- zato pa je verjetno vse to od prej privrelo na dan. Sem v cudni brezizhodni situaciji, jezna sama nase zakaj takrat nisem sla stran in stisnila zobe, ne vem ali naj verjamem v to, da je njegova ljubezen dovolj mocna, da mora samo v kaksnem mesecu samote (rekel je tudi, da se bo umaknil - torej se ne bova po nakljucju srecala v kaksnem izmed ljubljanskih lokalov, kamor smo vsi skupaj zahajali- da bo sel v hribe, sam, da pa si ne zeli kaksnih avantur, oboljubiti pa tudi ne more nicesar). Imam 1. septembra se zadnji odlocilen izpit na faxu, v ponedeljek se mi zacne sluzba. Sem sicer stara 25 let, pridna, lustna in imam nekaj carobnega. Imam tudi nekaj prijateljic, ki mi sicer stojijo ob strani, danes grem naprimer z eno v Bohinj, da ne bom sama. No, zdaj ko sem vse napisala, mi je malo lazje, verjamem, da je zmedeno, toda to je vse kar zaenkrat zmorem. Torej, kako naj se resim cmoka v grlu, otopelih misli, joka? Naj se ta mesec zberem, ga ne klicem, se druzim z prijatelji ter tem novim prijateljem? Bi bilo vredno cakanja, mislis da bo on sposoben v enomesecni samoti razscistiti sam s sabo, da se mi to ne bo ponovno ponovilo cez 2 meseca, cez 2 leti?