setsuna

tole je pa ožvelo! krč v nogi me je spustil, ker je koncentracija lunaticosnorosti prevelika^^

aaaah jaaaa.... bolje(lunatiki^^) počutim se božanskoo ker nisem edina prismojena tukaj^^ (upam?) javite se vse izgubljene duše, ki sočustvujete z mano in ki mislite, da je trava zelena samo zato ker ni modra(praktično ne more bit zard neba...mora bit kontrast)

Js sm danes ponoč bol mal spala... sem pa vedno, ko sem "spala", imela neke čudne sanje, ki niso sanje, potem, ko sem se zbudila, sem "morala" zaspat nazaj...nekako je bil v meni tist občutek, da moram nazaj zaspat.... kot neke verižne sanje, za katere moraš nujno zaspat nazaj, da se nadaljujejo, oz. so že to samo po sebi sanje... čeprav vem, da sem se zbudila..... spomnim se le nekega mračnega kraja in nekega temno rjavega neskončnega polja..... to se mi je prikazalo vedno, preden sem se zbudila. drugače pa nič....

a kr izumret bi pustli tole zakon temo?? to mi ni čist nč všeč.... ne, vojnik je že zaseden, zbirajmo se tule(=P) kamikaze? zaspal? drugi? tudi?

ja, sanje videnja.... men se dogaja, da se sanje delno uresničujejo oz. njihovo bistvo ostane enako v resnici no, sanjalo se mi je neke noči na nedeljo, da bo drugo jutro crknil moj računalnik, ko ga bom vklopla... in posledično bo zmanjkalo elektrike... Zjutraj sem vstala vsa brez skrbi in pogledala na računalnik, če se je film, ki ga želim videt, naložil... kliknem na film, pogledam, da je v redu,....cuf... zmanjka elektrike... res da ni povsem isto, ampak je nekaj podobnega, kot v sanjah! in to se mi ni zgodilo prvič. nekoč se mi je sanjalo da moje prijateljice ne bo v šolo, potem pa, da je v šoli nekako vseeno bila, čeprav nekako pozneje, kot jaz... drug dan je ta ista sošolka zamudila v razred... prav zasmejala sem se! ampak tega me je strah, bojim se sanj, ko se komu kaj zgodi, potem pa čez dan s strahom čakam kakšne slabe novice...

Potrpežljivost... ajajaj...... Jst je mam preveč, kakorkoli, ker se velikokrat zgodi, da se potem male stvari kopičijo in kopičijo in kopičijo... kaj se zgodi? Prekipi mi, potem pa se vsi čudijo, če mam slab dan in vsakemu povem svoje. Al pa skoraj poniževanje in ukazovanje wannabe prenašam zelo dolgo časa, mi pa eksplodira, povem svoje, povem, da posledično zard takega vedenja odnos ne bo več isti, tega ne razumejo, ponovijo nekaj podobnih dejanj, me čustveno uničijo, potem pa se sprašujejo, zakaj ignoriram in ne rečem v obraz naj me že enkrat pustijo pri miru. zakaj? 1. ker se nočem več pogovarjat, ker bi me zlomlo še bolj, 2. ker se mi ne zdi več vredno besed in 3. presegli so mejo "dovoljenega" kar se tiče mene, sploh pa sem opozarjala na to, pa je šlo vse skozi eno uho notr, skozi drugo ven. in zakaj se je to zgodilo? zato, ker sem preveč potrpežljiva. ker, če bi prvič povedala, kaj je narobe in da tega ne trpim, bi se mogoče izteklo lepše. Ampak mogoče^^

moje izkušnje s tem v sanjah doživljam neke zgodbe, kraji, k sm jih že vidla, pa vem, da v "tem žiivljenju" nism bla tam, včasih me je sanj celo strah(npr. nenehni beg pred nečem podobnim k mafijo, kjer naj bi bil uslužben moj ati...čudno, ja, ampak grozljivo...) nekoč se mi je sanjal, da se je zrušil stolp, da sem stala tam spodaj, občutek, da sem to nekje vidla, pa vendar nism bla tam. moj strah je tema.. ne vem, zakaj. bojim se, da me bo nekaj zgrablo, da me bo požrla vase, da nekaj hodi za mano, ipd.. in ta strah ne gre iz mene, včasih me je strah zaspat, ker potem sanjam čudne stvari o tem.... ampak nisem doživela tega... le ta občutek, da sem.... moj kraj, kamor bi šla? Japonska... nekako tiste hiše, templji oz. svetišča, vrtovi, ki so neskončni, polni nizkih dreves....

