Sebični ljudje vsepovsod z mano vred. Kdaj preverim ali je res ali ni in ko že mislim, da ni res se izkaže da te bo vsak človek pustil na cedilu, če bo s tem ugodil sebi. Kako se ob tem počutim? Nesrečno? Ja, ampak čutim tudi oljašanje, ko se mi sesujejo vsi pravljični svetovi z vedno toplimi in do mene prijaznimi ljudmi. Ne rabim se sekirat za vse zamujene priložnosti za odnose z ljudmi, ki sem jih občudoval z mojim dotakratnjimi izkušnjami. Ne opravičujem se več drugim ljudem. Ne pričakujem, da se kdo opravičuje meni. Nisem dolžen razlagati svojih dejanj, čustev, stališč nikomur. Pričakujem tudi skupinsko zasmehovanje ljudi zaradi katerekoli moje lastnosti. Pričakujem provociranje, poniževanje in podobne mehanizme, ki omogočajo ljudem, da se počutijo boljši od mene. Kdaj se zgodi, da je kdo moj "prijatelj", da skupaj izpadeva boljša od ostalih. "Jaz sem boljši športnik, bolj bogat, bolj skromen, bolj vesel, bolj vegeterjanc, bolj nesrečen, bolj duhoven, bolj neboljši, ..." A si domišljam al sem samo genij? Kakorkoli že sem boljši v domišljiji ali genjalnosti od vas.