ah, ja. js si pa svojih sanj nekako ne morem za dlje časa zapomnit, ampak se jih ponavadi spomnim nekaj časa po tem, ko se zbudim, so nekaj časa v moji glavi, nato pa se izgubijo kot kakšne male stvarce....

o jaaa pa na primer glasba iz animejev: yoko kanno, glasba iz .hack/ , evanescence......

ja verjamem... vsaj nekaj od tega, ker se mi dogaja, da sm včasih kje, kjer sem nekoič že bila, ampak se tega ne spomnim natančno in vem, da ne zdaj....

ja, s tem se ni za igrat. rada mam zmaje, vsesplošna stvar o men...lol. in tako sm letos ob eni hudi nevihti sedela sredi sobe po turško. razmišljala sem o zmajih, v tisti grozni nevihti, stvari kot so: "please dont let the storm hurt us...save me from all this..." in podobne stvari. namreč, bila je res grozna nevihta. za to sem prosila zmaje. pa sem si tako šepetala, razmišljala,...itd.... nato pa se je pod mojim oknom posvetilo ko sam hudič. mislala sem že, da bo naša hiša vsaj začela goreti... pa ni.. bilo je samo kot nek "opozorilni znak". zato si česa podobnega ne privoščim več, ker se iskreno povedano bojim

ja... ko smo stali na grobovih, sem začutla, da so tam vsi samo zato, ker je to pač praznik. na navaden dan se nikoli ne spomni toliko ljudi naenkrat na svoje domače. na dan mrtvih pa je na vsakem od grobov po 10 svečk, ikebane, ki že počasi(vsaj meni se zdi) pomenijo pravo tekmovalnost. lepše, modernejše,..... ne rečem, sama ne obiskujem groba svojih starih staršev, ker gre moja mami vedno, ko sem jaz v šoli... ja, lahko bi šla kdaj....večkrat kot parkrat letno... po drugi strani pa....kaj pa čustva? saj se lahko na navaden dan spomnimo na njih. ali potrebujemo za to poseben dan? spomnim se, da sem se zjokala, ko sem se spomnila na svojo babi. kar tako. brez 1. novembra..... za dan mrtvih sem nekoč slišala tole: "jutri bo sončno in prav toplo....škoda za vse tiste ki so se na grobovih hotele pojaviti v svojih novih plaščih"

jaz pa.... hehe opažam da sm pred ljudmi vedno nasmejana, dobre volje, zbijam šale, se norčujem....otročiček skratka =).... ko pa sem sama, sem ponavadi(razen če se počutim res dobro) resna, razmišljam, slabše volje,.... saj ne rečem, da maska ne odpade kdaj...npr. ko sem se jokala zard nekoga ki bi mi naj bil prijatelj moja maska mi je všeč in opažam da se ta maska počasi zliva v mene in tako sem vedno večkrat dobre volje

ena od ptic.....sam poglejte jih... kak svobodno letajo, pa ko letijo na jug. ni ga lepšega... vidijo prav vsako stvar ki si jo želijo, ljudje jih majo večinoma radi, itd, etc... mislim, mene gane, k gledam kako kanjo, k jadra v vetru, svobodno, v smeri vetra, .... .........

mogoče ne bom znala razložit čist tko k je mami men povedala, ampak njej se je zgodilo ponoči, da se je nekdo(kot duh) usedo k njej in v tistem se je njen duh začel dvigovat iz njein odhajal proti vratom... potem se je pa "zbudila"in se je tisti njen duh vrnil v njo....